Pokemanija v zraku

Urška Purg

Povsod je in kot kaže, ne gre nikamor – igra Pokemon GO, ki je zgolj v nekaj dneh povsem preplavila svet. Uspela je pripronicati prav povsod, tudi v kulturne ustanove, pa če jim je to všeč ali ne. Igra ima seveda svoje pluse in minuse, med katerimi nam vsi sploh še niso poznani in se šele počasi kažejo.

Na svojem osvajalskem pohodu ni pozabila na tak ali drugačen način vključiti tudi muzejev in galerij. Nekateri od njih gostijo na novo samo-zaposlena bitja ali so celo PokeStop postaje, kjer se iskalci te lokacijske igre lahko dodatno oborožijo za lov ali celo privabijo divje Pokemone.

Z izjemo le redkih muzejev in krajev spomina, kot sta Auschwitz Memorial in Holocaust Museum Washington, je večina svetovno znanih muzejev, kot so MoMA, V&A, Museum of London in drugi, sprejela ta poseben lov za zakladom in njega igralce odprtih rok. Tudi slovenski muzeji in galerije so se nemudoma odzvali na nov trend. Po večini so igro sprejeli in po družabnih kanalih igralcem oznanili, da so tudi oni v tem ter svojo vlogo v igri. Na tak način so se poskušali pridružiti nespregledljivi maniji, vsak na svoj način.

Istočasno je na dan prišlo že kar nekaj člankov, kjer svetujejo muzejem, kako dobiti kar največ od te igre, preko investiranja vanjo, ukvarjanja z njo, pozivanja k vodenim ogledom z igro in še več. Kaj je torej najmanj, kar lahko muzeji dobijo od Pokemon GO igre? S tem, ko je muzej PokeStop postaja, nenadoma postane zanimiv za igralce širokega starostnega spektra, ki je v Sloveniji presenetljivo zgoščen na igralce globoko v svojih dvajsetih. To še sicer ne pomeni, da bodo vsi ti iskalci Pokemonov prihrumeli v muzej, se pa nedvomno ustavijo pred njim in si morebiti zapomnijo ime in lokacijo. Za slovenske razmere je to za omenjeno populacijo že veliko. Preko tega bodo mogoče geolocirali ta isti muzej v svojih miselnih zemljevidih in morda ravno to v prihodnosti pripomore k temu, da se nekega dne odločijo za obisk. Sicer je to slednje izjemno idealistično in še povsem nepreverjeno, ni pa neverjetno. Če povzamemo – s to igro muzeji nenadoma dobijo dostop do novih množic ljudi, ki se zadržujejo na njihovih dvoriščih ali pred vhodi; vse je na inventivnosti muzejev, kako bodo na to reagirali. Kako daleč naj muzeji skočijo v ta val manije, naj bi bilo uravnano z njihovim poslanstvom in vizijo.

Če se še za nekaj trenutkov vrnemo na potencialno neprimernost nekaterih PokeStop postaj – kaj lahko muzeji storijo v takih situacijah? Ali lahko vplivajo na igralce in Niantic – avtorje igre, da jih odstranijo iz tega začaranega prelivajočega se virtualno-realnega sveta? Glede na to, da je večina postaj, ki so najverjetneje nalepljene na postaje ene izmed zgodnejših Niantic-ovih iger Ingress, pravzaprav spomeniki, umetnine in kulturna dediščina na prostem, je ogromno potencialnih točk, ki so v očeh marsikoga povsem neprimerne za igro. Tako kot že zgoraj omenjeni Auschwitz. V Sloveniji bodo igralci nenadoma seznanjeni z enormno količino vseh vrst spomenikov, še posebej tistih iz druge svetovne vojne ali časa takoj po njej. Med njimi so tudi spomeniki žrtvam druge svetovne vojne, ki naj bi bili območje spoštovanja, spominjanja in miru. Sicer posamezniki ali ustanove lahko zaprosijo Niantic, da jih izvzamejo iz igre, vendar to v tem trenutnem navalu na igro pomeni le to, da se bodo prošnji posvetili, takoj ko bodo utegnili.

20160721_190418

Pokemon seekers in front of a museum. / Iskalci Pokemonov pred muzejem (foto: Monika Montanič).

Glede na to, da to še zdaleč ni zadnja iz vrste takih iger, se bodo morali muzeji in druge ustanove pripraviti nanje, da bodo v sodobnem svetu lahko živeli in šli v korak s časom. Poleg tega lahko iz lastne izkušnje povem, da je igrica tudi za popolnoma ne-igralsko bitje zasvojljiva in pritegljiva. Če mi ne verjamete, jo preizkusite sami. In še več, prav zanima me, kaj vse bo še prinesla prihodnost.

Screenshot_2016-07-21-12-17-07

Advertisements

Afrika 1931 v 2016

Tina Palaić

foto 4

Razstavni pano s podatki o kiparju Františku Foitu.

Leta 1931 sta znanstveno odpravo od severa do juga afriškega kontinenta pričela akademski kipar František Vladimir Foit in njegov prijatelj, biolog dr. Jiři Baum. Češkoslovaška popotnika in raziskovalca sta v osmih mesecih z avtomobilom Tatra prepotovala države od Egipta preko Sudana, Konga, Ugande, Kenije, današnjih Tanzanije, Zambije in Zimbabveja do Južne Afrike. Na pot se nista odpravila v maniri današnjih iskalcev avantur ali organiziranih turističnih izletov. Foita je na študijsko pot poslala Karlova univerza iz Prage in mu naročila izdelavo »antropoloških mask afriških plemen«, nam pove razstavni tekst, biolog Baum pa je med drugim raziskoval in zbiral insekte ter rezultate svojega dela posredoval v praški Narodni muzej. Med potjo sta fotografirala in posnela tudi film.

 

V Muzeju Velenje hranijo 530 Foitovih fotografij s tega potovanja. 200 najzanimivejših je leta 2012 kustos Blaž Verbič iz Muzeja Velenje predstavil na razstavi Afrika 1931 – Foitovi fotografski zapisi na steklu. Te razstave ne bi bi bilo, če ne bi bila Foitova usoda tesno povezana z našim prostorom. Večino njegove zbirke namreč ne hranijo na Češkem, temveč v Muzeju Velenje. Stike s takratno Jugoslavijo je Foit vzpostavil leta 1968, ko se je s svojo ženo Ireno želel vrniti v Evropo. Živela sta v Nairobiju v Keniji, kjer je Foit delal kot kipar in učil na univerzi Kennyata. Jugoslovanski veleposlanik v Keniji Ivo Pelicon ju je predstavil direktorju Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani dr. Borisu Kuharju, ki je takoj začel urejati potrebne dokumente za njuno vrnitev v Evropo. Zaradi praške pomladi in sovjetske zasedbe Češkoslovaške je bila njuna vrnitev v domovino nemogoča. Leta 1971 sta František in Irena Foit prišla v Jugoslavijo in se nastanila v Velenju, kjer so jima priskrbeli stanovanje in ponudili prostor za razstavitev njunih predmetov. Foit je Velenju odstopil svojo etnografsko zbirko, ki je še danes razstavljena v Muzeju Velenje.

foto 5

Maska iz skupnosti Tiriki iz Kenije.

Razstava Afrika 1931 – Foitovi fotografski zapisi na steklu gostuje v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer si jo je mogoče ogledati brezplačno. Če boste poleti obiskali štajerske konce, si jo lahko ogledate do konca avgusta 2016. Ob vstopu na razstavo obiskovalca pričaka zatemnjen prostor, v katerem so fotografije postavljene kot diapozitivi, osvetljeni z zadnje strani. Vizualna podoba visokih črnih kubusov z izstopajočimi fotografijami in pripadajočimi kratkimi komentarji, ki so napisani na podlagi zapisov v Foitovem popotnem dnevniku, obiskovalca pritegne in vodi od države do države, ki sta jo Foit in Baum obiskala. Fotografije dopolnjuje nekaj predmetov, na primer maska iz skupnosti Tiriki iz Kenije, ki je služila pokrivanju dečkov med obredom iniciacije, ter tudi Foitovi osebni predmeti.

 

V zadnji sobi je na interaktivnem ekranu mogoče prebrati dodatne tekste in si ogledati kratke posnetke. Zelo zanimiv je del, v katerem kustos razstave predstavi konserviranje in restavriranje dispozitivov na steklu, ki se ga je naučil v Pragi. Tovrstna kontekstualizacija ponavadi umanjka, zato je pohvalno, da je opis nastajanja razstave vključil v samo postavitev. V tej sobi je razstavljen tudi Foitov zemljevid Afrike z vrisano potjo. Na drugi strani sobe pa je tako imenovan interaktivni kotiček, kjer lahko obiskovalci na listke napišejo, kam so že potovali, in jih prilepijo na ustrezna mesta na temu namenjen zemljevid. Tako se razstavna pripoved zaokroži v prijetni atmosferi, v kateri vsak od nas pomisli na svoja popotniška doživetja. S tem pa je najmanjša možnost kritičnega razmisleka v zvezi z raziskovalnimi ekspedicijami v kolonializirane države v tem prostoru izgubljena.

foto 2

Zgodba o radiu – za ljudi, s katerimi sta se srečevala, naj bi bil ta pravi čudež.

Razstava nam ponuja številna dejstva o potovanju in raziskovanju dveh belopoltih mož, ki sta si v prvi polovici 20. stoletja za svoj podvig izbrala afriški kontinent. Informacije nam posredujejo glavni teksti, Foitove fotografije in komentarji k fotografijam. Kakšen pa je današnji pogled na tovrstne odprave? Te so bile mogoče predvsem zato, ker so bile ciljne države kolonializirane. Evropske države so takšna »znanstvena raziskovanja« podpirale – civilizacijski diskurz o zamišljenem »primitivnem« nezahodnem svetu je namreč upravičeval kolonialni projekt, obenem pa je pomenil tudi vir identifikacij za zahodni svet. Kolonialna zgodovina je oblikovala naše dojemanje sveta in oblikovanje lastne identitete. Tako kot je že leta 1978 rekel Edward Said: evropsko znanje je kolonializem. Bistvena je ugotovitev, da če kolonialističnih naracij ne preizprašujemo, omogočamo preživetje zastarelega, predvsem pa spornega diskurza.

foto 3

Za fotografiranje so zahtevali vsaj plačilo – kako bo fotograf uporabil fotografije, niso mogli ne vedeti ne nadzorovati.

Zanimivo je, da se je ta diskurz razširil povsod, tudi v države, ki v kolonialno tekmo niso bile neposredno vključene. Viden je tudi na razstavi Afrika 1931 – preko uporabe jezika in podob ter izpostavljanja izbranih tem. Med besedami, o uporabi katerih bi bilo vredno temeljiteje razmisliti, je na razstavi mogoče najti vsaj izraze pleme, domorodec, Pigmejci. Ta terminologija je zastarela in predvsem žaljiva. Prav tako je razstavljenih več fotografij, ki prikazujejo pomanjkljivo oblečene ženske – največkrat so od pasu navzgor gole, nekatere tudi z opaznim izrazom nelagodja na obrazu. Te fotografije ustvarjajo podobo primitivne, seksualizirane temnopolte ženske. Gre za pogled belopoltega moškega, ki ga določajo moč, dominacija in erotiziranje. Hierahična razmerja poudarja tudi prikazovanje Foita in Bauma kot dveh znanstvenikov, ki sta na potovanju opravljala pomembno delo, ter dejstvo, da razstava predstavlja le njuno zgodbo, brez aktualizacije.

Kako razstavljati tovrstne vsebine? Kakšni so sodobni pristopi? Tokrat sem preverila primere spreminjanja uporabe kolonialistične terminologije in odzive nanje. Amsterdamski Rijksmuseum na primer izvaja program z naslovom Prilagoditev kolonialne terminologije, v okviru katerega spreminja zastarelo terminologijo v naslovih umetniških del, ki jih razstavljajo. Spreminjajo izraze, kot so črnec, Mohamedanci (arhaičen izraz za muslimane), pritlikavci. Prav to počne tudi Danska narodna galerija, ki je iz naslovov umetniških del izbrisala besedi črnec in Hottentot (slabšalno ime za etnično skupino Khoikhoi). Odločitev obeh institucij je po eni strani izzvala odobravanje, ta prizadevanja na primer podpira tudi ICOM, mednarodna muzejska organizacija. Po drugi strani je izzvala tudi številne kritike. Z ohranjanjem te terminologije se kolonialistični diskurz in z njim vzpostavljena razmerja ohranjajo in pravzaprav še krepijo. To ni v skladu z izobraževalno vlogo muzeja, drugače pa je k tem vsebinam treba pristopati tudi zato, ker poleg drugih muzeje obiskujejo tudi skupine, o katerih razstave govorijo. Če pa to terminologijo brišemo in jo nadomeščamo s politično korektno, gre po mnenju nekaterih za cenzuro, za čiščenje zgodovine, za olepševanje dejanj naših prednikov. Oba argumenta imata svojo težo.

Kaj torej narediti? Moje mnenje je, da je treba v teh primerih kolonialistični diskurz – čeprav uporabljen v državah, kjer ni bilo neposrednih kolonialističnih prizadevanj – razložiti. Ko kustos piše o določeni temi iz današnjega zornega kota, uporaba kolonialistične terminologije ni ustrezna; ko je uporaba te naracije neizbežna, ker gre za zgodovinsko verodostojnost, potem pa je te izraze in kontekst njihove uporabe treba natančno razložiti. Ne gre torej ne za ohranjanje terminologije ne za njeno brisanje, temveč za pojasnjevanje. Na ta način razstava ne samo prikazuje določene vsebine, temveč jih tudi pojasnjuje in vrednoti. Po mojem mnenju je kritična  refleksija kolonialističnega diskurza skladna s cilji sodobne muzeologije in razumevanjem muzeja kot družbeno odgovorne institucije.

Muzej prekinjenih vezi

Urška Purg

Si lahko predstavljate, da več kot pet minut stojite pred starim opekačem? Ali pa pred plišasto igračko gosenico s populjenimi nogami? Ali še bolje, si predstavljate, da vas nagovori in gane oguljen, breznosni, vrtni palček?

Naj zveni še tako nemogoče in dolgočasno, v Muzeju prekinjenih vezi se boste zalotili, da počnete natanko to. Ždeli boste pred neobičajnimi ali celo zelo običajnimi predmeti in po več minut vpijali neverjetne zgodbe, ki jih pripovedujejo. Nekateri to počno celo po več ur. Moram priznati, da je to edini muzej, v katerem sem bila dovolj motivirana, da sem prebrala skoraj ves razstavni tekst, četudi zelo dolg in to že drugič – z letom premora vmes. To sem počela kljub temu, da z eno pošteno nogo blodim med skupino ljudi, ki ne marajo branja tekstov na razstavah in v muzejih.

20160514_145300

One of the most quiet museums I’ve ever been to./ Najbolj tih muzej od vseh, v katerih sem bila.

Ne vem, če je potrebno sploh reči, da so stvaritelji tega muzeja zadeli v polno z izbiro tematike, saj so prekinjene vezi ena bolj univerzalnih in vsesplošnih na svetu – vsi jih imamo nekaj za sabo, takšnih ali drugačnih. Med obiskom se ne vzbujajo zgolj čustva, ampak tudi spomini na naše lastne potrgane vezi. In čeprav so v resnici podjetje, ki se zgolj imenuje muzej, se vanj zgrinjajo obiskovalci iz povsod in kot kaže, nikogar ne moti vstopnina. Za nameček so prejeli še slavno muzejsko nagrado sklada Kenneth Hudson za najbolj inovativen muzej v Evropi.

20160514_150125

Muzej so kar pretkano namestili v bivše zagrebško staromeščansko stavbo, katere ostanki vznikajo ponekod med razstavo, četudi je interier popolnoma bel, da predmeti še toliko bolj pridejo do izraza. S tem, ko so vsi prostori in podstavki in vse belo, so avtorji uspeli doseči ravno to – predmeti izstopajo iz prostora in vsak posebej izzivajo naše zanimanje. Rahlo galerijski način razstavljanja predmetov je po mojem mnenju prav primeren za sporočilo, ki so ga želeli prenesti na obiskovalce, saj skupaj z belino omogoči prerez stika z realnostjo in te – kot Alico, ki pada skozi deblo v Čudežno deželo – zaluča v nek paralelni prostor, kjer čas ni pomemben. Na neki točki sem se počutila resnično kot da stopam po čudežni deželi, kjer mi je dovoljeno kukati v najbolj intimne prostore slehernikov. Skratka vse te zgodbe, ki se skrivajo za vsakim predmetom, različne kot so, slej ko prej uspejo vplivati na vaša čustva. Nenadoma začnete skupaj z anonimnimi osebami, ki so zapisale svoje razhode, čutiti bolečino, zadovoljstvo, svobodo, žalost, … Kar je še bolj srhljivo – brez težav bi ena tistih zgodb in predmetov bila lahko tudi vaša. Sama sem zasledila, da se nenehno in nezavedno poigravam z mislijo, kaj bi pa jaz storila v nekaterih primerih.

20160514_142626

Nekatere zgodbe so iskreno žalostne in boleče, nekatere prepojene z jezo, druge so prav navihane in spet druge iščejo nek zaključek. Nekaj zgodb, četudi še tako kratkih, povzroči celo kurjo polt. V svoji človečnosti vas priklenejo nase, da počasi dihate z njimi. In ravno tukaj je ta fenomenalnost ideje, ki stoji za tem muzejem – to je muzej vseh nas. Ljudi, ki zjutraj kolesarimo v službo in si pri tem izmišljujemo izgovor za zamujanje. Vseh nas, ki med mešanjem brbotajoče kremne juhe sanjamo o tem in o onem. Vseh nas, ki smo imeli in imamo radi.

Četudi so predmeti še tako različni, sledijo nevidnemu redu, ki vas najprej popelje skozi zgodbe razhajanj mladih zaljubljencev, nakar sledite bolj resnim koncem preko varanja in odraslih razhodov, vse do bolečih prekinitev družinskih vezi med starši in potomci. Sprehod se zaključi z zrelimi (če si smem drzniti tako reči) razvezami zakonov in končanih partnerstev. Najbolj temne zgodbe so umeščene v ujemajoče razrut prostor, kjer iz ostankov sklepam, da je bila nekoč kopalnica. Med tem, ko je nekaterim scenografija tega prostora nadležna, je meni všeč ravno zaradi vzdušja, ki ga ustvarja. Vizualni vtis polomljenih belih ploščic je namreč kot nalašč za izraženo težo, ki jo nosijo predmeti v tem prostoru. V resnici bi še najbolj sodili v mračno, hladno in pajčevinasto klet, če bi jo muzej imel, saj nosijo zgodbe, ki bi si jih večina običajno želela skriti pred širnim svetom.

20160514_144641

Dovolila bi si reči, da to ni zgolj muzej, saj omogoča vsem, ki anonimno delijo svoje zgodbe preko predmetov, zaključek vezi in vzbuja upanje za prihodnost. Zraven tega je to en bolj tihih muzejev, kar sem jih kdaj obiskala, saj vsi obiskovalci berejo tekste, ne glede na njihovo dolžino. Vsak si želi vpogleda v čim več zgodb, obenem pa po obisku nadaljevati svoje življenje z boljšim občutkom o sebi. Na tem mestu skorajda lahko vežemo vzporednice z dvigajočim učinkom, ki spremlja gledanje resničnostnih šovov, kot so Keeping up with the Kardashians ali Big Brother, ki gledalce pustijo z občutkom normalnosti po koncu.

20160514_151346

S svojim drugim obiskom v tem muzeju sem bila zelo zadovoljna, čeprav moram izpostaviti nekaj nadležnih slabosti, ki bi jih z malo truda lahko izboljšali. Kljub njihovi neformalnosti v izražanju, ki je povsem primerna, bi nivo angleških tekstov lahko izboljšali – vsaj slovnične napake, ki jih celo jaz opazim, bi lahko eliminirali. Zelo sem si želela ogledati tudi nekaj videov, ki so jih vključili v postavitev, še posebej, ker je en v slovenščini. Vendar se kljub visokemu zanimanju nisem uspela prebiti čeznje, ker so imeli vsi napako v zvoku, zaradi česar so bili filmčki tako rekoč negledljivi. Prav ta specifični problem bi lahko, ali bolje rečeno, moral biti izboljšan, sicer bi bilo bolje, da videov sploh ne bi bilo. Nenazadnje ne bi škodilo niti to, če bi imeli po prostorih raztresenih nekoliko več sicer krasnih sedežev. Sploh, ker ob izhodu iz tega čustvenega popotovanja hrbtenica in noge nedvomno cenijo malo počitka. Na srečo ima muzej krasno in ljubko konceptualno kavarnico, kjer sem lahko odpočila svoja boleča vretenca, po tem, ko sem seveda preskenirala še resnično dobro premišljeno majhno muzejsko trgovinico.

20160514_150421

Vsemu navkljub sta tema muzeja in dejstvo, da imajo nenehne potujoče razstave, kjer vključujejo lokalno publiko, ter začasne razstave, kjer predstavljajo tekoče pereče družbene zadeve, tako popolni, da si lahko samo želim, da bi se tega spomnila sama. In še muzejskega dvojčka imajo v Los Angelesu.

Sodelovanje z umetnico Bianco Baldi v SEM

Tina Palaić

Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur so danes že zaradi svojih vsebin postavljeni v ospredje razmislekov o novih trendih v zvezi z zbiranjem in interpretiranjem zbirk. Že nekaj časa intenzivne migracije v Evropsko unijo in med njenimi državami članicami ter vedno večja povezanost različnih družbenih skupin s pomočjo medmrežja muzeje usmerjajo k razvijanju inkluzivnih praks in uresničevanju konceptov multivokalnosti. Že dolgo je razmišljanje o predstavljanju drugih skupin preseženo. Še zlasti v muzejih bi se morali zavzemati za soustvarjanje muzejskega znanja v sodelovanju z različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki. K sodelovanju so lahko povabljeni muzejski strokovnjaki iz drugih muzejskih institucij, raziskovalci iz različnih področij, umetniki, študenti in različne zainteresirane skupine, prav tako pa tudi predstavniki različnih etničnih in drugih skupin – še zlasti, če so v muzeju že zbirke, povezane z njimi, sicer pa tudi z namenom vključevanja v muzejske prezentacije, če so bile te skupine doslej spregledane.

Slovenski etnografski muzej (SEM) je v okviru projekta SWICH k sodelovanju povabil vizualno umetnico Bianco Baldi (1985, Johannesburg). Želijo si, da bi s svojo umetniško intervencijo predstavila novo interpretacijo muzejske zbirke iz kustodiata za Afriko. Umetnica je v muzej prišla aprila in se v času enomesečnega bivanja v Ljubljani posvetila spoznavanju muzejske in umetniške dejavnosti v Sloveniji. Obiskala je Moderno galerijo, Muzej sodobne umetnosti Metelkova in Mednarodni grafični likovni center. Predvsem pa je svoj čas namenila srečevanjem s številnimi predmeti in fotografijami iz afriških zbirk SEMa, ki jih je muzej pridobil od srede 19. stoletja naprej. Zbirke ji je predstavil dr. Marko Frelih, kustos za afriške in ameriške zbirke v muzeju.

DSC_0258

Bianca Baldi v Moderni galeriji s kustosinjo dr. Martino Vovk. Del razstave je umetnici predstavil tudi kustos dr. Marko Jenko.

Bianco Baldi je najbolj pritegnila zgodba slovenske odprave v Togo v času pred prvo svetovno vojno. Takrat sta v to zahodnoafriško deželo potovala dva Slovenca, Anton Codelli, inženir in izumitelj, ter njegov prijatelj Leo Poljanec. Za nemško podjetje Telefunken sta med letoma 1911 in 1914 postavljala prvo brezžično radiotelegrafsko postajo. Leta 1913 je bila vzpostavljena prva brezžična povezava z Afriko – med vasico Kamina v Togu in postajo Nauen pri Berlinu v Nemčiji. To je bil izjemen tehnični podvig tik pred začetkom prve svetovne vojne. Ko pa se je vojna pričela, so iz Berlina ukazali porušiti radiotelegrafsko postajo in antenske stolpe. Vse so porušili v petih urah, gradbene ostanke, parne kotle in dele strojev pa je še danes mogoče videti v okolici Kamine. O tej zanimivi zgodbi je bila v muzeju na ogled fotografska razstava Togo album 1911-1914.

gradnja hladilnega stolpa ob postaji v Kamini

Gradnja radiotelegrafske postaje v vasi Kamina v Togu. (Arhiv SEM.)

Umetnico najbolj zanimata dve zbirki, povezani s to zgodbo. Prva vključuje tehnične fotografije, ki prikazujejo gradnjo radiotelegrafske postaje v Kamini. Druga so nenavadni talismani, ki so jih našli v torbi Lea Poljanca. Navdušili so jo zlasti tisti z mitološko arhitekturo, ki je pogosto v obliki labirinta. Ker se zle sile ujamejo v blodnjak, iz katerega ne najdejo izhoda in se končno razblinijo, ne morejo škodovati tistim, ki takšen talisman nosijo. Bianca Baldi želi povezati ti povsem različni zbirki artefaktov in z njuno pomočjo premisliti področje komunikacije kot še eno od orodij imperializma. Svoje delo bo predstavila jeseni 2016 v SEM, ko bo v rezidenci v muzeju ponovno preživela mesec dni.

V času njene rezidence v Slovenskem etnografskem muzeju je Bianca Baldi pripravila tudi zanimiv muzejski večer. Predstavila je svoja zadnja umetniška projekta – projekt Livro de Todo o Universo (2015), ki ga je pripravila v okviru rezidence v AIR Antwerpen v sodelovanju z muzejem Plantin Moretus iz Antwerpna, ter projekt Zero Latitude (2014), ki ga je pripravila v okviru osmega berlinskega bienala sodobne umetnosti s podporo Goethe-Instituta v Johannesburgu in Odbora Republike Južne Afrike za nacionalno umetnost (NAC). Udeležencem muzejskega večera je spregovorila tudi o projektu, ki ga razvija ob srečevanjih z afriškimi zbirkami.

DSC_0018

Večer z umetnico Bianco Baldi.

Več o njenem bivanju v Ljubljani, sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem ter raziskovanju afriških zbirk lahko izveste ob poslušanju oddaje My life, my music Radia SI. Gre za oddajo, s katero želi novinar Chris Wherry poslušalcem približati posameznike in njihove zanimive zgodbe ter tudi glasbo, ki jo radi poslušajo. Bianca je med drugim spregovorila tudi o Republiki Južni Afriki, kjer se je rodila in odraščala, ter obenem vzpostavila nekaj zanimivih vzporednic med njeno domovino in Slovenijo. Oddaja je dostopna v arhivu Radia SI. Vabljeni k poslušanju!

Sodelovanje Slovenskega etnografskega muzeja z umetnico Bianco Baldi odpira mnogo izzivov. Med njimi so zagotovo vprašanja vloge umetnikov pri interpretaciji muzejskih zbirk v neumetnostnih muzejih, sodelovanja s ciljnimi družbenimi skupinami pri izvajanju umetniških projektov, vključevanja novih skupin obiskovalcev z vključevanjem umetnikov v muzejske dejavnosti ter nenazadnje tudi etična vprašanja, ki izhajajo iz odnosa med umetnikom oziroma umetnico ter muzejem in njegovimi zbirkami. Razmislekom o teh vprašanjih – in najverjetneje še o kakšnem – se bom bolj posvetila po zaključku umetniške rezidence Biance Baldi v muzeju.

Čokolada – kdo je ne bi maral?

Urška Purg

Ampak veste, od kod prihaja? Prav, ampak veste tudi, kdaj je ta sladka razvada prišla v Evropo? In veste, da obstaja tudi grenka stran čokolade?

V Muzeju novejše zgodovine Celje se pravkar izteka ljubka majhna začasna razstava prav o tem – o čokoladi. Zaobjema prav odgovore na malce prej postavljena vprašanja, zgodovino kakavovcev in njihovo načrtno pridelavo in predelavo, prve izdelke in njihove izdelovalce, in še veliko več, vse skupaj začinjeno z ravno prav zgodovinskimi dejstvi. Spregledali niso niti temne strani čokoladne industrije skozi leta in niti okoljskih ter družbenih vprašanj, ki jih potegne za seboj. Smotrno razdeljena na štiri dele, razstava ponuja preprost, ali bolj podroben in izobraževalni sprehod – po želji. Prvi del je obarvan bolj informacijsko in teoretično, vendar lepo zavit v velike tematske čokoladne tablice, zaradi česar je ta del prijeten očem. Prav za prav je kar celotna razstava prijetna očem in nosu, saj ob vhodu na razstavo nosnici nemudoma detektorsko poboža znan vonj po kakavu. Na tem mestu moram opozoriti, da zna to ne le pobožati misli, ampak jih tudi prebuditi v želji po čokoladi.
Vendar, da nadaljujem z razdelitvijo razstave. Naslednji del predstavlja nacionalno in nekaj lokalnih izdelovalcev dobrot iz kakava, nostalgijo sejoče reklame in veliko foto tapeto, ki naj bi obiskovalce vabila k izvajanju sebkov. Za ta namen je na voljo tudi selfie stick in nekaj natisnjenih selfijev, objavljenih na muzejsko Facebook stran, ampak na žalost ne veliko. Morebiti bi tapeta z nekoliko več navihanosti pripomogla k povečanju objav obiskovalcev, vendar tudi taka kot je ne škodi in ne kvari vzdušja.
Še posebej me je zanimal tretji del, kjer so povabljeni umetniki podali svoje interpretacije ob misli na čokolado. Moje zanimanje je vzbudila Sladka dilema Suzane Švent, ki je s pomočjo balonov oblikovala set čokoladnih figuric, sedečih na ogledalu, na voljo in (ne)milost obiskovalcev, da se odločijo: v figurah zgolj vizualno ali tudi z brbončicami uživati. Ogledalo je služilo samo-opazovanju med sladkanjem z umetnostjo. Kot kaže dileme sploh ni bilo, saj skulptur že dolgo pred mojim prihodom ni bilo več. Le še ostanki.

Razstava se zaključi s sobo receptov, kjer so me s sten pozdravili veliki vnaprej zbrani ljudski recepti s čokolado. Zbiranje receptov pred razstavo je bil obenem tudi del promocije, kar je krasna kombinacija, ki se je dobro obnesla. Na žalost sicer razstavni prostor in arhitektura zahtevata vrnitev iz razstave po istih tirnicah kot njeno odkrivanje, kar je običajno nekoliko neprikladno. Še posebej danost prostora terja svoj davek v primerih, ko ob vračanju proti izhodu ni nobenih dodatnih in vznemirljivih dregljajev. Kakorkoli, tukaj sem šele ob smukanju po isti poti nazaj ugotovila, koliko reči sem na začetku spregledala: reke na temo čokolade, UNRA paket, kjer so nekateri prav tako vsebovali čokolado in še polno malenkosti, ki bi jih bilo škoda ne ošvrkniti s pogledom, ali dvema.

20160331_124334

Recepti za čokoladne sladice.

Gre torej za lahkotno in prijetno razstavo, kot nalašč za popoldanski prostočasni sprehod in obenem dobro motivacijo za kasnejši postanek na skodelici vroče čokolade v najbližji kavarni. In ker se tako rekoč zaključuje v treh dneh od zdaj, svetujem vsem, ki je še niste uspeli videti, da kar malce pohitite.

20160331_123111

Ali ste vedeli?

SWICH – Sharing a World of Inclusion, Creativity and Heritage: Projekt v Slovenskem etnografskem muzeju

Tina Palaić

Kako na zbiranje, razstavljanje in interpretiranje neevropskih zbirk v muzejih vpliva kolonialni kontekst? Kakšne so in kakšne bi naj bile omenjene muzejske prakse v tistih okoljih, ki jih kolonialni diskurz ni zaznamoval? Kako v muzejske interpretacije vključevati perspektive in izkušnje tistih, o katerih zbirke govorijo? To so le nekatera izmed vprašanj, na katera bo poskušal v projektu SWICH odgovoriti tudi Slovenski etnografski muzej. V projekt, ki ga od novembra 2014 do septembra 2018 financira Evropska unija v programu Ustvarjalna Evropa, je povezanih desetih partnerskih etnografskih muzejev. Partnerji v projektu bodo s ciljem premisliti vlogo in poslanstvo etnografskih muzejev v današnjem času organizirali vrsto zanimivih aktivnosti in dogodkov. Razmišljali bodo o tem, kako zbirati, razstavljati in interpretirati dediščino v njihovih okoljih, ki jih preoblikujejo povečane migracije v Evropsko unijo in tudi migracije med njenimi državami. Poskušali bodo okrepiti vlogo etnografskih muzejev kot prostorov srečevanj med kulturami, kot središč odprtega dialoga, ustvarjalnih inovacij in predvsem ustvarjanja znanja na podlagi mednarodnega sodelovanja.

Slovenski etnografski muzej v projektu sodeluje pri soustvarjanju dveh tem: ustvarjalnega dialoga in digitalnih vsebin. V okviru prve teme bo gostil umetnico, ki bo v muzeju delovala dva meseca. Najprej ga bo obiskala med 11. aprilom 2016 in 11. majem 2016, z drugim delom rezidence pa bo pričela v septembru 2016. Spomladi se bomo tako lahko družili z vizualno umetnico Bianco Baldi (1985), ki živi in deluje med Republiko Južno Afriko in različnimi evropskimi državami. Umetnica s svojimi video instalacijami prikazuje pogosto prezrte ali skrite strukture moči. Izhajajoč iz muzejskih zbirk ali arhivskega gradiva, se Bianca Baldi osredotoča na razkrivanje kompleksnih mrež političnih, ekonomskih in kulturnih vplivov. V Slovenskem etnografskem muzeju bo raziskovala afriško zbirko in v sodelovanju s kustosi muzeja ter pripadniki afriške skupnosti v Sloveniji pripravila umetniško delo, ki ga bo septembra 2016 že mogoče videti. Še pred tem pa bo muzej pripravil več dogodkov, na katerih se boste lahko z Bianco tudi srečali. Zanimivo bo, pridite!

4. Zero Latitude (Panthère naturalisée) 2014 Bianca Baldi

Zero Latitude (Panthère naturalisée), 2014, Bianca Baldi

Prostor norih, slabih in mrtvih … ki to nikakor ni več

Kadarkoli greste v London, se gotovo nagradite z obiskom vsaj enega od njihovih odličnih muzejev, kajne? Kako se ne bi, saj imajo megalomanske, osupljive in neverjetne kulturne hiše, ki v svoj hram privabljajo milijone radovednežev in kulturnih sladokuscev. Privabljajo tako predmeti kot arhitektura ali obljubljeno doživetje. Velikokrat pa zelo privlačno delujejo tudi muzeji sami zaradi slovesa, ki ga imajo v svetu.

Tokrat vas izzivam: naslednjič, ko boste v Londonu, se podajte na malce drugačno muzejsko dogodivščino, ki je iz Londona z vlakom oddaljena zgolj 30 minut in se nahaja v mestecu Woking. Zakaj neki bi hodili tja? Ker je to mestece dom veliko manjši in veliko manj zvezdniški hiši kulture – tako imenovani The Lightbox. Ta svetlobna škatla je pravzaprav mešanica med muzejem in galerijo, ki kljub svoji majhnosti v primerjavi z Londonskimi orjaki takoj zbudi zanimanje med muzejskimi navdušenci. Interesantna je zaradi svoje neverjetno močne in iskrene povezanosti z družbo ter njihovega občutka za odgovornost do lokalnega območja. Krasna je.

To je preprosto ustanova, kjer vse deluje kot po maslu, medtem ko uspejo biti uglašeni na družbo za povrh. To hišo bi skorajda lahko poimenovali muzej plus – muzej z dodano vrednostjo ali kot sami pravijo: »Več kot le galerija«. Kot tak bi zlahka služil kot primer dobre prakse za muzeje, ki svoje razpoznavnosti in obiska ne morejo graditi na bleščečih zbirkah Van Goghov, Rembrandov, egiptovskih bogatij ali katerihkoli drugih slovečih muzejskih predmetov. To seveda pomeni, da ob vstopu ne boste naleteli na mase turistov, kar je v resnici osvobajajoče (čeprav so njihove številke obiskovalcev za naše razmere kar zavidanja vredne). Namesto tega me je ob prihodu prijetno pozdravila in ogovorila zaposlena v muzeju (kar je bila tudi njena poglavitna funkcija – da izreče dobrodošlico in pomaga, če bi si obiskovalci tega želeli). Obenem vas bo obdajala prijetna živa glasba iz muzejske kavarnice, ob premikanju po pritličju pa se bodo z vami spogledovali izdelki izpod rok lokalnih umetnikov in ustvarjalcev v muzejski trgovinici. Srečali boste kako zvedavo družino, nekaj lokalnih obiskovalcev, kakšno skupino otrok, zatopljenih v svoj raziskovalni svet, predvsem pa boste naleteli na veliko reči, ki vam bodo zlahka ukradle uro ali bolje kar dve.

Za predstavitev območja in izgradnjo lokalne identitete ter občutka pripadnosti so poskrbeli s stalno zgodovinsko razstavo, ki zgodbe Wokinga začne s sloganom: Nekoč poznano kot mesto norih, slabih in mrtvih, četudi je veliko več kot to. Nedvomno pa s tem (v angleščini) izjemno odzvanjajočim sloganom poskrbijo, da dobršen kos te zgodovine odnesete s seboj, ko Lightbox zapustite. Razstava je povsem ubrana, lahko sledljiva in jasna, medtem ko vas pelje skozi vse ovinke in poti, ki jih morate poznati. Obenem pa se ves čas rokujete s skrbno prepleteno tehnologijo, ki namesto da bi tekmovala za vašo pozornost z razstavljenimi predmeti, omogoča, da predmeti in zgodbe zasijejo v najboljši luči.

Ko imate dovolj zgodovine, ali si želite zgolj malce umetniške inspiracije, se lahko podate v glavno galerijo, kjer nenehno skrbijo za prevetreno razstavljanje njihove stalne umetniške zbirke. In če ste še posebej pri volji za razvajanje, si lahko privoščite najem te glavne galerije za večerjo med umetninami s prijatelji. Zraven tega skrbijo za nenehne dražljaje z gostujočimi ali lastnimi občasnimi razstavami. Na moje veliko veselje sem ob svojem obisku še ravno ujela gostovanje ilustracij Quentina Blake-a in otrok v meni je bil srečen.

Kar resnično cenim pri Lightbox-u, je dejstvo, da nikoli, nikoli ne pozabijo na pomembne tematike, udejstvovanje in dostopnost ter udeleženost lokalcev. Z vsem tem se resnično trudijo biti relevantna kulturna ustanova tega območja. In po moje jim je to že uspelo v svojem nekaj manj kot desetletnem obstoju. Če samo povzamem svojo nekoliko štorasto izkušnjo: ko sem prišla iz vlaka v Woking, sem ugotovila, da si seveda nisem shranila napotkov, kako do Lightbox-a, kaj šele naslova iz njihove spletne strani. Namesto tega, opremljena s povsem ničemer o tem mestecu, sem se podala k prvi simpatični mimoidoči gospe in jo vprašala, če me lahko napoti proti cilju. »Brez težav, draga, prav v to smer sem namenjena.« Obenem pa je to slišal mladenič, ki je bil oddaljen kak korak od naju in je pridal: »Samo tule malce naprej greste in potem zavijete na levo, veste.« Tako torej nisem potrebovala nikakršnega zemljevida – kot nalašč zame.

Imenitna dogodivščina je bila tole in resnično sem dobila vsega po malem, kar sem želela, za nameček pa še skodelico fine kave. Prav nič ne bi imela proti, če bi bil kak tak Lightbox kje bliže meni, sicer pa se vidimo naslednjič, ko bom spet v tem delu Evrope.

Muzejska čajanka: Muzeji v prihodnosti z mladimi muzealci

V torek, 17. novembra 2015, smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projektov EMEE – EvroVizija: Muzeji Razstavljajo Evropo in Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam izvedli tretjo muzejsko čajanko, na kateri so svoje poglede, razmišljanja in izkušnje predstavili mladi muzealci in muzeologi. Z nami so bili dr. Saša Starec, Meta Kordiš, Neja Tomšič (MoTA – Museum of Transitory Art) in Sebastjan Weber (Muzej novejše zgodovine Celje).

Gostje so predstavili svoje izkušnje z delom v muzejih ali raziskovanje njihovega delovanja. Saša Starec je spregovorila o doktorski raziskavi, ki jo je opravljala v dveh muzejih v Celju in Berlinu, ter razložila razlike v njunem delovanju. Opredelila je koncept postmuzeja (Hooper-Greenhill, 2000), ki zagovarja vključevanje javnosti v ustvarjanje muzejskih vsebin. Gre za vzpostavljanje večglasja v muzejih, ki omogoči, da so slišane tudi tiste zgodbe, ki so bile doslej v muzejih spregledane ali prezrte. Neja Tomšič je predstavila status MoTA in njihovo umeščanje v muzejski prostor. Gre za multidisciplinarno platformo, ki je izšla iz društva, posveča pa se raziskovanju in predstavitvi tranzitornih, eksperimentalnih in živih umetniških praks. Za poimenovanje muzej so se odločili, saj želijo s svojimi praksami preizpraševati vlogo muzeja danes, uvajati nove procese dela in ustvarjati drugačne zbirke. Meta Kordiš je spregovorila o svojem sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, kjer je v soavtorstvu pripravila razstavo MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru. Njena prizadevanja so sovpadala z aktualnim družbenim dogajanjem v Mariboru v letu 2013, saj je raziskovala družbene spremembe in alternative, ki so se dogajale v Mariboru v 80. letih prejšnjega stoletja. Njen pristop je bil raziskovanje te dediščine v sodelovanju z njenimi nosilci, k dopolnitvi razstave pa so bili vabljeni vsi Mariborčani. Sebastjan Weber je opisal svoje veselje do dela na terenu in sodelovanja z ljudmi, kar poskuša v kar največji meri uresničevati pri vseh svojih projektih. Ob prihodu v muzej pred skoraj desetletjem je opazil manko mlajše generacije v muzejih, ki po njegovem mnenju ne pridejo bodisi zaradi manjšega zanimanja bodisi zaradi pomanjkanja časa. Približati se jim je poskušal z uporabo družabnih omrežij in z njihovim vključevanjem v ustvarjanje razstave Virtualni prostori.
Vabljeni k poslušanju in ogledu zadnje muzejske čajanke!

Muzeji v prihodnosti z mladimi muzealci 1/2

Muzeji v prihodnosti z mladimi muzealci 2/2

Etika antropološkega raziskovanja in razstavljanja v muzejih

Tina Palaić
2/2

Preden smo z Rominjami pričele z raziskovanjem njihovih obporodnih šeg, praks in navad, sem ženske obiskala, da bi skupaj oblikovale temo in začrtale aktivnosti. Dve skupini žensk sem obiskala v romskih naseljih, z eno skupino pa sem se srečala v prostorih njihovega društva. Vse ženske so bile navdušene nad temo materinstva, saj jim je identiteta matere zelo pomembna, in takoj so pričele pripovedovati o svojih izkušnjah in doživetjih. Pomembno mi je bilo, da skupaj načrtujemo aktivnosti in da same opozorijo na možne ovire ali predlagajo drugačen potek sodelovanja, če to želijo. S sodelavkami – predvsem z Niko Rudež in Anjo Božič, izvajalkama gledališča zatiranih – smo razmišljale o tem, kako raziskovati tako zahtevno in kompleksno temo v sodelovanju s skupino žensk, ki je pogosto diskriminirana ne le s strani večinske skupnosti, temveč tudi znotraj svoje skupine. Poleg tega pa je etični razmislek zahtevala tudi priprava razstave.

krst1

Baptism / Krst

O etiki raziskovanja v etnologiji in kulturni antropologiji je bilo že veliko napisanega. Sama sem se med drugim opirala tudi na Icomov kodeks muzejske etike. Izjemno pomembno je bilo izvajati vse aktivnosti v soglasju z Rominjami, zato sem naše sodelovanje zastavila na temelju njihove aktivne participacije v vseh segmentih dela. Da jim sodelovanje v projektu ne bi povzročilo kakršne koli škode bodisi znotraj večinske bodisi znotraj njihove skupnosti, se je bilo treba seznaniti z njihovimi stališči in navadami ter jih spoštovati. Pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti smo tako upoštevale njihovo znanje slovenskega jezika ter njihove gospodinjske, službene in študijske obveznosti. V eni od skupin so bili na delavnicah prisotni otroci, za katere smo zagotovile varstvo, upoštevale pa smo tudi specifično dinamiko vsake skupine in ji prilagodile intenzivnost raziskovanja. Ves čas sodelovanja smo bile osredotočene na proces in ne na končne rezultate raziskovanja, saj bi lahko Rominje sodelovanje kadarkoli prekinile in zahtevale umik zbranih vsebin. Večjo moč in nadzor nad rezultati jim je dajal tudi dogovor, da se bomo o zbranem gradivu odločale skupaj.

Tudi pri izboru razstavnih vsebin in načinu njihove interpretacije so bili potrebni številni etični premisleki. Upoštevala in spoštovala sem razumevanja, želje in potrebe Rominj kot nosilk raziskovane dediščine, obenem pa pazila na ohranjanje strokovnosti. Pokazalo se je, da skupnosti ne razumejo dediščine na enak način in da na njihove odločitve vpliva strah pred diskriminacijo in zavračanjem s strani večinskega prebivalstva ter tudi s strani lastne skupnosti. Prav zato je bila razstava rezultat pogajanj in kompromisov med mano kot kustosinjo muzeja in vsemi skupinami Rominj ter tudi pogajanj med njimi samimi. Rominje so seveda poznavalke svoje dediščine, ni pa nujno, da poznajo poslanstvo muzeja in da so seznanjene s postopki muzealizacije. Po mojem mnenju zato ni etično pustiti nosilcem dediščine popolnoma svobodnega ustvarjalnega izražanja, temveč je naloga kustosa, da v sodelovanju z njimi izbrano vsebino prevede v muzejski jezik in pri tem poskrbi, da z muzejsko interpretacijo res dosežejo zastavljeni cilj. Poskrbeti mora tudi za to, da so predstavljene informacije natančne in utemeljene. Z Rominjami smo se med drugim spraševale, ali jim določeni prikazi lahko škodujejo in v družbi še utrdijo stereotipne predstave o romski skupnosti. Prav tako smo pazile, da izbrane vsebine niso kakorkoli škodile drugim skupinam ali jih stereotipizirale – tako večinsko prebivalstvo kot skupine Romov znotraj romske skupnosti. Predvsem pa smo se želele izogniti temu, da bi jih z muzejsko interpretacijo prikazale kot žrtve. Prav z mozaikom njihovih zgodb, ki so osvetlile raznolikosti med skupinami in tudi, kar je še pomembneje, razlike med življenjskimi potmi žensk znotraj skupin, smo pokazale, da so aktivne ustvarjalke svojih življenj. Tako smo poskušale preseči podobo o homogeni romski kulturi in predvsem o nemočnem posamezniku v njenem primežu.

spomini 1

First memories / Prvi spomini

Muzejska čajanka: Družbena odgovornost muzejev

V sredo, 11. novembra 2015, smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projektov EMEE – EuroVizija: Muzeji razstavljajo Evropo in Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam izvedli drugo muzejsko čajanko. Tokrat smo gostili predstavnici in predstavnika osrednjih slovenskih muzejskih organizacij: predsednico slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta ICOM mag. Tanjo Roženbergar, predsednico Skupnosti muzejev Slovenije (SMS) dr. Aleksandro Berberih Slana in predsednika Slovenskega muzejskega društva (SMD) dr. Flavia Bonina.

Gostje so najprej predstavili stanovske organizacije, katerim predsedujejo. ICOM se zavzema za razvoj muzejev in muzejske stroke, slovenske muzeje in muzeologijo pa povezuje tudi z mednarodnim prostorom. SMS predstavlja in promovira muzeje in galerije ter jih povezuje z namenom reševanja poklicnih in statusnih težav, medtem ko je SMD stanovsko združenje slovenskih muzejskih delavcev, ki si prav tako prizadeva za razvoj slovenske muzejske stroke. V nadaljevanju so s stališča organizacij ovrednotili slovenske muzeje in muzealsko stroko ter opozorili na prednosti in vrzeli v delovanju slovenskih muzejev. Predstavili so nekaj dobrih primerov muzejskega delovanja in projektov, ki kažejo na to, da slovenski muzeji uresničujejo sodobne muzeološke usmeritve: dostopnost, vključevanje javnosti, odzivanje na aktualne dogodke. V zvezi s tem so spregovorili tudi o odzivanju muzejev na aktualno begunsko situacijo in s tem povezali dve značilnosti sodobnega muzeja: odgovornost in angažiranost.

Gostje so govorili tudi o pomenu in moči dediščine in muzejev v našem prostoru in opozorili na njihovo šibko moč v primerjavi z razmerami v tujini.

Vabljeni k poslušanju in ogledu!

Družbena odgovornost, 1. del od dveh:

Družbena odgovornost, 2. del od dveh: