Družbena odgovornost muzejev

Tina Palaić
1/2

Sarenka je še zadnjič z žlico premešala črno gosto tekočino, ki jo je pripravila na štedilniku prijetno ogrete kuhinje v sicer hladnem jesenskem dnevu. Ko je džezvo, iz katere je prav omamno dišalo, prinesla do kuhinjske mize, sem vedela, da je to dober začetek najinega sodelovanja. Z dobro kavo se vse začne! Sarenka je mlada aktivna Rominja, ki živi v enem od slovenskih romskih naselij in je romska pomočnica v romskem pripravljalnem vrtcu. V najstarejši hiši v naselju je zasnovala majhen muzej, kjer predstavlja romsko kulturo! Tudi naju je pravzaprav povezala dediščina. Poiskala sem jo, da bi skupaj z drugimi ženskami iz naselja raziskovale njihove obporodne šege, prakse in navade. V projekt, ki smo ga izvajali v Slovenskem etnografskem muzeju, smo vključili tudi Rominje iz dveh drugih krajev.

Sarenka pred tem muzejev ni obiskovala. Tudi v splošnem so Romi bili in so še vedno v muzejih manj prisotna družbena skupina. O romski kulturi se zelo malo govori, predvsem o sebi malo govorijo Romi sami, prav tako pa niso med vidnejšimi obiskovalci muzejev. Če pomislimo, da Romi vsaj v Prekmurju in na Dolenjskem živijo že zelo dolgo, nekatere družine že več generacij, in torej pomembno sooblikujejo svoje okolje, je to prav nenavadno. Spodbudno pa je, da si v zadnjem desetletju romske organizacije in nekateri posamezniki, kot je tudi Sarenka, aktivno prizadevajo za ohranjanje svoje dediščine in tako opozarjajo državne in regionalne ustanove, zadolžene za te naloge, da morajo razširiti svoje delovanje in prikazati ter interpretirati tudi njihovo dediščino. K predstavljanju vseh družbenih skupin, še zlasti pa marginaliziranih, muzeje spodbujajo tudi sodobne usmeritve v muzeologiji. Med drugim poudarjajo angažiranost muzejev na družbenem področju, kar pravzaprav pomeni, da muzeji prepoznajo in uporabijo svoj potencial za vplivanje na družbene razmere. Za romsko skupnost je na primer zelo pomembno, da muzeji s predstavljanjem romske kulture presežejo njihovo družbeno izključenost in jim omogočijo biti slišani kot pomembni soustvarjalci naše družbe. Na ta način ustvarijo tudi priložnost, da se ob muzejskih vsebinah in dogodkih Romi in Neromi srečujemo, izmenjamo izkušnje in poglede ter tako izboljšamo medsebojno razumevanje.

Zaradi zgodovinskih dogodkov in tudi sedanjega odklonilnega odnosa večinskega prebivalstva ter mnogih državnih institucij sodelovanje z romsko skupnostjo ni zlahka uresničljivo. Tudi zame je bil velik izziv vzpostavljanje stika z Rominjami in predvsem graditev medsebojnega zaupanja. Zato je bilo pri našem sodelovanju zelo pomembno, da so bile Rominje vključene v vse faze muzejskega dela in so tako lahko nadzorovale rezultat sodelovanja. Ko smo izbirale predmete in zgodbe, s katerimi smo želele predstaviti njihove obporodne šege, spomine in izkušnje, se je pokazalo, da je še kako pomembno, da niso le sogovornice, ki s kustosom oziroma kustosinjo govorijo o svoji dediščini. Z razmišljanjem o tem, kako jo predstaviti z muzejsko razstavo, so vedno bolj prepoznavale pomen svoje dediščine in tudi nujnost, da jo ne samo predstavijo, temveč tudi ohranjajo. Moja pripoved o njihovi obporodni dediščini, ki bi bila distancirano strokovna, bi jim odvzela moč pri odločanju o tem, kaj želijo povedati o sebi in na kakšen način želijo to storiti. Prav tako bi bila obiskovalcem odvzeta možnost veliko bogatejšega in bolj doživetega vstopa v njihov intimni svet, ki so ga na razstavi omogočile njihove izjave in osebni predmeti.

Kaj takšen pristop in način dela pomenita za kustosa? Vključevanje pripadnikov različnih družbenih skupin v muzejsko delo zahteva ponovni premislek dela in pozicije kustosa kot muzejskega strokovnjaka. O tem bom razmišljala v naslednjem prispevku.