Muzej prekinjenih vezi

Urška Purg

Si lahko predstavljate, da več kot pet minut stojite pred starim opekačem? Ali pa pred plišasto igračko gosenico s populjenimi nogami? Ali še bolje, si predstavljate, da vas nagovori in gane oguljen, breznosni, vrtni palček?

Naj zveni še tako nemogoče in dolgočasno, v Muzeju prekinjenih vezi se boste zalotili, da počnete natanko to. Ždeli boste pred neobičajnimi ali celo zelo običajnimi predmeti in po več minut vpijali neverjetne zgodbe, ki jih pripovedujejo. Nekateri to počno celo po več ur. Moram priznati, da je to edini muzej, v katerem sem bila dovolj motivirana, da sem prebrala skoraj ves razstavni tekst, četudi zelo dolg in to že drugič – z letom premora vmes. To sem počela kljub temu, da z eno pošteno nogo blodim med skupino ljudi, ki ne marajo branja tekstov na razstavah in v muzejih.

20160514_145300

One of the most quiet museums I’ve ever been to./ Najbolj tih muzej od vseh, v katerih sem bila.

Ne vem, če je potrebno sploh reči, da so stvaritelji tega muzeja zadeli v polno z izbiro tematike, saj so prekinjene vezi ena bolj univerzalnih in vsesplošnih na svetu – vsi jih imamo nekaj za sabo, takšnih ali drugačnih. Med obiskom se ne vzbujajo zgolj čustva, ampak tudi spomini na naše lastne potrgane vezi. In čeprav so v resnici podjetje, ki se zgolj imenuje muzej, se vanj zgrinjajo obiskovalci iz povsod in kot kaže, nikogar ne moti vstopnina. Za nameček so prejeli še slavno muzejsko nagrado sklada Kenneth Hudson za najbolj inovativen muzej v Evropi.

20160514_150125

Muzej so kar pretkano namestili v bivše zagrebško staromeščansko stavbo, katere ostanki vznikajo ponekod med razstavo, četudi je interier popolnoma bel, da predmeti še toliko bolj pridejo do izraza. S tem, ko so vsi prostori in podstavki in vse belo, so avtorji uspeli doseči ravno to – predmeti izstopajo iz prostora in vsak posebej izzivajo naše zanimanje. Rahlo galerijski način razstavljanja predmetov je po mojem mnenju prav primeren za sporočilo, ki so ga želeli prenesti na obiskovalce, saj skupaj z belino omogoči prerez stika z realnostjo in te – kot Alico, ki pada skozi deblo v Čudežno deželo – zaluča v nek paralelni prostor, kjer čas ni pomemben. Na neki točki sem se počutila resnično kot da stopam po čudežni deželi, kjer mi je dovoljeno kukati v najbolj intimne prostore slehernikov. Skratka vse te zgodbe, ki se skrivajo za vsakim predmetom, različne kot so, slej ko prej uspejo vplivati na vaša čustva. Nenadoma začnete skupaj z anonimnimi osebami, ki so zapisale svoje razhode, čutiti bolečino, zadovoljstvo, svobodo, žalost, … Kar je še bolj srhljivo – brez težav bi ena tistih zgodb in predmetov bila lahko tudi vaša. Sama sem zasledila, da se nenehno in nezavedno poigravam z mislijo, kaj bi pa jaz storila v nekaterih primerih.

20160514_142626

Nekatere zgodbe so iskreno žalostne in boleče, nekatere prepojene z jezo, druge so prav navihane in spet druge iščejo nek zaključek. Nekaj zgodb, četudi še tako kratkih, povzroči celo kurjo polt. V svoji človečnosti vas priklenejo nase, da počasi dihate z njimi. In ravno tukaj je ta fenomenalnost ideje, ki stoji za tem muzejem – to je muzej vseh nas. Ljudi, ki zjutraj kolesarimo v službo in si pri tem izmišljujemo izgovor za zamujanje. Vseh nas, ki med mešanjem brbotajoče kremne juhe sanjamo o tem in o onem. Vseh nas, ki smo imeli in imamo radi.

Četudi so predmeti še tako različni, sledijo nevidnemu redu, ki vas najprej popelje skozi zgodbe razhajanj mladih zaljubljencev, nakar sledite bolj resnim koncem preko varanja in odraslih razhodov, vse do bolečih prekinitev družinskih vezi med starši in potomci. Sprehod se zaključi z zrelimi (če si smem drzniti tako reči) razvezami zakonov in končanih partnerstev. Najbolj temne zgodbe so umeščene v ujemajoče razrut prostor, kjer iz ostankov sklepam, da je bila nekoč kopalnica. Med tem, ko je nekaterim scenografija tega prostora nadležna, je meni všeč ravno zaradi vzdušja, ki ga ustvarja. Vizualni vtis polomljenih belih ploščic je namreč kot nalašč za izraženo težo, ki jo nosijo predmeti v tem prostoru. V resnici bi še najbolj sodili v mračno, hladno in pajčevinasto klet, če bi jo muzej imel, saj nosijo zgodbe, ki bi si jih večina običajno želela skriti pred širnim svetom.

20160514_144641

Dovolila bi si reči, da to ni zgolj muzej, saj omogoča vsem, ki anonimno delijo svoje zgodbe preko predmetov, zaključek vezi in vzbuja upanje za prihodnost. Zraven tega je to en bolj tihih muzejev, kar sem jih kdaj obiskala, saj vsi obiskovalci berejo tekste, ne glede na njihovo dolžino. Vsak si želi vpogleda v čim več zgodb, obenem pa po obisku nadaljevati svoje življenje z boljšim občutkom o sebi. Na tem mestu skorajda lahko vežemo vzporednice z dvigajočim učinkom, ki spremlja gledanje resničnostnih šovov, kot so Keeping up with the Kardashians ali Big Brother, ki gledalce pustijo z občutkom normalnosti po koncu.

20160514_151346

S svojim drugim obiskom v tem muzeju sem bila zelo zadovoljna, čeprav moram izpostaviti nekaj nadležnih slabosti, ki bi jih z malo truda lahko izboljšali. Kljub njihovi neformalnosti v izražanju, ki je povsem primerna, bi nivo angleških tekstov lahko izboljšali – vsaj slovnične napake, ki jih celo jaz opazim, bi lahko eliminirali. Zelo sem si želela ogledati tudi nekaj videov, ki so jih vključili v postavitev, še posebej, ker je en v slovenščini. Vendar se kljub visokemu zanimanju nisem uspela prebiti čeznje, ker so imeli vsi napako v zvoku, zaradi česar so bili filmčki tako rekoč negledljivi. Prav ta specifični problem bi lahko, ali bolje rečeno, moral biti izboljšan, sicer bi bilo bolje, da videov sploh ne bi bilo. Nenazadnje ne bi škodilo niti to, če bi imeli po prostorih raztresenih nekoliko več sicer krasnih sedežev. Sploh, ker ob izhodu iz tega čustvenega popotovanja hrbtenica in noge nedvomno cenijo malo počitka. Na srečo ima muzej krasno in ljubko konceptualno kavarnico, kjer sem lahko odpočila svoja boleča vretenca, po tem, ko sem seveda preskenirala še resnično dobro premišljeno majhno muzejsko trgovinico.

20160514_150421

Vsemu navkljub sta tema muzeja in dejstvo, da imajo nenehne potujoče razstave, kjer vključujejo lokalno publiko, ter začasne razstave, kjer predstavljajo tekoče pereče družbene zadeve, tako popolni, da si lahko samo želim, da bi se tega spomnila sama. In še muzejskega dvojčka imajo v Los Angelesu.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s