Prostor norih, slabih in mrtvih … ki to nikakor ni več

Kadarkoli greste v London, se gotovo nagradite z obiskom vsaj enega od njihovih odličnih muzejev, kajne? Kako se ne bi, saj imajo megalomanske, osupljive in neverjetne kulturne hiše, ki v svoj hram privabljajo milijone radovednežev in kulturnih sladokuscev. Privabljajo tako predmeti kot arhitektura ali obljubljeno doživetje. Velikokrat pa zelo privlačno delujejo tudi muzeji sami zaradi slovesa, ki ga imajo v svetu.

Tokrat vas izzivam: naslednjič, ko boste v Londonu, se podajte na malce drugačno muzejsko dogodivščino, ki je iz Londona z vlakom oddaljena zgolj 30 minut in se nahaja v mestecu Woking. Zakaj neki bi hodili tja? Ker je to mestece dom veliko manjši in veliko manj zvezdniški hiši kulture – tako imenovani The Lightbox. Ta svetlobna škatla je pravzaprav mešanica med muzejem in galerijo, ki kljub svoji majhnosti v primerjavi z Londonskimi orjaki takoj zbudi zanimanje med muzejskimi navdušenci. Interesantna je zaradi svoje neverjetno močne in iskrene povezanosti z družbo ter njihovega občutka za odgovornost do lokalnega območja. Krasna je.

To je preprosto ustanova, kjer vse deluje kot po maslu, medtem ko uspejo biti uglašeni na družbo za povrh. To hišo bi skorajda lahko poimenovali muzej plus – muzej z dodano vrednostjo ali kot sami pravijo: »Več kot le galerija«. Kot tak bi zlahka služil kot primer dobre prakse za muzeje, ki svoje razpoznavnosti in obiska ne morejo graditi na bleščečih zbirkah Van Goghov, Rembrandov, egiptovskih bogatij ali katerihkoli drugih slovečih muzejskih predmetov. To seveda pomeni, da ob vstopu ne boste naleteli na mase turistov, kar je v resnici osvobajajoče (čeprav so njihove številke obiskovalcev za naše razmere kar zavidanja vredne). Namesto tega me je ob prihodu prijetno pozdravila in ogovorila zaposlena v muzeju (kar je bila tudi njena poglavitna funkcija – da izreče dobrodošlico in pomaga, če bi si obiskovalci tega želeli). Obenem vas bo obdajala prijetna živa glasba iz muzejske kavarnice, ob premikanju po pritličju pa se bodo z vami spogledovali izdelki izpod rok lokalnih umetnikov in ustvarjalcev v muzejski trgovinici. Srečali boste kako zvedavo družino, nekaj lokalnih obiskovalcev, kakšno skupino otrok, zatopljenih v svoj raziskovalni svet, predvsem pa boste naleteli na veliko reči, ki vam bodo zlahka ukradle uro ali bolje kar dve.

Za predstavitev območja in izgradnjo lokalne identitete ter občutka pripadnosti so poskrbeli s stalno zgodovinsko razstavo, ki zgodbe Wokinga začne s sloganom: Nekoč poznano kot mesto norih, slabih in mrtvih, četudi je veliko več kot to. Nedvomno pa s tem (v angleščini) izjemno odzvanjajočim sloganom poskrbijo, da dobršen kos te zgodovine odnesete s seboj, ko Lightbox zapustite. Razstava je povsem ubrana, lahko sledljiva in jasna, medtem ko vas pelje skozi vse ovinke in poti, ki jih morate poznati. Obenem pa se ves čas rokujete s skrbno prepleteno tehnologijo, ki namesto da bi tekmovala za vašo pozornost z razstavljenimi predmeti, omogoča, da predmeti in zgodbe zasijejo v najboljši luči.

Ko imate dovolj zgodovine, ali si želite zgolj malce umetniške inspiracije, se lahko podate v glavno galerijo, kjer nenehno skrbijo za prevetreno razstavljanje njihove stalne umetniške zbirke. In če ste še posebej pri volji za razvajanje, si lahko privoščite najem te glavne galerije za večerjo med umetninami s prijatelji. Zraven tega skrbijo za nenehne dražljaje z gostujočimi ali lastnimi občasnimi razstavami. Na moje veliko veselje sem ob svojem obisku še ravno ujela gostovanje ilustracij Quentina Blake-a in otrok v meni je bil srečen.

Kar resnično cenim pri Lightbox-u, je dejstvo, da nikoli, nikoli ne pozabijo na pomembne tematike, udejstvovanje in dostopnost ter udeleženost lokalcev. Z vsem tem se resnično trudijo biti relevantna kulturna ustanova tega območja. In po moje jim je to že uspelo v svojem nekaj manj kot desetletnem obstoju. Če samo povzamem svojo nekoliko štorasto izkušnjo: ko sem prišla iz vlaka v Woking, sem ugotovila, da si seveda nisem shranila napotkov, kako do Lightbox-a, kaj šele naslova iz njihove spletne strani. Namesto tega, opremljena s povsem ničemer o tem mestecu, sem se podala k prvi simpatični mimoidoči gospe in jo vprašala, če me lahko napoti proti cilju. »Brez težav, draga, prav v to smer sem namenjena.« Obenem pa je to slišal mladenič, ki je bil oddaljen kak korak od naju in je pridal: »Samo tule malce naprej greste in potem zavijete na levo, veste.« Tako torej nisem potrebovala nikakršnega zemljevida – kot nalašč zame.

Imenitna dogodivščina je bila tole in resnično sem dobila vsega po malem, kar sem želela, za nameček pa še skodelico fine kave. Prav nič ne bi imela proti, če bi bil kak tak Lightbox kje bliže meni, sicer pa se vidimo naslednjič, ko bom spet v tem delu Evrope.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s