Muzej islamske umetnosti, Doha

Tina Palaić

Res je izjemna priložnost doživeti Doho, glavno mesto Katarja, in to prav v času hitrega razvoja celotnega Zalivskega območja. Nenehen napredek vključuje tudi impresivno kulturno ponudbo. Muzeji, ki so eni izmed tistih prostorov, kjer poteka proces konstruiranja katarske nacionalne identitete, pri tem niso izjema. V tem tekstu želim predstaviti Muzej islamske umetnosti, ki je v več pogledih izjemen muzej. Pred tem pa bom poskusila s kratkim uvodom približati kulturno sfero v Katarju.

Katar je majhna Zalivska država, ki je svojo neodvisnost od britanske nadvlade razglasila leta 1971. Država se izredno hitro razvija in spremembe v Dohi lahko mesečno opazujemo na vsakem koraku. Poleg številnih luksuznih hotelov, welness centrov, izvrstnih restavracij, nakupovalnih središč in arhitekturno zanimivih in precej nenavadnih stavb so v mestu tudi številne možnosti za nakupovanje na živahnih souqih in tržnicah, prav tako pa tudi za raziskovanje številnih muzejev in drugih kulturnih prostorov. Bogastvo Katarja še vedno temelji na nafti, vendar pa želi država zmanjšati svojo odvisnost od izvoza te dobrine in se vzpostaviti kot glavno regionalno in mednarodno kulturno in izobraževalno središče.

pogled-na-west-bay-2-poravnana

Moderne in nenavadne stavbe West Bay-a, enega od najbolj izstopajočih predelov Dohe.

Karen Exell, predavateljica na UCL Qatar, v svojem članku pojasnjuje, da sta zbiranje in razstavljanje (jaz bi dodala na način, ki se je uveljavil na Zahodu) v Katarju nekaj novega – ti praksi naj bi se pojavili v sredini 20. stoletja. Opredeljuje ju specifičen socio-kulturni kontekst. Prvič, Katarci so v svoji državi manjšina (predstavljajo približno 12 odstotkov celotne populacije; v letu 2016 po ocenah v državi živi 2,383,705 ljudi). Večino predstavljajo kvalificirani in nekvalificirani priseljeni delavci, ki imajo le status rezidentov. Drugič, izjemno hiter razvoj ter porast osebnega bogastva, ki sta povezana s prodajo nafte, sta spremenila njihov način življenja v le nekaj desetletjih. Posledično je nastalo precej privatnih zbirk, ki zbirateljem služijo pri vzpostavljanju njihovega odnosa do modernosti. Te zbirke prikazujejo predvsem tradicionalne načine življenja, skozi njih pa se izražata nostalgija za izgubljenimi časi in strah pred izgubo tradicionalnih vrednot. Eno izmed izjemnih privatnih zbirk si je mogoče ogledati v Muzeju Sheikha Faisala (odprt 1998).

Prvi muzej, osnovan po zahodnem modelu, je bil Katarski nacionalni muzej, odprt leta 1975 – kmalu po razglasitvi neodvisnosti. Trenutno je zaprt zaradi obnove; ponovno naj bi ga odprli leta 2018 (preverite arhitekturno zamisel francoskega arhitekta Jeana Nouvela za ta muzej). Več muzejev in galerij je bilo odprtih v zadnjih dveh desetletjih: Muzej islamske umetnosti (2008), Mathaf: Arabski muzej sodobne umetnosti (2010), Msheireb muzeji (2015), Al Riwaq Art Space (1998), galerija Al Markhiya (2008). Vstop v vse muzeje in galerije je prost. Osrednja organizacija za muzeje v Katarju je Qatar Museums (2005), ki je odgovorna za razvoj muzejev in umetnostnih galerij ter obnovo arheoloških najdišč. Poleg tega organizira in sponzorira različne kulturne dogodke.

museum-of-islamic-art

Muzej islamske umetnosti privablja številne obiskovalce predvsem čez vikend – ob petkih in sobotah.

mia

Muzej islamske umetnosti (MIA).

Muzej islamske umetnosti je postavljen na Corniche, zelo lepo obmorsko promenado, na umetnem otoku 60 metrov od obale. Oblikoval ga je znan kitajsko-ameriški arhitekt I. M. Pei, kar je vzbudilo veliko pozornosti in medijskega poročanja na Zahodu. Stavba resnično je veličastna. Gre za dober primer povezovanja z modernostjo, čeprav so naročniki pri njenem oblikovanju zahtevali močne povezave s preteklostjo. V muzejskem katalogu je opisano arhitektovo iskanje “bistva” islamske arhitekture – sam ga definira kot igro luči in senc, “kjer sončna svetloba oživi ogromne prostore in kjer ima geometrija osrednjo vlogo” (str. 26).

atrij-2

Prostoren atrij z velikim lestencem in okrasnim vzorcem na tleh, ki so ga navdihnili islamski geometrijski vzorci.

Zbirka muzeja ni obsežna – ali pa so kustosi izbrali manj predmetov za razstavo. Razstavne sobe so prostorne in prijetne; v vsaki je več stolov, kjer se je mogoče odpočiti. Da bi bil vsak predmet viden in cenjen, so s pomočjo osvetlitve – v sicer temnih sobah brez naravne luči – ustvarili vzdušje, v katerem prav vsak predmet izstopi. Na razstavi je mogoče videti predmete iz kovine, stekla in lesa, nakit, tekstil in kovance. Zelo očitno je, da je bila razstava pripravljena na podlagi tradicionalnega oblikovanja razstav na Zahodu – temelji na predpostavki, da predmet sam po sebi govori svojo zgodbo.

hunting-horn

Lovski rog iz Italije, verjetno iz Sicilije, med 11. in 12. stoletjem. Na razstavi je o predmetu na voljo le malo informacij.

Zbirka muzeja je zelo raznolika. Predmete so zbrali od Španije do osrednje Azije in Indije, časovno pa se umeščajo med 7. in 19. stoletje. Njihovo ozadje je tako sekularno kot religiozno. Na razstavi je mogoče prebrati, da zbirka muzeja “odraža raznolikost mnogih kultur in idej znotraj ene civilizacije”. Zame je to odlično stališče, a na razstavi sem res pogrešala kontekst, ki bi pojasnil zgodovinsko in geografsko ozadje razstavljenih predmetov. Prav tako sem si želela več informacij o vrednosti vsakega predmeta ter o njihovi selekciji.

astrolabi

Na fotografiji je zbirka astrolabov, znanstvenih instrumentov, ki so v islamskem svetu med drugim služili tudi za določanje časa in smeri molitve v smeri Meke.

lestenci

Islamska umetnost vključuje tudi steklene izdelke, kot sta ti krasni svetilki.

Ob tej izkušnji razstave sem se vprašala: kdo je muzejsko ciljno občinstvo? Kakšna je njegova povezava z lokalnim prebivalstvom – predvsem zato, ker je MIA muzej, oblikovan po zahodnem modelu? Seveda muzej izraža svojo odprtost za obiskovalce vseh starosti in različnih etničnih ozadij – predlagam, da preverite njihova spletna vodstva – a imam občutek, da glavni namen muzeja ni vključevanje in komunikacija z lokalnim občinstvom. Menim, da je bil njihov poglavitni cilj impresionirati Zahod – tako s samo arhitekturo kot sprejemljivo verzijo islamskega sveta. S tem, da na razstavi niso zagotovili nobenega konteksta, so iz muzejske interpretacije izključili kakršnekoli povezave s politiko. Na ta način muzej kaže, da je bil “islam nenehno tolerantna in napredna sila, ki je uresničevala, prilagajala in prenašala ideje znotraj in čez njegove meje” (muzejski katalog, str. 9). Ta navedba kaže, da je dediščina – kot zmeraj, a morda tukaj le nekoliko bolj očitno – politično orodje za poudarjanje izbranih interpretacij.

mia-park-china-festival-2016

Poleg MIA je MIA park, kjer je mogoče ves dan uživati v zelenju in prijetnih osvežilnih vetrcih, ki pihajo z morja. Na tej fotografiji je bazar v parku MIA, moderna verzija starejših souq tradicij (poteka vsako soboto).

7-sculpture

Velika skulptura, ki jo je oblikoval ameriški umetnik Richard Serra, je postavljena na koncu pristaniškega nasipa v MIA parku. Znana je po imenu skulptura ‘7’. Obeležuje duhovni in znanstveni pomen števila 7 v islamski kulturi. Postavljena je bila leta 2011.

mia-at-night

MIA ob sončnem zahodu.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s