Končna postaja: morje?

Urška Purg

Na poti iz službe se ustavim v trgovini. Kupim nekaj limon in banan. Oboje zbašem vsako v svojo vrečko in skrbno odtipkam pravilne kode, da dobim še ceno. Skočim po jogurt – moj najljubši v lončku, plastenko vode, ker bom umrla od žeje in samo še po kos sira, zavitega v stretch folijo na drugem koncu trgovine. Ker se mi mudi (kot vedno), zavijem na hitro blagajno in v njihovo priročno vrečko natrpam svoj izplen. Ko doma vse skrbno raztovorim in pospravim, ugotovim, da sem iz trgovine prišla s tremi vrečkami, plastičnim lončkom in plastenko ter plastično folijo. Saj ni tako hudo. Hudo pa postane, ker je skoraj vsak drug dan tako. In ne samo pri meni. Ampak, kaj ima vse to veze z muzeji? Več kot si mislimo.

Končna postaja: morje? je razstava, ki pripoveduje zgodbo o fenomenalnem materialu – plastiki. Plastika je krasna, ker ima lahko kakršnokoli lastnost, ki jo želimo.  Poceni je, lahka, … skratka perfektna. Pripomogla je tudi k razvoju aparatov za dnevno uporabo. Plastika je vsemogočna. In hudičevo težko razgradljiva. Svojo vsemogočnost dokazuje tudi v morju, kjer v nepredstavljivo veliki gmoti konča vsakih 20 do 30 sekund.

20170110_141909

Gmota plastičnih odpadkov, ki vsake 20 – 30 sekund pristane v morju.

Za razgradnjo plastike so potrebni UV žarki.

Bi radi videli v živo, o kako veliki gmoti govorim? Sprehodite se čez gostujočo razstavo, ki jo pravkar gosti Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Že med obiskom, občutno pa tudi po njem vaše male sive celice v glavi začnejo mleti. Razstava Muzeja za oblikovanje iz Zuricha, ki po svetu potuje čim bolj okolju prijazno, je nastavljena tako, da jo je lahko razumeti in predstaviti tudi otrokom. Obiskovalce odpelje v življenje plastike po smrti, ali ko odsluži svoje za človeške namene. Poigra se z mislijo, kaj bodo arheološke izkopanine naših zanamcev, postavi pred dejstvo, koliko plastičnih odpadkov pridelamo navadni sleherniki, oprijemljivo prikaže načine reciklaže, dovoli, da sami preverimo, koliko in kako majhnih koščkov plastike se skriva v obalnem pesku, postreže s podatki, razlago in vizualnimi obogatitvami, med njimi tudi s tako imenovanim mockumentary prikazom boja vrečke za dosego vrečkarskega raja in še več.

Strupi, ki jih nosijo peleti in ki jih naspužvajo nase, se akumulirajo v maščobnih tkivih organizmov – in veriga se hitro pripelje do nas: riba poje pelete, mi pojemo ribo. In strupe skupaj z njo.

Četudi sem razstavo videla že v Gradcu leta 2015, kjer me je prav tako hipno osupnila, se me je šele tukaj trajno dotaknila, saj so jo v MAO-tu skrbno dopolnili in lokalizirali s slovenskimi ostanki plastičnih vrečk in embalaž in nenadoma zgodbo usmerili name – na vsakdanjo uporabnico. Med zaposlenimi v muzeju so mesec pred prihodom razstave prav tako zbirali svoje plastične odpadke, ki so se nabrali v pošten ribiški izplen, ki te pozdravi takoj ob vhodu na razstavo. Doprinos gostiteljev je tudi analiza materialov plastične nacionalne dediščine, ki jih hranijo v zbirkah MAO. Izpostavijo dejstvo, da ni samo ene plastike, kakor pogosto mislimo, temveč je plastik več. In glede na to, da restavrator/ka niti na oko ne more določiti, kakšna plastika je, je še tako vsakdanji in običajen material tuj, raznolik in ena velika uganka. Kakšna plastika je, ni pomembno zgolj pri njenem procesu razgradnje. Ker vse vrste plastike ne trajajo enako dolgo, je isti podatek pomemben tudi pri njeni hrambi. V MAO-tu to z analizo izbora oblikovalskih predmetov še kako dokažejo in s tem odprejo novo poglavje za hrambo nacionalne dediščine in javno opozorijo morebiti tudi nove vzroke za posivele lase prenekaterih restavratorjev in skrbnikov zbirk.

Razstava, ki te zmrazi in te pripravi do nove novoletne zaobljube.

Razstava ni mišljena in se niti ne pretvarja, da bo obiskovalcem prinesla estetski užitek. Je v vlogi nečesa večjega – opomnika, kaj počnemo in kako učinkovito to počnemo. Če naj bi muzeji prevzemali bolj aktivno vlogo v družbi, vplivali na družbo in jo pomagali sooblikovati, je gotovo tak način razstav ena od dobrih poti k temu. Gre za razstavo, ki je ne rabijo videti le vsi otroci in šole, ampak jo moramo videti mi – odrasli. Še posebej, ker je tik pred nosom, tukaj v Sloveniji. Zraven bližine pa je njen plus tudi to, da po njej ob nedeljah vodijo zmeraj zanimivi gostje iz raznovrstnih branž in profesij.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s