Etnografski muzeji se bodo bolj zavedali različnih skupnosti

Intervju s kustosom Michelom Leejem

Tina Palaić

Photo Michel Lee 2

Michel Lee

Michel Lee je kustos za kitajske in korejske zbirke v Nacionalnih muzejih kultur sveta na Švedskem. Pred zadnjo reorganizacijo ustanove je bil direktor Muzeja daljnovzhodnih antikvitet (Museum of Far Eastern Antiquities) v Stockholmu, ki je eden od muzejev – poleg Etnografskega muzeja in Muzeja Mediterana in bližnjevzhodnih antikvitet v Stockholmu ter Muzeja kultur sveta v Gothenburgu – v konzorciju Nacionalnih muzejev kultur sveta.

 

 

Diplomiral je iz antropologije na univerzi George Washington v Washingtonu, D.C. Po diplomi se je zaposlil na antropološkem oddelku ustanove Smithsonian (Smithsonian Institution) v Nacionalnem muzeju naravne zgodovine. Nato se je preselil v London, kjer je magistriral iz zgodovine umetnosti in arheologije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu. V Muzeju vzhodno-azijske umetnosti v Bathu je bil kustos in tudi direktor, po tej zaposlitvi pa se je preselil na Švedsko.

Michela sem spoznala v maju 2016 v Marseillu v Franciji na enem od srečanj v sklopu projekta SWICH, kjer sem predstavila svoje sodelovanje z Rominjami, ki je potekalo v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam v Slovenskem etnografskem muzeju. Oba romska skupnost zelo zanima, zato sva takoj delila najine poglede in izkušnje s sodelovanjem z Romi pri muzejskem delu. Kmalu se je pokazalo, da naju druži še več zanimivih tem – identitetne politike, diaspore, vloga muzejev v sodobni družbi. Najini pogovori so od takrat postali precej dinamični in odločila sva se, da nekaj tem, ki naju pestijo, predstaviva v intervjuju. Pogovarjala sva se konec februarja 2017 v Stockholmu. Seveda sem pogovor začela s SWICH-em!


Tina: Začniva s projektom SWICH! Njegov namen je ponovno premisliti vlogo etnografskih muzejev v današnji družbi ter razviti inovativne in bolj inkluzivne prakse v teh muzejih. Organizacija Nacionalni muzeji kultur sveta, kjer ste zaposleni, je eden od partnerjev v projektu. Kako vidite vašo vlogo?

Michel: Menim, da je naš največji prispevek k projektu delitev izkušenj iz naše, švedske perspektive. SWICH projekt je odličen za evropske muzeje, predvsem etnografske, ki tako ostajajo na tekočem z najnovejšimi muzejskimi praksami v evropskem prostoru. Z različnimi izmenjavami in raznolikimi tipi dialoga projekt krepi muzeje, saj jim omogoča izbrati in uporabiti tiste metode, ki ustrezajo njihovim specifičnim kontekstom. Morda ni vse, kar udeleženci na teh srečanjih povedo, uporabno za švedski kontekst, a je vendarle dobro, da smo seznanjeni s tem, kaj počnejo v drugih muzejih, katere so zanje dobre prakse in kako bi nekatere od njih lahko uporabili v našem muzeju. Zame kot kustosa je to možnost, da se seznanim z različnimi praksami in načini dela z zbirkami in skupnostmi.

Tina: V okviru SWICH-a tako Nacionalni muzeji kultur sveta kot Slovenski etnografski muzej delujeta v sklopu dveh tem: kreativni dialog in digitalne prihodnosti. V sklopu prve teme ste tudi vi sodelovali z umetnico, sedaj pa pripravljate eksperimentalno razstavo. Kakšne so vaše izkušnje?

Michel: Pravzaprav je z umetnico v rezidenci sodelovala druga oseba, zato nisem najboljši sogovornik za pogovor o procesu dela v tem konkretnem primeru. Na podlagi splošnega opazovanja projektov umetnikov v rezidenci, ki sem jih videl v etnografskih muzejih, pa menim, da mnogo obiskovalcev etnografskih muzejev tja ne pride nujno iz istih razlogov in ne sprejema informacij na enake načine, kot to počno obiskovalci umetnostnih muzejev. Sporočila nekaterih umetnikov v rezidenci so pogosto posredovana na bolj abstrakten način, kar občinstvo v umetnostnih muzejih pričakuje, obiskovalci etnografskih muzejev pa ne nujno. Zato si morda ne vzamejo dovolj časa, da bi spremenili svoj miselni okvir, in si razstavljenega ne ogledajo, če je sporočilo predstavljeno na preveč abstrakten način.

workshop_JHN___17Oct_2015__Photographer_Tony_Sandin_4

Fotografija je z delavnice ’Vi ste tukaj, zato ker so bili oni tam’ (‘You are here, because they were there’), ki jo je vodila umetnica v rezidenci Jacqueline Hoang Nguyen v sklopu projekta SWICH. Potekala je v Etnografskem muzeju v Stockholmu 17. oktobra 2015. Foto: Tony Sandin.

V pripravo eksperimentalne razstave pa sem zelo vključen. Ta projekt je osvobajajoč v več vidikih, saj ga določa malo vnaprej zastavljenih idej, kaj naj bi bil njegov končni rezultat ali kako do njega priti. Sodelujemo s šolo, ki se nahaja v na Švedskem morda najbolj kulturno raznolikem mestu. Z učenci bomo imeli delavnice, na katerih jih bomo pripravili, da bodo skozi predmete govorili o svojih identitetah. Učenci bodo imeli ključno vlogo pri pripravi razstave, ki bo nekaj časa na ogled na njihovi šoli. To je zame prva razstava, pri kateri imam zgolj minimalen nadzor nad predstavitvijo predmetov. Ja, uokviril bom razstavo z na primer uvodnim tekstom, moja odgovornost bo tudi urejanje, predvsem pa bomo v muzeju zagotovili, da bodo učenci imeli pravilne informacije o predmetih, zato da bodo njihove odločitve o delu z izbranimi predmeti temeljile na znanju in dejstvih. Vendar pa bodo učenci tisti, ki bodo izrazili svoj odnos do predmetov ali zagovarjali svoja stališča. Z izbiro te metode je sam proces dela z učenci ob sodelovanju z ekipo muzejskih pedagogov prav tako pomemben kot končni rezultat tega projekta. Sodelovali bomo tudi s starejšimi in na ta način spodbujali medgeneracijski dialog. Zame je bil ta proces priprave razstave doslej odlična izkušnja, saj delam s predmeti na drugačen način.

Tina: Dekolonizacija, globalizacija in migracije – to so trije ključni procesi, ki v zadnjih nekaj desetletjih korenito spreminjajo evropsko družbo. Kako so po vašem mnenju vplivali na etnografske muzeje kot kulturne institucije in kako na njihove muzejske prakse?

Michel: Etnografski muzeji so bili prvotno izložbe drugih kultur, vendar so te večinoma prikazovali, kot da so v vakuumu. Obiskovalec je zlahka dobil občutek, da so te kulture obstajale same zase – skoraj tako, kot da bi bile čiste kulture. Danes pa s temami migracij in dekolonizacije, ki so v mnogih muzejih postavljene v ospredje dela, muzeje usmerjajo k večjemu vključevanju manjšin in zatiranih glasov, kar jim pomaga prepoznati, da nobena kultura, nobena družbena skupina nikoli ni bila tako izolirana. Med ljudmi je vedno potekala komunikacija, širili so se vplivi, ljudje so se selili. Morda se to ni dogajalo tako hitro ali v tako velikem obsegu kot danes, ampak zagotovo so potekale selitve, bila je komunikacija, delitev informacij, tehnologije … Menim, da je v nekaterih muzejih trenutni poudarek bolj na tematskih kot pa na kulturno ali geografsko zasnovanih razstavah rezultat tega prepoznanja. Kljub temu pa mislim, da kulturno ali geografsko zasnovanih razstav ne smemo opustiti v celoti, saj nam še vedno pomagajo razumeti, od kod prihajamo in kako smo postali, kar danes smo. Pomembno pa je, da razumemo in prepoznamo kompleksnosti in zgodovinske kontekste, ko govorimo o kulturah znotraj specifičnih geografskih lokacij.

Tina: Muzeji se na zahteve sodobnega časa odzivajo z različnimi praksami: digitalizirajo in omogočajo dostop do svojih vsebin na svetovnem spletu; sodelujejo z umetniki, ki v muzejsko prakso prinesejo drugačne perspektive ali muzejske vsebine ustvarjalno interpretirajo; nekateri poskušajo razviti sodelovanje s skupnostmi in ustvarjati razstave skupaj z njimi. Katera muzejska praksa bo po vašem mnenju definirala prihodnost etnografskih muzejev?

Michel: Mislim, da se bodo etnografski muzeji v prihodnosti bolj zavedali skupnosti, ki so povezane z njihovimi zbirkami. Ne bo pa šlo samo za zbirke, temveč tudi za skupnosti, pa naj govorimo o izvornih skupnostih (kjer so bili predmeti zbrani, op. p.)  ali diaspori. Sam vidim veliko dela s skupnostmi v smislu, kako interpretirati predmete in pri odločanju, kaj naj bo reprezentirano za različne ljudi, za različne skupine.

Tina: Dr. Vázquez, ki sva ga poslušala v Leidenu v novembru 2016, je v svojem predavanju razlikoval med ‘kolonizacijo’ in ‘kolonialnostjo’. Čeprav se je kolonizacija tehnično končala v večini držav sveta, pa je kolonialnost danes še prisotna. Izraz se nanaša na preostale učinke kolonizacije, kot so rasizem, diskriminacija, dominacija zahodne perspektive. Kako lahko etnografski muzeji, ki so kot institucije utemeljeni v kolonialni zgodovini, pomagajo razdreti oziroma preseči kolonialnost in v svoje predstavitve vključijo tudi nezahodne perspektive?

Michel: Menim, da je dober način, s katerim lahko pripomoremo k razdiranju kolonialnosti, vključevanje glasov ali različnih mnenj s strani v muzeju predstavljenih skupnosti, katerih perspektive sicer niso vedno predstavljene. Zelo pomembno je priznati, da obstajajo različna mnenja, in jih tudi predstaviti, mislim pa, da ni nujno, da eno mnenje prevlada nad drugim. Zame je pomembno, da različni pogledi, ki jih v muzeju predstavimo, temeljijo na znanju ali dejstvih, če pa ne, jih je treba ustrezno kontekstualizirati. Konflikta ali dane situacije ne moremo zares razumeti, če poznamo le en pogled; poznavanje več mnenj pomeni bolj holistično razumevanje določene situacije. Discipline, kot so zgodovina, umetnostna zgodovina, antropologija, samo poglejmo njihove zgodovine – te vede izhajajo iz perspektive dominantne družbe. Ampak ali to pomeni, da je to narobe, slabo ali sramotno? Mislim, da ne nujno. Seveda muzeji ne smejo promovirati rasizma, diskriminacije ali dominacije, pri pripravi razstav pa morajo biti občutljivi za ta vprašanja. Vendar pa samo zato, ker gre za prevladujoče mnenje, to še ne pomeni nujno, da to mnenje avtomatično pade v eno od teh kategorij. Če ponovim, mislim, da je odpiranje muzejske interpretacije več glasovom dobro. Prepoznavanje in razumevanje, da obstajajo različna mnenja, posamezniku omogoči boljše razumevanje situacije. Nekatera mnenja si morda nasprotujejo in kažejo na izvor konflikta, kar samo razkriva kompleksnosti življenja! Vendar pa so različna mnenja lahko tudi komplementarna in ponujajo boljše, bolj niansirano razumevanje situacije.

Tina: Kako lahko opisano dosežemo v muzejih?

Michel: Danes je zelo pogosto, da muzeji sodelujejo z diasporo ali z izvornimi skupnostmi. Evropski muzeji tradicionalno temeljijo na zahodni akademski perspektivi. Morda nam ni potrebno zavreči vsega, poleg slabega odvreči tudi marsikaj, kar je dobro. Morda lahko še vedno priznavamo muzejsko perspektivo, mogoče jo bo kdo imenoval tradicionalni akademski glas. Ta glas lahko ali pa ne nasprotuje perspektivi skupnosti. Ampak če delamo odprto in spoštljivo z različnimi skupnostmi, se bodo različni glasovi naravno pojavili. Muzeji morajo biti zelo transparentni glede procesa dela s skupnostmi. Na primer, pojasniti morajo, kaj je glas kustosa in zakaj ima on / muzej to perspektivo, kaj je glas skupnosti in zakaj ima ta določeno perspektivo.

Ker Evropa postaja z vsako generacijo bolj raznolika družba, je povsem logično, da ljudje, zaposleni v evropskih muzejih, ta trend odslikavajo. Zaposleni v muzejih v Evropi so verjetno bolj raznoliki, kot so bili kadarkoli doslej. Včasih dobim občutek, da diskusije o reprezentaciji znotraj muzejev izražajo mnenje, da je muzej en in ‘skupnost’ drugi igralec. Včasih pa so glasovi iz skupnosti že prisotni v muzeju v smislu tam zaposlenega. Seveda pa ni samoumevno, da se bodo spremembe zgodile avtomatično. Ljudje morajo delati za spremembo. Vendar pa je raznolikost zaposlenih v muzejih zagotovo tista, ki bo muzejem pomagala, da bodo bolj inkluzivni in da bodo razdirali kolonialnost.

Tina: Lahko z bralci delite vašo dobro prakso sodelovanja s skupnostmi?

Michel: Kar pogosto sodelujem s skupnostmi v naši Dvorani skulptur. Znotraj švedskega konteksta je pogost odpor do tem, povezanih z religijo. Jaz pa mislim, da moramo pri delu s predmeti, ki so bili ustvarjeni kot religiozni predmeti, razumeti vsaj osnove religije. Šele tako lahko razumemo, kako te predmete brati in razumeti – v tem primeru skulpture – na globljem nivoju. Povabili smo budistične menihe in nune iz različnih tradicij, da so izvedli obrede z in okoli kipov v Dvorani skulptur. Na ta način so obiskovalci bolje razumeli, da ti kipi niso samo predmeti. Imajo obredni in družbeni kontekst. Bili naj bi videni skupaj z daritvami. Tisti, ki verujejo, so v interakciji s kipi. Teh stvari obiskovalec običajno v muzejih ne vidi. Muzej so obiskali tudi menihi, ki ustvarjajo skulpture iz masla kot daritev določenim kipom ali božanstvom, ki jih ti kipi predstavljajo. Na ta način smo predstavili tudi vrsto materialne kulture, ki je znotraj muzejskih zbirk zaradi minljive narave materiala ne hranimo. Seveda je konservator pri teh projektih izjemno pomemben, saj pomaga pri pogajanjih, kaj se okoli kipov lahko odvije. Poskušamo kar najbolje ugoditi potrebam verujočih, obenem pa zagotavljamo, da se z vidika konzervatorstva ustrezno poskrbi za predmete.

Posvetitveni obred za kipe iz masla, ki so jih izdelali menihi iz samostana Drikung iz Ladakha v Indiji.  Muzej daljnovzhodnih antikvitet, 2016.

Kadarkoli delam s skupnostmi, je samo-predstavitev izjemno pomembna. Dober dialog je bistven, saj zagotavlja, da obe strani poznata pričakovanja drugega. S strani muzeja je pri sprejemanju te vrste sodelovanja glavni pogoj inkluzivnost. To pomeni, da obred oziroma dogodek ne sme izključiti nikogar. Muzej vedno zagotovi, da skupnosti, s katerimi sodelujemo, razumejo, da je muzej javni prostor in da večina udeležencev dogodka verjetno niso verujoči; ti muzej obiščejo predvsem zato, da obred opazujejo. Še nikoli nisem imel izkušnje s skupino, ki tega ne bi sprejela. In seveda, dogodka se lahko udeležijo tudi verujoči, in ti so dobrodošli, da ga izkusijo kot religiozni dogodek. Čeprav je na Švedskem lahko včasih religija občutljiva tema, so ti budistični dogodki med našimi najbolj obiskanimi. Mislim, da je glavni razlog za to ta, da je budizem v splošnem zamišljanju Zahoda viden v precej pozitivni luči.

Tina: Za zaključek nam razkrijte še, kaj bo vaš naslednji projekt.

Michel: Trenutno že delam na projektu, s katerim želimo v naših elektronskih podatkovnih bazah v celoti posodobiti informacije in fotografije za našo korejsko zbirko. Kot je to danes v mnogih evropskih muzejih, je dostopnost tudi v naši organizaciji pomembna tema. Digitalno nam omogoča doseči občinstvo iz vsega sveta. Informacije pa bodo dostopne tudi v korejščini, tako da bodo lahko tudi raziskovalci v Koreji dostopali do njih.

Advertisements

Umetnost in krščanstvo v Centralni Afriki

Tina Palaić

Božič bi namesto decembra morali praznovati 25. maja. Tako vsaj verjamejo – in ga takrat tudi praznujejo – pripadniki Kimbanguistične cerkve (moj prevod). Kimbanguizem je religijsko gibanje, ki ga je ustanovil Simon Kimbangu v Belgijskem Kongu leta 1921. Kimbanguistična cerkev je z več milijoni vernikov ena od vej krščanstva.


Simon Kimbangu je interpretiral Biblijo in napovedal zaton kolonializma. Belgijci so ga obtožili spodbujanja rasizma, neustreznega vedenja in kršitve javnega reda. Obsodili so ga na smrt, a je ostal v ujetništvu do svoje smrti leta 1951. Kljub poskusom, da bi gibanje zatrli, ta cerkev še vedno deluje. Bori se proti poligamiji, magiji in čarovništvu, prav tako pa tudi proti uporabi nasilja in uživanju alkohola ter tobaka.


Kimbanguistična cerkev je le eden od pojavov, ki so rezultat srečanja kongovskih ljudstev iz Centralne Afrike s krščansko religijo. Majhna, a izjemno zanimiva začasna razstava v pariškem Musee du Quai Branly z naslovom ‘Od reke Jordan do reke Kongo: umetnost in krščanstvo v Centralni Afriki’ nam pripoveduje o vplivih 500-letnega pokristjanjevanja ljudstev na obsežnem ozemlju današnjega Gabona, Angole, Demokratične republike Kongo in Konga. Pokaže nam, kako so kongovski vladarji in umetniki interpretirali in uporabljali krščansko ikonografijo. Večina predmetov na razstavi priča o povezovanju krščanskih podob z močjo – na primer, predmete s krščansko simboliko so uporabljali za legitimizacijo moči vladarjev, v sodnih zadevah, pri klicanju dežja in tudi kot talismane, ki naj bi zagotovili uspešnost različnih aktivnosti, med drugim potovanj, lova in spočetja.

20170127_142526

Kopija ‘Santo Agostinho Padrão’, kamnitega stebra, ki ga je postavil portugalski pomorščak Diogo Cão leta 1482, ko je prispel do Kraljestva Kongo.

Kustos razstave je opredelil tri obdobja pokristjanjevanja Centralne Afrike:

  • med 15. in 18. stoletjem: Portugalci so dosegli ozemlje Kraljestva Kongo leta 1482. Čeprav so tudi Nizozemci in Francozi okupirali določena področja, je bilo do pričetka kolonializma Portugalcev v Centralni Afriki največ. Glavni razlog za vzpostavitev stikov je bilo trgovanje, Portugalska pa je poleg tega podpirala tudi različne misijonske redove, ki so na tem ozemlju širili krščanstvo. Spreobrnitev se je v Kraljestvu Kongo zgodila izjemno hitro. Eden od razlogov za to je bila odločitev političnih voditeljev, da bodo sprejeli novo vero, saj so v njej videli vir za povečanje svoje politične moči. Ker je bila spreobrnitev predvsem strategija vladajočega razreda, ki je služila uresničevanju njihovih političnih in verskih ciljev, ni nikoli izpodrinila lokalnih verovanj.
20170124_135926-copy-2

Nkangi kiditu, razpelo kongovskega vladarja, okrašeno s sekundarnimi figurami, ki imajo sklenjene roke. Razpela so legitimirala moč njihovih lastnikov v družbi. 17. stoletje.

20170124_141928-3

V začetku 18. stoletja se je mlada kongovska princesa Kimpa Vita zavzemala za novo obliko krščanstva. Vzpostavila je religiozno in politično gibanje, kasneje imenovano Antonianizem. Podobne skulpture, kot je ta na sliki, so dopolnjevale vlogo Kimpa Vite pri spodbujanju ponovne združitve in krepitve Konga. Ta kipec je sicer iz 20. stoletja.

  • kolonialno obdobje: svoj vrh je kolonializem dosegel z Berlinsko konferenco (1884-1885). Različna kongovska ljudstva so takrat postala odvisna od Portugalske, Francije in Kraljevine Belgije. Mnogo predmetov na razstavi prikazuje umetnost iz tega obdobja, ki so jo navdihnili elementi krščanske vere. Ko se je pričelo to drugo obdobje pokristjanjevanja, seveda v tesni povezavi s kolonialnim redom, so iz prvotnega obdobja evangelizacije ostale predvsem materialne, formalne in jezikovne sledi, manj je bilo duhovnih.
20170124_140220

Ženska ogrlica z razpelom, prva četrtina 20. stoletja.

20170124_135748-2

Ntadi, pogrebni kipec s križem okoli vratu in kapo z leopardjimi kremplji, atributom vladarjev. 20. stoletje.

20170124_142202-3

Križ Santu iz vzhodnega Konga, pozno 19. – zgodnje 20. stoletje. Tovrstni križi so bili prvenstveno namenjeni zagotavljanju uspešnega lova.

  • od 1960, 1970 naprej: širitev novih, tako imenovanih cerkev preporoda, ki so jih spodbudile ekonomske in politične krize na območju današnje Demokratične republike Kongo. Njihova značilnost je, da prekinjajo povezave s preteklostjo in tradicijo. Kimbanguistična cerkev, ki sem jo predstavila na začetku, spada mednje. Na razstavi je zadnja soba namenjena prikazu fenomenov iz tega obdobja, razstavljene pa so tudi umetniške interpretacije Pierra Bodoja.
20170124_142927-2

Kongovski slikar Pierre Bodo (1953-2015), La Possession Demoniaque, 2000. Bodo je bil župnik v Binkoštni cerkvi, kar je vplivalo na njegovo izbiro likovnih elementov.

Mislim, da je kustos razstave Julien Volper, specialist za podsaharsko Afriko v Royal Museum of Central Africa v Tervurnu, odlično poudaril njeno bistveno sporočilo – prilagoditev krščanstva posebnostim lokalnih kultur.


Krščanske ikonografije in praks kongovska ljudstva niso zgolj prevzela. Razstavljeni predmeti nam kažejo, kako so lokalni umetniki reinterpretirali krščansko ikonografijo, prav tako pa tudi katoliške prakse niso ostale nespremenjene, temveč so bile transformirane v religiozni sinkretizem. Kot je zapisano na spletni strani muzeja, lahko kongovsko kulturno interpretacijo krščanstva razumemo kot “enega od simbolov emancipacije navkljub evropski nadvladi”.


Z razkrivanjem vidikov tvornosti oziroma lastnega delovanja (agency) kongovskih ljudstev ob njihovem stiku s krščansko religijo nam kustos omogoča preizpraševati imperialistične in rasistične elemente evolucionarnega diskurza oziroma tako imenovanega narativa napredka, ki je še danes močno prisoten. Po mojem mnenju ta razstava uspešno prikaže, kako lahko stiki med različnimi religioznimi in kulturnimi koncepti prinesejo nekaj novega, spodbujajo kreativnost in ustvarijo nove poglede na svet, v katerem živimo. To je pomembno sporočilo za današnji čas. Na srečo je za tiste med nami, ki ne govorimo francosko – samo glavni panoji so prevedeni v angleščino – na voljo katalog razstave tako v francoščini kot angleščini.

20170124_143054

Očitno je razstava navdušila obiskovalca, ki je v knjigo gostov narisal tole risbo.

Ko sem se sprehajala po razstavi, sem se spomnila na zelo posebno izkušnjo, ki sem jo doživela z mojo dobro prijateljico na potovanju v Gani. Naključno sva naleteli na krščansko cerkev v mestu Tamale, kjer so naju povabili k maši. Zelo prijazno so naju sprejeli in naju prosili, da se predstaviva. Po tem sva lahko pri maši tudi aktivno sodelovali. Njihova Biblija me je najbolj presenetila, saj je bila zelo drugačna od meni poznane. Zgodbe so bile glede na njihovo sporočilo razvrščene v več poglavij: zdravje, družina, ljubezen, moč, skušnjava … Poskušala sem brati poglavje o skušnjavi, a mi je gospa, ki je sedela ob meni, ves čas obračala strani, da bi sledila branju na maši …

 

Končna postaja: morje?

Urška Purg

Na poti iz službe se ustavim v trgovini. Kupim nekaj limon in banan. Oboje zbašem vsako v svojo vrečko in skrbno odtipkam pravilne kode, da dobim še ceno. Skočim po jogurt – moj najljubši v lončku, plastenko vode, ker bom umrla od žeje in samo še po kos sira, zavitega v stretch folijo na drugem koncu trgovine. Ker se mi mudi (kot vedno), zavijem na hitro blagajno in v njihovo priročno vrečko natrpam svoj izplen. Ko doma vse skrbno raztovorim in pospravim, ugotovim, da sem iz trgovine prišla s tremi vrečkami, plastičnim lončkom in plastenko ter plastično folijo. Saj ni tako hudo. Hudo pa postane, ker je skoraj vsak drug dan tako. In ne samo pri meni. Ampak, kaj ima vse to veze z muzeji? Več kot si mislimo.

Končna postaja: morje? je razstava, ki pripoveduje zgodbo o fenomenalnem materialu – plastiki. Plastika je krasna, ker ima lahko kakršnokoli lastnost, ki jo želimo.  Poceni je, lahka, … skratka perfektna. Pripomogla je tudi k razvoju aparatov za dnevno uporabo. Plastika je vsemogočna. In hudičevo težko razgradljiva. Svojo vsemogočnost dokazuje tudi v morju, kjer v nepredstavljivo veliki gmoti konča vsakih 20 do 30 sekund.

20170110_141909

Gmota plastičnih odpadkov, ki vsake 20 – 30 sekund pristane v morju.

Za razgradnjo plastike so potrebni UV žarki.

Bi radi videli v živo, o kako veliki gmoti govorim? Sprehodite se čez gostujočo razstavo, ki jo pravkar gosti Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Že med obiskom, občutno pa tudi po njem vaše male sive celice v glavi začnejo mleti. Razstava Muzeja za oblikovanje iz Zuricha, ki po svetu potuje čim bolj okolju prijazno, je nastavljena tako, da jo je lahko razumeti in predstaviti tudi otrokom. Obiskovalce odpelje v življenje plastike po smrti, ali ko odsluži svoje za človeške namene. Poigra se z mislijo, kaj bodo arheološke izkopanine naših zanamcev, postavi pred dejstvo, koliko plastičnih odpadkov pridelamo navadni sleherniki, oprijemljivo prikaže načine reciklaže, dovoli, da sami preverimo, koliko in kako majhnih koščkov plastike se skriva v obalnem pesku, postreže s podatki, razlago in vizualnimi obogatitvami, med njimi tudi s tako imenovanim mockumentary prikazom boja vrečke za dosego vrečkarskega raja in še več.

Strupi, ki jih nosijo peleti in ki jih naspužvajo nase, se akumulirajo v maščobnih tkivih organizmov – in veriga se hitro pripelje do nas: riba poje pelete, mi pojemo ribo. In strupe skupaj z njo.

Četudi sem razstavo videla že v Gradcu leta 2015, kjer me je prav tako hipno osupnila, se me je šele tukaj trajno dotaknila, saj so jo v MAO-tu skrbno dopolnili in lokalizirali s slovenskimi ostanki plastičnih vrečk in embalaž in nenadoma zgodbo usmerili name – na vsakdanjo uporabnico. Med zaposlenimi v muzeju so mesec pred prihodom razstave prav tako zbirali svoje plastične odpadke, ki so se nabrali v pošten ribiški izplen, ki te pozdravi takoj ob vhodu na razstavo. Doprinos gostiteljev je tudi analiza materialov plastične nacionalne dediščine, ki jih hranijo v zbirkah MAO. Izpostavijo dejstvo, da ni samo ene plastike, kakor pogosto mislimo, temveč je plastik več. In glede na to, da restavrator/ka niti na oko ne more določiti, kakšna plastika je, je še tako vsakdanji in običajen material tuj, raznolik in ena velika uganka. Kakšna plastika je, ni pomembno zgolj pri njenem procesu razgradnje. Ker vse vrste plastike ne trajajo enako dolgo, je isti podatek pomemben tudi pri njeni hrambi. V MAO-tu to z analizo izbora oblikovalskih predmetov še kako dokažejo in s tem odprejo novo poglavje za hrambo nacionalne dediščine in javno opozorijo morebiti tudi nove vzroke za posivele lase prenekaterih restavratorjev in skrbnikov zbirk.

Razstava, ki te zmrazi in te pripravi do nove novoletne zaobljube.

Razstava ni mišljena in se niti ne pretvarja, da bo obiskovalcem prinesla estetski užitek. Je v vlogi nečesa večjega – opomnika, kaj počnemo in kako učinkovito to počnemo. Če naj bi muzeji prevzemali bolj aktivno vlogo v družbi, vplivali na družbo in jo pomagali sooblikovati, je gotovo tak način razstav ena od dobrih poti k temu. Gre za razstavo, ki je ne rabijo videti le vsi otroci in šole, ampak jo moramo videti mi – odrasli. Še posebej, ker je tik pred nosom, tukaj v Sloveniji. Zraven bližine pa je njen plus tudi to, da po njej ob nedeljah vodijo zmeraj zanimivi gostje iz raznovrstnih branž in profesij.

Dunajski MAK

Urška Purg

Oh, Dunaj in muzeji! To je zmeraj posebno veselje in užitek. Obisk Dunaja si rada razporedim v zaporedja postankov v muzejih in kavarnicah. Zmeraj odkrijem nekaj novega na obeh področjih. In zapolnitev dunajskih dni z dvema ali tremi muzeji in dvema kavama na dan se je izkazala za krasno kombinacijo, ki poskrbi, da se ne prenasitim niti muzejev niti kave.

Čeprav je bilo mesto že povsem odeto v mesec oddaljene praznične barve, sem se ignorirajoč to vzdušje podala v muzeje iz tokratnega seznama vseh, ki jih moram obiskati. Še posebej navdušena sem bila nad Muzejem uporabnih umetnosti – MAK (Museum of Applied Arts). Je lahko dostopen in je muzej, ki vzbuja občutek dobrodošlosti, četudi v muzeju ne boste srečali nikogar od zaposlenih, razen receptorke in čuvajev na razstavah. Kljub temu jim je z dodatnimi participatornimi in k aktivnostim usmerjujočimi vsebinami za obiskovalce ter s poštenim številom raznolikih kavčev in mizami, ob katerih so nekateri mirno klepetali in malicali, uspelo priklicati sproščeno in prijetno vzdušje. Cenim tudi to, da so kljub njihovim dragocenim zbirkam pohištva in na prvi pogled dolgočasnim predmetom v pritličju, utegnili pristriči krila vzvišenemu odnosu – na kar bi sicer lahko igrali z željo očaranja elitnih gostov. Raje kot to, so se z vnosom elementov presenečenja in prej omenjenih participatornih elementov z nagovori obiskovalcev, odločili za ljudem prijazen muzej. Ko sem že pričakovala še eno sobo z novo vrsto razstavljenih stolov s pedigrejem, so me prijetno presenetili z načinom, kako so te stole predstavili. Raje kot njih, so izpostavili njihove sence in s tem nemudoma ustvarili povsem drugačno izkušnjo od pričakovane, osvobojeno vse vzvišenosti. Za povrh je tudi Dunaj 1900, njihov secesijski del na prvem nadstropju prav zanimiv, četudi malce staromoden, vendar saj veste – nekaj čarobnega je na tem obdobju in zraven tega imajo tudi Klimta. In kdo prav za prav ne mara Klimta?

20161126_155100

Dunaj 1900 s sodobnejšo, umetniško nadgradnjo na vrhu.

Vseeno pa mi je bil najbolj ljub njihov oblikovalski laboratorij, kjer sem vijugala naokrog in dovolila očem, da so se napajale na bistroumnih kuhinjah in t.i. mami vseh vgradnih kuhinj iz leta 1926; na izvrstni zbirki starih in sodobnih stolov; v sobi vzorcev, ki so jih digitalizirali in kot CC dali na voljo ljudem; v sobi, kjer se skupaj z nami presprašujejo o trajnosti … Všeč mi je bila ideja o prepletanju starega in novega kot so to storili pri večini stvari in na tak način aktualizirali na prvi pogled banalne ali spregledane predmete brez nepotrebnega utemeljevanja. Zelo nevsiljivo so dodajali tudi umetniške interpretacije nekaterih zbirk in s tem obogatili njihovo razlago, npr. pri kuhinjah in pri pogrinjkih ter prehranjevanju. Nedvomno mi je bila všeč tudi rešitev, kako so se na razstavah izognili tekstovnemu napadu na obiskovalce, še zmeraj pa omogočali ta radovednim, da so lahko izvedeli več. S preprosto umestitvijo “kotičkov za prenosne tekstovne vodiče” na začetku vsakega razstavnega prostora in s poudarjenimi temeljnimi trditvami in vprašanji na stenah tako v nemščini kot v angleščini, so dosegli izjemen učinek in zadostili potrebam večine obiskovalcev brez nepotrebnih velikih stroškov in odvečnega truda.

Tudi izbor začasnih razstav kaže na stopnjo drznosti in kreativnosti. Ob mojem obisku so gostili razstavo Shunga, japonske erotične umetnosti in 100 najboljših plakatov 15 iz Nemčije, Avstrije in Švice. Obe razstavi sta služili kot popestritev in dober prerez med nadstropji in različnimi temami.

Ker je muzej kar velik, imajo na ogled še veliko več, kot sem opisala, pogosto pa vnašajo igro med preteklostjo in sedanjostjo, ali ustvarjajo posebno razstavno sceno in prostor. S slednjim so se poigrali na razstavi kitajskega porcelana, kjer so predmete umestili v enormne leseno-steklene zabojnike, na katere so razstavni tekst zapisali kar z roko. Kot sem poskušala prikazati, znajo osvežiti in začiniti predstavljanje dediščine, zraven tega pa imajo tudi trgovino z na prste lepljivimi izdelki in prikupno kavarno, oboje le nekaj korakov stran od recepcije. Če seštejem vse, je MAK vreden obiska, še posebej ob torkih, ko so odprti vse do 22. ure in je vstop prost.

tim -Muzej tekstilne industrije Augsburg

Urška Purg

Evropska mesta se že nekaj časa soočajo s propadanjem industrije, kar povzroča spremembe v družbi in življenju ljudi, zaradi česar to postaja vse bolj in bolj pomembna tema tudi za muzeje. Veliko muzejev zato poskuša rešiti in ohraniti nekatere ostanke neobstoječe ali prenesene industrije. Čeprav je ohranjanje in zagotavljanje referenčne točke v nenehno spreminjajočih se časih pomembna vloga muzejev, ki želijo nadomestiti izgube industrije in modernizacije (Marquard 2001 Zübe 1989 PO Kaiser idr. 2014, 6), to ni več njihova zadostna funkcija. Muzeji niso le skrbniki dediščine, temveč postajajo tudi nosilci sprememb, kakor jih umeščajo Kaiser, Krankenhagen in Poehls (2014, 6). To pomeni, da morajo muzeji usmeriti svoje delovanje tudi v obstoječo sodobno družbo in njene potrebe, ter vzdrževati to držo tudi v prihodnosti. Obstaja vedno več muzejev, ki po svojih najboljših močeh delajo v smeri, da pustijo svoje odtise v tem procesu. Muzej tekstilne industrije – TIM je samo en primer, kako so pristopili k izginjanju nekoč vodilne tekstilne industrije v Augsburgu.

Nahajajoč se v starem kompleksu nekdanje tekstilne tovarne, državni Muzej tekstila in industrije Augsburg pripoveduje zgodbo o industrijskem pomen Augsburga na področju tekstila v zgodovini. Gre za specializirani muzej, ki se s svojim delom in obstojem klanja nekoč pomembnemu in danes neobstoječemu delu lokalne tekstilne industrije.

Muzej sem obiskala že pred tremi leti, ko me je s pomočjo resnično dobrega vodenega ogleda povsem očaral. Zato sem bila še posebej vesela vrnitve po treh letih, da vidim, kako nadaljujejo s svojim poslanstvom. Muzej se nahaja v nekdanjem tekstilnem kompleksu, v eni izmed industrijskih stavb, v katero so zaradi potreb muzeja posegli s prefinjenim in jasnim oblikovanjem, ki si nekdanjega izgleda industrijske arhitekture ni brezglavo podredilo. Koncept muzeja sledi kronološkemu vrstnemu redu, s predstavitvijo tekstilne proizvodnje od samega začetka preko surovin in njihovega izvora. Temu sledi strojna proizvodnja, tekstilni vzorci in pregled končnih izdelkov skozi čas. Glavna zgodba, ki jo muzej pripoveduje, je opremljena z vzporedno zgodbo v ločenih tematskih kotičkih, ki predstavljajo razvoj tekstilne industrije v Augsburgu. Obe zgodbi sta zelo intuitivno in jasno speljani. Prednost tega, da je muzej zelo strukturiran, je v jasnosti za obiskovalce, ki brez težav sledijo predlaganim zgodbam, z zanimivimi modrimi interaktivnimi DIY otoki, kjer so misije, naloge in igre za otroke (in igrive odrasle). Čeprav zelo cenim, da ni preveč besedil in teksta, več vsebine v angleščini ne bi škodovalo. Sicer nudijo vodene oglede v petih jezikih, vendar ostaja rahla vrzel in pomanjkljivost na tem področju predvsem za posamezne ne-nemško govoreče obiskovalce, ki imajo željo po samostojnem ogledu in odkrivanju razstave. Tudi vztrajanje osebja pri nemškem jeziku ne glede na nagovore v angleščini ne pomaga veliko. Dodana vrednost muzeja je v predstavitev delovanja strojev, ki jo opravljajo nekdanji zaposleni v tovarni. Demonstracija strojev je impresivna in neverjetno pomaga pri ilustraciji nekdanjega poteka dela, vendar je na voljo samo trikrat na dan – zato se je pred obiskom vredno pozanimati za ure demonstracij, da jih ne zamudite.

20160623_181401

Glavni vhod v tim.

Dajmo se vrniti nazaj k prostoru samemu – diha in ni prenatrpan s predmeti. Uspeli so ohraniti občutek bivše tovarne in ga obenem preoblikovati v polno funkcionalen muzej. Vnesli so tudi veliko izjemnih oblikovalskih rešitev, ki omogočajo prikaz bolj občutljivih predmetov. Delikatnejše predmete so tako pospravili na varno v predalnike, opremljene z zaznavno razsvetljavo, ki se vklopi, ko obiskovalci predale odprejo, ali se približajo vitrini s pomembnim, a krhkim predmetom. Kljub zelo domiselnemu oblikovanju, na žalost vsi senzorji ob mojem drugem obisku niso več delovali.

Med svojim prvim obiskom sem najbolj občudovala, posebne tekstilne vzorce, po čemer je Augsburg slovel, ki so jih s pomočjo tehnologije dali na voljo ljudem. Tim hrani okoli 550 knjig vzorcev od leta 1793 do leta 1993, ki vključujejo približno 1,3 milijona tekstilnih vzorcev. Ker so te knjige že pošteno priletne in obenem občutljivi muzejski predmeti, so razstavljene pod zelo strogimi pogoji, ki niso najbolj prijazni za obiskovalce. Hkrati je onemogočen pregled vzorcev z listanjem knjig, kar je zaradi krhkosti povsem razumljivo. Zato so prišli na idejo o postavitvi muzejske modne piste s tremi velikanskimi osrednjimi ženskimi oblekami, ki so opremljene z računalniško povezavo do skeniranih vzorcev iz knjig in možnostjo projekcije izbranih vzorcev na eno od dveh popolnoma belih oblek. Genialno! To je omogočilo nam otrokom, da smo se igrali, bolj resnim študentom oblikovanja pa, da preizkusijo svoje kombinacije in zamisli. Vendar pa ob mojem drugem obisku to ni več delovalo. Prva velikanska obleka je ostala kot je bila, izdelana iz različnih kosov blaga, medtem ko sta bili beli dve zdaj tako rekoč – neuporabni. Ena je bila pač tam (brez omogočene individualne projekcije vzorcev), na drugi pa se je predvajal zelo kratek video posnetek o nečem nerazločnem, saj je bil preveč svetel, da bi lahko razvozlala njegov pomen. Brez računalniških postaj z vzorci ti trije velikani izgubijo svoj pomen in delujejo zgolj kot osrednje polnilo prostora s knjigami vzorcev v temnih vitrinah ob straneh, ki so pa preveč osvetljene od zunaj, zaradi česar je vzorce nemogoče občudovati.

Sicer pa je predstavljena tekstilna zgodba zelo dobro vključena v pomembne zgodovinske dogodke, s poudarkom na njihovih vplivih na industrijo. Zaokroži dramatičen vzpon in padec tekstilne industrije v času 20. stoletja, vključno s prvo in drugo svetovno vojno. V ta namen so dopolnjujoče video vsebine skrbno umestili v razstavo na zelo subtilen način, da se zlijejo z sivimi informacijskimi otočki in vitrinami, ter izboljšajo tok zgodbe in še povečajo informacijsko vrednost.

Za tiste, ki ne maramo preveč branja, je najbolj zanimiv zadnji razstavni segment, kjer predstavljajo izbrane kose modnih oblačil, vključno z nenavadno črno poročno obleko iz leta 1909. Večina predstavljenih oblek in kopalk so ženska oblačila, čeprav nekatere pomembne uniforme in obleke za gospode niso manjkale. Poleg tega moram reči, da ne bi imela prav nič proti, če bi kakšna razstavljena obleka ali dve končali v moji omari. Če bi se mi uspelo stisniti vanje, je drugo vprašanje, so pa nekateri kosi resnično lepi in brezčasni.

20160623_161112

Del stalne razstave, ki mi je zelo všeč – predstavitev modnih kosov, vključno s kolekcijo kopalk.

Stalna razstava se zaključi s hitrim skokom v sedanjost z verjetno najbolj priljubljenim prostorom za otroke. Poseben siv razstavni kotiček vključuje astronavtom sorodno oblačilo za železarje, zaščitna oblačila za gasilce, preizkus oblačil, ki naj bi bila odporna na veter, izdelke iz ogljikovih vlaken in drugih, zame manj privlačnih stvari.

Na splošno muzej ponuja zaokroženo zgodbo in osvetljuje pomemben del industrijske zgodovine. Nekatera pomembna sodobna vprašanja v zvezi s to industrijo ostajajo sicer neizpostavljena, so pa uporabna podlaga za začasne razstave, kjer so ob mojem obisku predstavljali posebnost in uporabnost karbonskih vlaken. Muzej je svež in narejen z mislijo na tiste, ki radi odkrivajo in so aktivni. Resnično razočaranje zame je bila zgolj popolna prepoved fotografiranja – v današnjem času?! Povsem bi razumela omejitev fotografiranja na prepoved uporabe bliskavice, ampak popolno prepoved? Njihova spletna stran pravi, da je prepoved zaradi varstva avtorskih pravic – katerih avtorskih pravic? Ali bolje, čigavih? Gre za državni muzej, posvečen ljudem. Zatorej prepoved fotografiranja obiskovalcem dandanes razumem kot manifestacijo nerazumevanja, kako se vrti svet družbenih omrežij. Zaradi te zahteve uporabljam fotografije izpred treh let, ko mi fotografiranja nihče ni prepovedal.

Ravno pred kratkim je bil objavljen pronicljiv članek na temo, zakaj nekateri muzeji prepovedujejo fotografiranje.

Da zaključim s Timom: muzej je v svojem pripovedovanju zelo sodoben, v primerjavi z drugimi muzeji, ki jih ponuja Augsburg, in je nedvomno vreden ogleda. Imajo tudi krasno muzejsko trgovino na vhodu / izhodu s šivalnim kotičkom in prikazom šivanja v živo, na prodaj je veliko muzejskih izdelkov in poštena zaloga tematskih knjig za odrasle in otroke. Poleg tega se njihova šik kavarna – restavracija popolnoma prilega ambientu in zaokroži muzejsko izkušnjo z okusnim krepčilom. Ne smemo pozabiti, kako imenitno je, da so uspeli po muzeju poimenovati tramvaj postajališče in avtobusno linijo. Še zmeraj pa je veliko prostora za izboljšave, da se razvijejo v bolj turistično prijazno destinacijo. Še posebej bi priporočila izgubo preostanka hierarhično obarvanega pričakovanja od obiskovalcev, da naj bodo hvaležni za obisk muzeja, ki se v celoti ne ujema z njihovo simpatično in prijazno spletno stranjo.

Ob koncu pa še na hitro poglejmo, kaj se na temo industrije dogaja v slovenskih muzejih. V Sloveniji je kar nekaj primerov, ki se soočajo z razkrajajočimi elementi propadle ali propadajoče industrije. Tukaj bom izpostavila le nekatere, saj bi si ta tema zaslužila kar svojo objavo. Pred leti je Muzej novejše zgodovine Celje pripravil participativni projekt »Ne meč’te piskrov stran«, javno akcijo zbiranja emajliranih loncev Western-Emo, ki so jih uporabili v umetniški interpretaciji, in obenem z namenom bogatenja muzejske zbirke s temi manjkajočimi elementi. V Belokranjskem muzeju letos predstavljajo »gospodarski čudež Jugoslavije« (Brancelj Bednaršek 2016), začasno razstavo v počastitev 60-letnice delovanja tekstilnega podjetja Beti. Muzej narodne osvoboditve Maribor pa že leta aktivno zbira ostanke padlih industrij, s tem ohranja njihov duh in zgodovino ter zgodbe; v decembru pa odpirajo razstavo tekstilne industrije v Mariboru, znano kot Jugoslovanski Manchester.


Kaiser, Wolfram, Krankenhagen, Stefan in Poehls, Kerstin: Exhibiting Europe in Museums. Transnational Networks, Collections, Narratives, and Representations. New York in Oxford: Berghahn, 2014. (Volume 6, Museums and Collections).

Brancelj Bednaršek, Andreja: Predgovor/ Foreword. Beti: 60 let spominov. Beti (Metlika). Metlika: Belokranjski muzej, 2016. 10-13.

Muzej Sheikha Faisala: izvrstna osebna zbirka

Tina Palaić

Muzej Sheikha Faisala je eden izmed tistih katarskih muzejev, ki je nedvomno vreden ogleda. Gre za eklektično privatno zbirko, ki vsebuje toliko raznolikih predmetov, da se zagotovo najde takšen, ki očara še tako zahtevnega obiskovalca. Ogromne dvorane, iz katerih lahko smukneš v dodatne ločene sobe in odkriješ popolnoma nov svet, ponujajo neskončen vir za ustvarjalnost posameznikove domišljije. Na žalost nismo imeli možnosti videti vseh muzejskih sob, saj so bile nekatere v času našega obiska nedostopne. Po skoraj dveh urah, ko smo trije ‘raziskovalci’ zaključili z ogledom, nisem bila povsem prepričana, kako bom opisala svojo izkušnjo. Potrebovala sem nekaj časa, da sem sestavila vse koščke – in se na koncu odločila, da me ne bo preveč skrbelo, če bo tokratni zapis bolj eklektičen kot ponavadi 🙂

sheikh-faisal-3

Izjemna stavba muzeja, namensko zgrajena za prikazovanje zbirke Sheikha Faisala.

sheikh-faisal-1

Pred muzejem je majhna laguna, kjer je mogoče videti tradicionalno arabsko plovilo.

Muzej Sheikha Faisala prikazuje privatno zbirko Sheikha Faisala bin Qassim Al Thani-ja, bližnjega sorodnika katarskega Emirja (zbiratelj je del širše vladarske družine). Ko sem bila obkrožena z več kot 15.000 predmeti, med drugim z njegovimi oldtimerji, ladjami, arheološkimi predmeti, s tradicionalnimi oblekami, z orožjem ter s številnimi vrhunskimi primeri likovne in dekorativne umetnosti, sem se pričela spraševati, kdo pravzaprav je ta zbiratelj, kakšni so njegovi interesi in motivi. Za razumevanje zbirke, še posebej privatne, je zagotovo treba dobro poznati človeka, ki stoji za njo. Muzej Sheikha Faisala namreč ne prikazuje le islamske dediščine, temveč odraža tudi življenje samega zbiratelja. Še več, za nekatere predmete je verjetno le on tisti, ki pozna njihovo zgodbo, pomen in vrednost.

sheikh-faisal-2sheikh-faisal-8img_0307

Sheikh Faisal se je rodil v Dohi leta 1948. Danes je eden najbolj uglednih poslovnežev na Bližnjem vzhodu (Al-Faisal Holding). Z zbirateljstvom je pričel v 60. letih prejšnjega stoletja in svojo zbirko še vedno nadgrajuje. Zbirateljsko aktiven je torej že dobrih 50 let – gre za obdobje, v katerem je Katar doživljal pomembno družbeno in ekonomsko tranzicijo. Zbirka vključuje njegove osebne predmete, prav tako pa tudi stvari, ki jih je skozi vsa ta leta zbral na svojih številnih potovanjih v različne kraje. Muzejska stavba je bila zgrajena na njegovi kmetiji, ki je locirana 22 km iz Dohe, in leta 1998 odprta za javnost. Ker je zbirka privatna, se muzej ne umešča pod pristojnost Qatar Museums Authority, osrednje organizacije za muzeje v državi (vstopnina je zato 15 QR, kar je skoraj 4 €).

sheikh-faisal-5

V ospredju je maketa puščavskega tabora, v ozadju pa del šejkove zbirke oldtimerjev.

img_0279img_0283

Na spletni strani muzeja je mogoče prebrati, da je zbirka Sheikha Faisala razdeljena v štiri sklope: islamska umetnost, dediščina Katarja, vozila ter kovanci in denar. V resnici mnogo predmetov ni razvrščenih v navedene kategorije. Moje mnenje je, da gre zgolj za zelo široke sklope, znotraj katerih pa lahko obiskovalec najde raznorazne predmete. Večina je brez oznak, prav tako pa ni spremljevalnih tekstov (opazila sem le dva panoja s tekstom o uporabi ladij). Prav zato sem se med sprehodom po muzeju počutila, kot da brskam po nekem tujem življenju. Številne družinske fotografije, ki so obešene na stenah po vsem muzeju, so moj občutek le še okrepile.

sheikh-faisal-7

Brez zgodbe, ki bi jo povedal Sheikh Faisal, je nemogoče vedeti, zakaj je razstavil eno ob drugem zbirko islamskih rožnih vencev in staro televizijo s telefonom.

sheikh-faisal-13

Miniaturna maketa šolskega razreda.

Muzej prikazuje osebno zbirko Sheikha Faisala, ki jo lahko razumemo tudi kot njegov komentar na izjemno hiter razvoj in družbene spremembe, s katerimi se njegova država sooča v zadnjih nekaj desetletjih. Zagotovo zbirka predstavlja njegova stališča (in do določene mere tudi vidike njegovih sorodnikov), ki odražajo predvsem njegovo ogromno bogastvo, prav tako pa tudi njegove življenjske priložnosti, izkušnje, vrednote in okus. Ker sem imela občutek, da je njegova zbirka kaotična in naključna, sem sprva želela blog poimenovati drugače – Osebni kabinet čudes Sheikha Faisala. Nato sem pomislila, da ta ideja izhaja iz mojega razumevanja dediščine in muzejskih ustanov, ki temelji na Zahodnem pojmovanju, in da bi s tem poimenovanjem bila verjetno v zmoti. Namesto tega raje razmišljam, da opisane prakse zbiranja in razstavljanja izhajajo iz lokalnega kulturnega in zgodovinskega konteksta, in da jih določa predvsem specifični položaj njegove družine.

sheikh-faisal-6

Ladja, ki so jo uporabljali za transport, ribolov ali nabiranje biserov, je razstavljena v naravni velikosti. Omenjene dejavnosti so bile tradicionalni viri prihodka pred odkritjem nafte.

preproge

Navdušujoča zbirka preprog je razstavljena v prostorni dvorani.

img_0297

Sheikh Faisal hrani tudi osupljivo zbirko pohištva.

Osebna zbirka Sheikha Faisala je zagotovo vir znanja. Obiskovalci, študentje in raziskovalci – vsi lahko preživijo v muzeju ure in ure, raziskujoč eno temo za drugo. Kakorkoli, da bi zbirko zares razumeli, obiskovalcem predlagam, da se pred obiskom dogovorijo za vodstvo po muzeju.

Muzej islamske umetnosti, Doha

Tina Palaić

Res je izjemna priložnost doživeti Doho, glavno mesto Katarja, in to prav v času hitrega razvoja celotnega Zalivskega območja. Nenehen napredek vključuje tudi impresivno kulturno ponudbo. Muzeji, ki so eni izmed tistih prostorov, kjer poteka proces konstruiranja katarske nacionalne identitete, pri tem niso izjema. V tem tekstu želim predstaviti Muzej islamske umetnosti, ki je v več pogledih izjemen muzej. Pred tem pa bom poskusila s kratkim uvodom približati kulturno sfero v Katarju.

Katar je majhna Zalivska država, ki je svojo neodvisnost od britanske nadvlade razglasila leta 1971. Država se izredno hitro razvija in spremembe v Dohi lahko mesečno opazujemo na vsakem koraku. Poleg številnih luksuznih hotelov, welness centrov, izvrstnih restavracij, nakupovalnih središč in arhitekturno zanimivih in precej nenavadnih stavb so v mestu tudi številne možnosti za nakupovanje na živahnih souqih in tržnicah, prav tako pa tudi za raziskovanje številnih muzejev in drugih kulturnih prostorov. Bogastvo Katarja še vedno temelji na nafti, vendar pa želi država zmanjšati svojo odvisnost od izvoza te dobrine in se vzpostaviti kot glavno regionalno in mednarodno kulturno in izobraževalno središče.

pogled-na-west-bay-2-poravnana

Moderne in nenavadne stavbe West Bay-a, enega od najbolj izstopajočih predelov Dohe.

Karen Exell, predavateljica na UCL Qatar, v svojem članku pojasnjuje, da sta zbiranje in razstavljanje (jaz bi dodala na način, ki se je uveljavil na Zahodu) v Katarju nekaj novega – ti praksi naj bi se pojavili v sredini 20. stoletja. Opredeljuje ju specifičen socio-kulturni kontekst. Prvič, Katarci so v svoji državi manjšina (predstavljajo približno 12 odstotkov celotne populacije; v letu 2016 po ocenah v državi živi 2,383,705 ljudi). Večino predstavljajo kvalificirani in nekvalificirani priseljeni delavci, ki imajo le status rezidentov. Drugič, izjemno hiter razvoj ter porast osebnega bogastva, ki sta povezana s prodajo nafte, sta spremenila njihov način življenja v le nekaj desetletjih. Posledično je nastalo precej privatnih zbirk, ki zbirateljem služijo pri vzpostavljanju njihovega odnosa do modernosti. Te zbirke prikazujejo predvsem tradicionalne načine življenja, skozi njih pa se izražata nostalgija za izgubljenimi časi in strah pred izgubo tradicionalnih vrednot. Eno izmed izjemnih privatnih zbirk si je mogoče ogledati v Muzeju Sheikha Faisala (odprt 1998).

Prvi muzej, osnovan po zahodnem modelu, je bil Katarski nacionalni muzej, odprt leta 1975 – kmalu po razglasitvi neodvisnosti. Trenutno je zaprt zaradi obnove; ponovno naj bi ga odprli leta 2018 (preverite arhitekturno zamisel francoskega arhitekta Jeana Nouvela za ta muzej). Več muzejev in galerij je bilo odprtih v zadnjih dveh desetletjih: Muzej islamske umetnosti (2008), Mathaf: Arabski muzej sodobne umetnosti (2010), Msheireb muzeji (2015), Al Riwaq Art Space (1998), galerija Al Markhiya (2008). Vstop v vse muzeje in galerije je prost. Osrednja organizacija za muzeje v Katarju je Qatar Museums (2005), ki je odgovorna za razvoj muzejev in umetnostnih galerij ter obnovo arheoloških najdišč. Poleg tega organizira in sponzorira različne kulturne dogodke.

museum-of-islamic-art

Muzej islamske umetnosti privablja številne obiskovalce predvsem čez vikend – ob petkih in sobotah.

mia

Muzej islamske umetnosti (MIA).

Muzej islamske umetnosti je postavljen na Corniche, zelo lepo obmorsko promenado, na umetnem otoku 60 metrov od obale. Oblikoval ga je znan kitajsko-ameriški arhitekt I. M. Pei, kar je vzbudilo veliko pozornosti in medijskega poročanja na Zahodu. Stavba resnično je veličastna. Gre za dober primer povezovanja z modernostjo, čeprav so naročniki pri njenem oblikovanju zahtevali močne povezave s preteklostjo. V muzejskem katalogu je opisano arhitektovo iskanje “bistva” islamske arhitekture – sam ga definira kot igro luči in senc, “kjer sončna svetloba oživi ogromne prostore in kjer ima geometrija osrednjo vlogo” (str. 26).

atrij-2

Prostoren atrij z velikim lestencem in okrasnim vzorcem na tleh, ki so ga navdihnili islamski geometrijski vzorci.

Zbirka muzeja ni obsežna – ali pa so kustosi izbrali manj predmetov za razstavo. Razstavne sobe so prostorne in prijetne; v vsaki je več stolov, kjer se je mogoče odpočiti. Da bi bil vsak predmet viden in cenjen, so s pomočjo osvetlitve – v sicer temnih sobah brez naravne luči – ustvarili vzdušje, v katerem prav vsak predmet izstopi. Na razstavi je mogoče videti predmete iz kovine, stekla in lesa, nakit, tekstil in kovance. Zelo očitno je, da je bila razstava pripravljena na podlagi tradicionalnega oblikovanja razstav na Zahodu – temelji na predpostavki, da predmet sam po sebi govori svojo zgodbo.

hunting-horn

Lovski rog iz Italije, verjetno iz Sicilije, med 11. in 12. stoletjem. Na razstavi je o predmetu na voljo le malo informacij.

Zbirka muzeja je zelo raznolika. Predmete so zbrali od Španije do osrednje Azije in Indije, časovno pa se umeščajo med 7. in 19. stoletje. Njihovo ozadje je tako sekularno kot religiozno. Na razstavi je mogoče prebrati, da zbirka muzeja “odraža raznolikost mnogih kultur in idej znotraj ene civilizacije”. Zame je to odlično stališče, a na razstavi sem res pogrešala kontekst, ki bi pojasnil zgodovinsko in geografsko ozadje razstavljenih predmetov. Prav tako sem si želela več informacij o vrednosti vsakega predmeta ter o njihovi selekciji.

astrolabi

Na fotografiji je zbirka astrolabov, znanstvenih instrumentov, ki so v islamskem svetu med drugim služili tudi za določanje časa in smeri molitve v smeri Meke.

lestenci

Islamska umetnost vključuje tudi steklene izdelke, kot sta ti krasni svetilki.

Ob tej izkušnji razstave sem se vprašala: kdo je muzejsko ciljno občinstvo? Kakšna je njegova povezava z lokalnim prebivalstvom – predvsem zato, ker je MIA muzej, oblikovan po zahodnem modelu? Seveda muzej izraža svojo odprtost za obiskovalce vseh starosti in različnih etničnih ozadij – predlagam, da preverite njihova spletna vodstva – a imam občutek, da glavni namen muzeja ni vključevanje in komunikacija z lokalnim občinstvom. Menim, da je bil njihov poglavitni cilj impresionirati Zahod – tako s samo arhitekturo kot sprejemljivo verzijo islamskega sveta. S tem, da na razstavi niso zagotovili nobenega konteksta, so iz muzejske interpretacije izključili kakršnekoli povezave s politiko. Na ta način muzej kaže, da je bil “islam nenehno tolerantna in napredna sila, ki je uresničevala, prilagajala in prenašala ideje znotraj in čez njegove meje” (muzejski katalog, str. 9). Ta navedba kaže, da je dediščina – kot zmeraj, a morda tukaj le nekoliko bolj očitno – politično orodje za poudarjanje izbranih interpretacij.

mia-park-china-festival-2016

Poleg MIA je MIA park, kjer je mogoče ves dan uživati v zelenju in prijetnih osvežilnih vetrcih, ki pihajo z morja. Na tej fotografiji je bazar v parku MIA, moderna verzija starejših souq tradicij (poteka vsako soboto).

7-sculpture

Velika skulptura, ki jo je oblikoval ameriški umetnik Richard Serra, je postavljena na koncu pristaniškega nasipa v MIA parku. Znana je po imenu skulptura ‘7’. Obeležuje duhovni in znanstveni pomen števila 7 v islamski kulturi. Postavljena je bila leta 2011.

mia-at-night

MIA ob sončnem zahodu.

#vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih

Tina Palaić

Pred nekaj tedni sem se zaradi osebnega zanimanja udeležila Družabnic, dogodka, ki so ga ob osebni razstavi #vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih v Slovenskem etnografskem muzeju pripravili njeni avtorji. Pogovarjali smo se o najrazličnejših izkušnjah, ki smo jih udeleženci Družabnic doživeli ob prehodu iz mladostništva v odraslost. Srečanje me je tako navdušilo, da sem se ga čez en teden ponovno udeležila – tokrat z drugimi gosti in drugimi temami. Ideja Družabnic, ki muzejski prostor vzpostavljajo kot varno in zaupno okolje za izmenjavo izkušenj in pogovor o dilemah, odločitvah in refleksijah vsakokratnih udeležencev, me je spodbudila, da raziščem tudi ozadje priprave razstave #vstopil SEM. To je še zlasti zanimivo, ker gre za osebno razstavo mladih, katerim tovrstne priložnosti v muzejih niso prav pogosto omogočene.

20160826_184347

Družabnice, spremljevalni dogodek ob razstavi #vstopilSEM, so se pričele z vodstvom avtorjev po razstavi. Foto: Pija Japelj

20160826_185634

Družabnice vzpostavljajo muzej kot varno in zaupno okolje za pogovor o najrazličnejših temah. Foto: Pija Japelj

Razstavo o svojih mejnikih in prehodih so pripravili študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem. Ta v sklopu razstav obiskovalcev omogoča posameznikom ali skupinam, da s pomočjo medija razstave predstavijo svoje osebne dediščine. To je izjemno zanimiv način vključevanja različnih glasov v muzejsko institucijo. Sodelovanje z obiskovalci je v vsakokratnem primeru drugačno in zahteva različne premisleke. Tako je bilo tudi v primeru sodelovanja s študenti, za katerega je pobuda prišla s strani Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Potekalo je v okviru vaj pri predmetu Etnologija Slovenije, ki so jih obiskovali študentje 2. letnika prve bolonjske stopnje, izvajala pa sta jih profesor dr. Miha Kozorog in kustosinja muzeja mag. Polona Sketelj. Pod mentorstvom profesorja so študentje spoznavali teorijo obredov prehoda in jih navezali na svoje prehode iz obdobja mladostništva v odraslost, kustosinja pa je študentom predstavila razstavo Vrata. Prostorski in simbolni prehodi življenja, na katero se razstava študentov vsebinsko in oblikovno navezuje, s študenti se je pogovarjala o procesih muzealizacije ter jih usmerjala pri pripravi razstave. To je na podlagi zbranega gradiva pripravila ožja skupina dvanajstih študentov, ki so tako opravili tudi obvezno študijsko prakso.

lr5d0405

Odprtje razstave #vstopilSEM. Foto: Luka Rener

Muzeji lahko posameznike ali skupine, s katerimi sodelujejo, vključijo kot zgolj svetovalce, kot sogovornike v raziskavi ali pa jih povabijo k sodelovanju v vseh segmentih muzejskega dela. Zanimalo me je, kako je potekalo sodelovanje v tem primeru. O tem sem se pogovarjala s kustosinjo muzeja mag. Polono Sketelj in nekaterimi avtorji razstave. Sketeljeva je izpostavila dvojno vlogo študentov v procesu priprave razstave. Kot etnologi in kulturni antropologi so se ukvarjali s sabo – opazovali in reflektirali so svoje osebne mladostniške izkušnje ter jih v procesu muzealizacije transformirali v razstavno pripoved. Pri tem je bilo pomembno, tako Sketeljeva, da so med sabo vzpostavili spoštovanje in predvsem razumevanje, da ni pravilnih ali napačnih prehodov, ampak gre za različne zgodbe, odtenke istih prehodov. Poudarila je tudi, da tovrstna priprava razstave, pri kateri so mladi raziskovali svoje izkušnje, ne dovoljuje posploševanja na celotno skupino mladostnikov. Tako jih je ves čas usmerjala k razmisleku o prikazu lastnega osebnostnega razvoja. Pri tem pa je želela v koncept razstave posegati čim manj; pomembno ji je bilo, da ga mladi oblikujejo sami. K poglobljenemu razmisleku jih je spodbujala z zastavljanjem vprašanj: kaj je cilj razstave, kaj želijo sporočiti obiskovalcu in kako bodo to storili. Opozorila jih je na njihovo odgovornost – kot avtorji razstave so mladi odgovorni za uporabo ustrezne antropološke teorije, ustreznega jezika, smiselnih vizualnih elementov. Nekateri elementi razstave so zahtevali več etičnega razmisleka; pri teh je kustosinja študente vodila z usmerjenim pogovorom.

Ena od dilem, s katero so se srečali, je bila stopnja varovanja osebnih podatkov avtorjev razstave. Vključili so namreč tudi dokumente, s katerih je te podatke mogoče jasno razbrati. Za njihovo vključitev se je vsak avtor odločil na podlagi lastnega razmisleka, argument zanjo pa je po besedah Sketeljeve sama narava osebne razstave, ki predstavlja osebne zgodbe njenih avtorjev.

lr5d0474

Spričevalo o opravljenem lovskem izpitu. Pomemben prehod, ki vzbuja občutke pripadnosti – v tem primeru lovski družini. Foto: Luka Rener

Intimnost predstavljenih zgodb se med drugim kaže tudi z vključitvijo pesmi ene od študentk, ki govorijo o njenih čustvenih stiskah in iskanju smisla. Nekateri študentje so spregovorili o možnih izhodih iz stisk, o katerih mladi razmišljajo. Med njimi je tudi samomor, ki so ga želeli ponazoriti z lutko, obešeno v avli muzeja. Ker pa nihče od njih ni imel tovrstne izkušnje, se po razmisleku za visečo lutko niso odločili. Tako so sledili načelu prikazati le tisto, kar zadeva neposredno njih kot avtorje razstave.

lr5d0469

Pesmi o iskanju smisla in pomenu življenja. Foto: Luka Rener

Prav tako je v luči intimnosti zanimivo opazovati osebno zbirko drog enega od študentov, ki so jo mladi vključili v razstavno pripoved, saj jim eksperimentiranje z drogami predstavlja pomemben prehod v odraslost. Pri tem pa si je bilo treba zastaviti vprašanje, kako droge predstaviti in kakšen učinek bo to imelo na obiskovalce. Odločili so se, da jih bodo predstavili kot enega izmed izzivov, s katerimi se srečujejo, in da bodo s fotografijami, ki so jih posneli sami, ponazorili tudi posledice, ki jih lahko ima njihovo uživanje.

Razstava #vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih torej temelji na njihovih osebnih zgodbah. Svoje mejnike in prehode so predstavili v dveh sklopih, s katerima izražajo svoj odnos do odraščanja. Sklop #z vami prikazuje tiste prehode, ki so uradni, pogosto potrjeni s strani države ter vsem na očeh. Sem se uvrščajo polnoletnost, vozniški izpit, matura, vpis na fakulteto, prva služba. Sklop #sami prikazuje tiste prehode, ki so na robu in prikriti, zanje so mladi lahko tudi kaznovani – a so pri odraščanju zanje nujni, bistveni. Avtorji so v ta sklop umestili teme spreminjanja telesa, srečevanja s spolnostjo in z drogami, zabavo, adrenalinske športe in – zanimivo – tudi prehod v materinstvo. Med obema sklopoma je po obsegu najmanjši del razstave, ki preko fotografij prikazuje potek njihovega dela. Zame je ta del izjemno pomemben segment razstave, saj obiskovalcu ponudi informacijo o njeni pripravi, obenem pa je avtorjem omogočil temeljitejši razmislek o procesu, ki jih je pripeljal do končnega rezultata.

20160826_185418

Pesem, ki reflektira delo kustosa / kustosinje, kot ga je dojel eden od avtorjev razstave. Foto: Pija Japelj

lr5d0504

Prikaz ustvarjanja razstave – priložnost za refleksijo o opravljenem delu. Foto: Luka Rener

Zelo povedno pa je tudi oblikovanje razstave, s katerim so avtorji obiskovalcem prikazali še eno pomembno dimenzijo njihovega življenja: družbena omrežja. Mladi si danes bistvene novice sporočajo preko Facebooka, Instagrama, Twitterja. To je bila podlaga za uporabo znaka #hashtag (na primer pri naslovu razstave in imenih razstavnih sklopov) ter za zapise zgodb v obliki statusa na Facebooku. Ker pa njihovi rokopisi, ki so bolj intimni in osebni, zanje še vedno ostajajo pomembni in se ohranjajo, drug nivo informacij na razstavi predstavljajo njihovi zapiski na steni, sklop pesmi, zapisanih na roko, ter risbe z različno motiviko. Razstavo lahko obiskovalec zaradi nizov prehodov, ki jih spoznava, doživlja kot nekoliko kaotično in tudi površinsko. A tudi to vzdušje, ki ga ustvarja – na prvi pogled naključna – umeščenost zgodb in predmetov v prostor, nakazuje na še eno značilnost sveta mladih, ki so nam skozi razstavo spregovorili o sebi: kaže na iskanje lastne, individualne poti v nizu prehodov v odraslost, ki jih moramo in nekatere tudi sami želimo opraviti v pogosto kompleksni realnosti, ki je ni vedno enostavno razumeti, še manj pa polno živeti.

lr5d0468

Mladi se veliko ukvarjajo tudi s svojim telesom – z njegovim spreminjanjem in dozorevanjem. Svoje razmišljanje so podali v obliki Facebook zapisa. Foto: Luka Rener

Mladi so skozi razstavo o sebi spregovorili zelo odprto. Muzej so dojeli kot svoj prostor, kot varno okolje, v katerem je mogoče deliti zelo intimne zgodbe. Poleg razstave je to še nekoliko bolj čutiti na Družabnicah, srečanjih, ki so jih predlagali in pripravili sami. Ena od udeleženk je izrazila svoj pogled na sodelovanje z muzejem tako:

»Sodelovanje z muzejem ima posebno vrednost, saj študenti tudi v praksi spoznamo delo v njem. Meni osebno pomeni ogromno, saj sem ravno tukaj ugotovila, kaj me v življenju veseli in v kateri smeri želim graditi kariero. Imam tudi to srečo, da je tovrstno delo zelo povezano z mojim prostim časom, saj se vedno znova srečujem s kulturno dediščino.

Po odprtju razstave #vstopilSEM so se porajala nova vprašanja. Kaj sedaj narediti z njo? Bo samevala celo poletje? Bodo obiskovalci razumeli, kaj jim želimo sporočiti? Na koncu smo našli super rešitev – Družabnice. V Družabnice smo združili vodenje po razstavi s pripovedovalci osebnih zgodb in na koncu pogovor z gosti. Odziv ljudi je bil neverjeten in upam, da se bodo Družabnice odvijale še naprej, ker ljudje potrebujemo prostor, kjer lahko delimo svoje trenutke, misli in zgodbe.«

Pija Japelj

Razstavo #vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih si je v Slovenskem etnografskem muzeju mogoče ogledati še do novembra. Družabnice, ki so se razvile ob njej, pa želijo mladi tudi zaradi izjemnega odziva ob prvih dveh srečanjih razvijati še naprej. Preverite, kaj navdihujočega nam še pripravljajo!

lr5d0432

Polnoletnost – eden od uradnih mejnikov odraslosti. Foto: Luka Rener

lr5d0483

Eden od prehodov iz mladostništva v odraslost je tudi maturantski ples. Za to obleko se skriva zanimiva zgodba, ki jo lahko preberete na razstavi. Foto: Luka Rener

lr5d0450

Mladi so na razstavi s ponazoritvijo predstavili tudi svoj najbolj osebni prostor – svojo sobo. Foto: Luka Rener

Nove težnje v muzeologiji II.

Recenzija

Tina Palaić

Kot mlada muzealka na začetku svoje karierne poti se poskušam tako na področju teorije kot tudi strokovnega muzejskega dela ves čas izobraževati. Pred kratkim sem prebrala zelo uporabno knjigo, ki poskuša prečiti vrzel med teorijo in prakso v muzejih. Napisala sta jo priznana muzeologa in tudi praktika Peter van Mensch in Léontine Meijer-van Mensch, ki bralce pozivata k razvoju novih muzejskih praks, ki bodo vzpostavile in ohranjale muzeje v vlogi pomembnih družbenih institucij. Nove težnje v muzeologiji II (New Trends in Museology II, 2015) je druga izdaja njune knjige Nove težnje v muzeologiji (2011), vendar precej dopolnjena. Predstavila sta jo na mednarodni delavnici z istim naslovom v aprilu 2016 v Slovenskem etnografskem muzeju. Takrat sem ju tudi prvič osebno spoznala in bila navdušena nad njunim obsežnim znanjem ter poglobljenim razumevanjem sodobnih muzeoloških idej. Njuno izhodišče so trije stebri muzejskega profesionalizma: teorija, praksa in etika. Ti trije pojmi so rdeča nit knjige; prisotni so, ko govorita o muzejskih zbirkah, izobraževanju v muzejih, inkluziji in participaciji, perspektivah celostne / integrirane dediščine, evalvaciji in muzejski etiki.

Avtorja pričneta diskusijo z jedrom muzejske identitete – zbirko. Zanju ne predstavlja končnega rezultata muzejskega dela, temveč sredstvo, s katerim muzeji uresničujejo svojo družbeno vlogo. Zapišeta:

“Zbirka ustvarja idejo preteklosti (in sedanjosti) z namenom, da omogoči razpravo o njej v sedanjosti. Prav tako je darilo prihodnjim generacijam in v tem smislu lahko govorimo o transferju kulture tako sodobnim javnostim kot tudi prihodnjim družbam.” (str. 17)

Poudarjata, da gre pri dediščini za prenos kulture (na primer med generacijami) in da je odnos do dediščine vedno aktiven. Kot dediščino namreč razumemo tiste izbrane elemente kulture, ki podpirajo idejo o preteklosti, kot jo želimo oblikovati. Tako lahko dediščino razumemo kot sodoben kulturni produkt, ki se nanaša na preteklost. Ob razumevanju teh predpostavk je treba upoštevati dinamično naravo zbirk, katerih vrednotenja se spreminjajo s spremembami v družbi. Poleg inventarizacije, dokumentacije, konzerviranja in restavriranja sta strategiji razvoja zbirk tako zbiranje kot deakcesija – izločitev predmeta oziroma primerka iz zbirke. Avtorja deakcesijo definirata kot instrument strategije dinamičnega zbiranja; muzeji med sabo lahko na primer izmenjajo dele zbirk s predmeti višje vrednosti. Avtorja tako predlagata tesnejše sodelovanje med muzeji, s čimer lahko ti izgradijo bolj razločevalne profile.

V nadaljevanju predstavita dva izjemno pomembna koncepta: skrbništvo in delitev odgovornosti. Skrbništvo definirata kot deljeno lastništvo:

“Skrbništvo [potemtakem] daje prednost oblikam deljenega lastništva, pri čemer muzeji in izvorne / uporabniške skupnosti delijo odgovornost za ohranjanje predmetov kot žive dediščine, gre torej za obliko ohranjanja, pri kateri vrednost dediščine ne izključuje njene uporabe izven muzejskega konteksta.” (str. 20)

Kdo je tisti, ki odloča, kaj je dediščina in kaj naj bi ohranili? Katere zgodbe so slišane in kateri glasovi podrejeni, izključeni? Tako kot koncept skrbništva je tudi ideja delitve odgovornosti poskus prečenja vrzeli med avtoriziranim in podrejenimi dediščinskimi diskurzi. Procese vrednotenja in izbire dediščine osvobaja avtoritativnega diskurza dediščinskih strokovnjakov.

Naslednji navdihujoč koncept je dediščinska skupnost, ki ga je predstavil Svet Evrope v okviru Framework Convention on the Value of Cultural Heritage for Society leta 2005. Dediščinska skupnost je skupina ljudi, ki vrednoti specifične aspekte kulturne dediščine, ki jo želi v okviru javnega delovanja ohraniti in prenašati na naslednje generacije. Avtorja sta zapisala:

“Zanimivo je, da (pri opredelitvi dediščinske skupnosti, op.p.) ni nobene reference v zvezi s prostorom in teritorijem in ni reference v zvezi z lokalnim, regionalnim ali globalnim pomenom. Pozornosti vredna je prav tako odsotnost vnaprej definiranih družbenih parametrov, nacionalnih, etničnih, religioznih, profesionalnih ali razrednih. Dediščinska skupnost je tako lahko vzpostavljena onkraj teritorijev in družbenih skupin.” (str. 55)

Med konceptom dediščinske skupnosti in konceptom Dediščina 3.0 / Muzej 3.0 je jasna povezava. Ideja Dediščina 3.0 izhaja iz izraza Splet 3.0 (gre za tretjo generacijo spletnih storitev) in pomeni, da so podatkovne zbirke dediščinskih institucij med seboj povezane. Prav tako se ideja nanaša na sodelovanje na splošno, ki je lahko tematsko ali povezano s prostorom. Sama sem idejo Dediščina 3.0 takoj povezala s procesom deakcesije. Nadaljnje je ideja Dediščina 3.0 pomembna, saj se sledovi zgodovine in pripovedi hranijo v različnih dediščinskih ustanovah: muzejih, arhivih, knjižnicah, organizacijah za varovanje nepremične dediščine in varovanja narave, prav tako pa tudi v tistih, ki se ukvarjajo z nesnovno dediščino. Te institucije skupaj tvorijo spomin “prostora”. Če bi bile vse povezane s pomočjo ideje Dediščina 3.0, bi obiskovalci imeli priložnost bolje razumeti dediščino v vsej njeni kompleksnosti.

Nadaljnja obogatitev, ki izhaja iz interdisciplinarnosti, je razvidna iz diskusije avtorjev o izobraževanju in učenju v muzejih. Ko govorita o izobraževalnem obratu v muzejih, navajata številne avtorje, ki se naslanjajo na pedagoške teorije. Teoriji raznoterih inteligentnosti Howarda Gardnerja in izkustvenega učenja Davida Kolba sta izjemno uporabni pri razvoju muzejskih izobraževalnih / pedagoških programov. Resnično pomembno pa je razumevanje, da obiskovalci v muzeju ustvarjajo svoje lastne pomene in narative na podlagi svojih prejšnjih izkušenj, znanja, interesov, pričakovanj, namenov in ne nazadnje tudi njihovega fizičnega in duševnega stanja. Avtorja predstavita izkušnjo kot enega od vplivnejših konceptov v razvijanju sodobne muzejske prakse in spodbujata kustose, da izkušnjo personalizirajo.

 “… obiskovalec želi smiselno osebno izkušnjo. Oblikovanje standardizirane izkušnje ni dovolj. Uporabniki želijo nadzorovati svojo lastno izkušnjo na način, da je ta zanje relevantna.” (str. 45)

Muzeji naj bi bili družbeno odgovorni z omogočanjem vključevanja posameznikov, delovanjem kot agenti družbene spremembe in moderiranjem občutljivih družbenih vprašanj. Kateri je tisti za muzeje specifičen način / produkt, ki družbeno odgovornost omogoča? Še več, kako pa lahko merimo kvaliteto in pomen tega produkta? Temu vprašanju je posvečeno celotno poglavje njune knjige in avtorja navedeta več pristopov in metod za evalvacijo različnih elementov muzejskega dela. Predstavita tudi model, ki sta ga razvila sama: gre za sistemski pristop k analizi muzejskega fenomena. Muzej razumeta kot sistem povezanih podsistemov: ohranjanje, raziskovanje, komunikacija so podsistemi, ki se delijo na še manjše podsisteme. Namen njunega modela je prepoznati elemente posameznega procesa in kaj je zanje potrebno ter identificirati, kako se ti elementi povezujejo s potrebami družbe. Evalvacija muzejskega dela in njegovih produktov je nujna posledica vpeljevanja etičnih principov v muzejsko delo. Avtorja predstavita profesionalno etiko muzejskih delavcev in številne pomembne etične koncepte: transparentnost, družbena odgovornost, moralno delovanje.

Knjiga nam ponudi izčrpen uvod v raznolike sodobne ideje o vlogi muzejev v današnji družbi. Kot zapišeta avtorja sama:

“Glede na internetno terminologijo je lahko najina knjiga razumljena kot portal. Najin namen je bil pokazati prakse in ideje, ki so relevantne za sodobni razvoj, in povezati tendence z namenom usmeriti vas k množici virov, ki reflektirajo današnji strokovni diskurz.” (str. 10)

Če želi bralec globlje razumeti opisane koncepte in ideje, mora poseči po drugih delih. K sreči sta avtorja pripravila tudi obsežno bibliografijo, ki lahko služi kot vir za nadaljnje raziskovanje sodobnih muzejskih praks. Veliko je dobre muzeološke literature – torej, ne odlašajte predolgo z branjem! 🙂

new trends

The book cover.

Pokemanija v zraku

Urška Purg

Povsod je in kot kaže, ne gre nikamor – igra Pokemon GO, ki je zgolj v nekaj dneh povsem preplavila svet. Uspela je pripronicati prav povsod, tudi v kulturne ustanove, pa če jim je to všeč ali ne. Igra ima seveda svoje pluse in minuse, med katerimi nam vsi sploh še niso poznani in se šele počasi kažejo.

Na svojem osvajalskem pohodu ni pozabila na tak ali drugačen način vključiti tudi muzejev in galerij. Nekateri od njih gostijo na novo samo-zaposlena bitja ali so celo PokeStop postaje, kjer se iskalci te lokacijske igre lahko dodatno oborožijo za lov ali celo privabijo divje Pokemone.

Z izjemo le redkih muzejev in krajev spomina, kot sta Auschwitz Memorial in Holocaust Museum Washington, je večina svetovno znanih muzejev, kot so MoMA, V&A, Museum of London in drugi, sprejela ta poseben lov za zakladom in njega igralce odprtih rok. Tudi slovenski muzeji in galerije so se nemudoma odzvali na nov trend. Po večini so igro sprejeli in po družabnih kanalih igralcem oznanili, da so tudi oni v tem ter svojo vlogo v igri. Na tak način so se poskušali pridružiti nespregledljivi maniji, vsak na svoj način.

Istočasno je na dan prišlo že kar nekaj člankov, kjer svetujejo muzejem, kako dobiti kar največ od te igre, preko investiranja vanjo, ukvarjanja z njo, pozivanja k vodenim ogledom z igro in še več. Kaj je torej najmanj, kar lahko muzeji dobijo od Pokemon GO igre? S tem, ko je muzej PokeStop postaja, nenadoma postane zanimiv za igralce širokega starostnega spektra, ki je v Sloveniji presenetljivo zgoščen na igralce globoko v svojih dvajsetih. To še sicer ne pomeni, da bodo vsi ti iskalci Pokemonov prihrumeli v muzej, se pa nedvomno ustavijo pred njim in si morebiti zapomnijo ime in lokacijo. Za slovenske razmere je to za omenjeno populacijo že veliko. Preko tega bodo mogoče geolocirali ta isti muzej v svojih miselnih zemljevidih in morda ravno to v prihodnosti pripomore k temu, da se nekega dne odločijo za obisk. Sicer je to slednje izjemno idealistično in še povsem nepreverjeno, ni pa neverjetno. Če povzamemo – s to igro muzeji nenadoma dobijo dostop do novih množic ljudi, ki se zadržujejo na njihovih dvoriščih ali pred vhodi; vse je na inventivnosti muzejev, kako bodo na to reagirali. Kako daleč naj muzeji skočijo v ta val manije, naj bi bilo uravnano z njihovim poslanstvom in vizijo.

Če se še za nekaj trenutkov vrnemo na potencialno neprimernost nekaterih PokeStop postaj – kaj lahko muzeji storijo v takih situacijah? Ali lahko vplivajo na igralce in Niantic – avtorje igre, da jih odstranijo iz tega začaranega prelivajočega se virtualno-realnega sveta? Glede na to, da je večina postaj, ki so najverjetneje nalepljene na postaje ene izmed zgodnejših Niantic-ovih iger Ingress, pravzaprav spomeniki, umetnine in kulturna dediščina na prostem, je ogromno potencialnih točk, ki so v očeh marsikoga povsem neprimerne za igro. Tako kot že zgoraj omenjeni Auschwitz. V Sloveniji bodo igralci nenadoma seznanjeni z enormno količino vseh vrst spomenikov, še posebej tistih iz druge svetovne vojne ali časa takoj po njej. Med njimi so tudi spomeniki žrtvam druge svetovne vojne, ki naj bi bili območje spoštovanja, spominjanja in miru. Sicer posamezniki ali ustanove lahko zaprosijo Niantic, da jih izvzamejo iz igre, vendar to v tem trenutnem navalu na igro pomeni le to, da se bodo prošnji posvetili, takoj ko bodo utegnili.

20160721_190418

Pokemon seekers in front of a museum. / Iskalci Pokemonov pred muzejem (foto: Monika Montanič).

Glede na to, da to še zdaleč ni zadnja iz vrste takih iger, se bodo morali muzeji in druge ustanove pripraviti nanje, da bodo v sodobnem svetu lahko živeli in šli v korak s časom. Poleg tega lahko iz lastne izkušnje povem, da je igrica tudi za popolnoma ne-igralsko bitje zasvojljiva in pritegljiva. Če mi ne verjamete, jo preizkusite sami. In še več, prav zanima me, kaj vse bo še prinesla prihodnost.

Screenshot_2016-07-21-12-17-07