Pokemanija v zraku

Urška Purg

Povsod je in kot kaže, ne gre nikamor – igra Pokemon GO, ki je zgolj v nekaj dneh povsem preplavila svet. Uspela je pripronicati prav povsod, tudi v kulturne ustanove, pa če jim je to všeč ali ne. Igra ima seveda svoje pluse in minuse, med katerimi nam vsi sploh še niso poznani in se šele počasi kažejo.

Na svojem osvajalskem pohodu ni pozabila na tak ali drugačen način vključiti tudi muzejev in galerij. Nekateri od njih gostijo na novo samo-zaposlena bitja ali so celo PokeStop postaje, kjer se iskalci te lokacijske igre lahko dodatno oborožijo za lov ali celo privabijo divje Pokemone.

Z izjemo le redkih muzejev in krajev spomina, kot sta Auschwitz Memorial in Holocaust Museum Washington, je večina svetovno znanih muzejev, kot so MoMA, V&A, Museum of London in drugi, sprejela ta poseben lov za zakladom in njega igralce odprtih rok. Tudi slovenski muzeji in galerije so se nemudoma odzvali na nov trend. Po večini so igro sprejeli in po družabnih kanalih igralcem oznanili, da so tudi oni v tem ter svojo vlogo v igri. Na tak način so se poskušali pridružiti nespregledljivi maniji, vsak na svoj način.

Istočasno je na dan prišlo že kar nekaj člankov, kjer svetujejo muzejem, kako dobiti kar največ od te igre, preko investiranja vanjo, ukvarjanja z njo, pozivanja k vodenim ogledom z igro in še več. Kaj je torej najmanj, kar lahko muzeji dobijo od Pokemon GO igre? S tem, ko je muzej PokeStop postaja, nenadoma postane zanimiv za igralce širokega starostnega spektra, ki je v Sloveniji presenetljivo zgoščen na igralce globoko v svojih dvajsetih. To še sicer ne pomeni, da bodo vsi ti iskalci Pokemonov prihrumeli v muzej, se pa nedvomno ustavijo pred njim in si morebiti zapomnijo ime in lokacijo. Za slovenske razmere je to za omenjeno populacijo že veliko. Preko tega bodo mogoče geolocirali ta isti muzej v svojih miselnih zemljevidih in morda ravno to v prihodnosti pripomore k temu, da se nekega dne odločijo za obisk. Sicer je to slednje izjemno idealistično in še povsem nepreverjeno, ni pa neverjetno. Če povzamemo – s to igro muzeji nenadoma dobijo dostop do novih množic ljudi, ki se zadržujejo na njihovih dvoriščih ali pred vhodi; vse je na inventivnosti muzejev, kako bodo na to reagirali. Kako daleč naj muzeji skočijo v ta val manije, naj bi bilo uravnano z njihovim poslanstvom in vizijo.

Če se še za nekaj trenutkov vrnemo na potencialno neprimernost nekaterih PokeStop postaj – kaj lahko muzeji storijo v takih situacijah? Ali lahko vplivajo na igralce in Niantic – avtorje igre, da jih odstranijo iz tega začaranega prelivajočega se virtualno-realnega sveta? Glede na to, da je večina postaj, ki so najverjetneje nalepljene na postaje ene izmed zgodnejših Niantic-ovih iger Ingress, pravzaprav spomeniki, umetnine in kulturna dediščina na prostem, je ogromno potencialnih točk, ki so v očeh marsikoga povsem neprimerne za igro. Tako kot že zgoraj omenjeni Auschwitz. V Sloveniji bodo igralci nenadoma seznanjeni z enormno količino vseh vrst spomenikov, še posebej tistih iz druge svetovne vojne ali časa takoj po njej. Med njimi so tudi spomeniki žrtvam druge svetovne vojne, ki naj bi bili območje spoštovanja, spominjanja in miru. Sicer posamezniki ali ustanove lahko zaprosijo Niantic, da jih izvzamejo iz igre, vendar to v tem trenutnem navalu na igro pomeni le to, da se bodo prošnji posvetili, takoj ko bodo utegnili.

20160721_190418

Pokemon seekers in front of a museum. / Iskalci Pokemonov pred muzejem (foto: Monika Montanič).

Glede na to, da to še zdaleč ni zadnja iz vrste takih iger, se bodo morali muzeji in druge ustanove pripraviti nanje, da bodo v sodobnem svetu lahko živeli in šli v korak s časom. Poleg tega lahko iz lastne izkušnje povem, da je igrica tudi za popolnoma ne-igralsko bitje zasvojljiva in pritegljiva. Če mi ne verjamete, jo preizkusite sami. In še več, prav zanima me, kaj vse bo še prinesla prihodnost.

Screenshot_2016-07-21-12-17-07

Advertisements

Sodelovanje z umetnico Bianco Baldi v SEM

Tina Palaić

Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur so danes že zaradi svojih vsebin postavljeni v ospredje razmislekov o novih trendih v zvezi z zbiranjem in interpretiranjem zbirk. Že nekaj časa intenzivne migracije v Evropsko unijo in med njenimi državami članicami ter vedno večja povezanost različnih družbenih skupin s pomočjo medmrežja muzeje usmerjajo k razvijanju inkluzivnih praks in uresničevanju konceptov multivokalnosti. Že dolgo je razmišljanje o predstavljanju drugih skupin preseženo. Še zlasti v muzejih bi se morali zavzemati za soustvarjanje muzejskega znanja v sodelovanju z različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki. K sodelovanju so lahko povabljeni muzejski strokovnjaki iz drugih muzejskih institucij, raziskovalci iz različnih področij, umetniki, študenti in različne zainteresirane skupine, prav tako pa tudi predstavniki različnih etničnih in drugih skupin – še zlasti, če so v muzeju že zbirke, povezane z njimi, sicer pa tudi z namenom vključevanja v muzejske prezentacije, če so bile te skupine doslej spregledane.

Slovenski etnografski muzej (SEM) je v okviru projekta SWICH k sodelovanju povabil vizualno umetnico Bianco Baldi (1985, Johannesburg). Želijo si, da bi s svojo umetniško intervencijo predstavila novo interpretacijo muzejske zbirke iz kustodiata za Afriko. Umetnica je v muzej prišla aprila in se v času enomesečnega bivanja v Ljubljani posvetila spoznavanju muzejske in umetniške dejavnosti v Sloveniji. Obiskala je Moderno galerijo, Muzej sodobne umetnosti Metelkova in Mednarodni grafični likovni center. Predvsem pa je svoj čas namenila srečevanjem s številnimi predmeti in fotografijami iz afriških zbirk SEMa, ki jih je muzej pridobil od srede 19. stoletja naprej. Zbirke ji je predstavil dr. Marko Frelih, kustos za afriške in ameriške zbirke v muzeju.

DSC_0258

Bianca Baldi v Moderni galeriji s kustosinjo dr. Martino Vovk. Del razstave je umetnici predstavil tudi kustos dr. Marko Jenko.

Bianco Baldi je najbolj pritegnila zgodba slovenske odprave v Togo v času pred prvo svetovno vojno. Takrat sta v to zahodnoafriško deželo potovala dva Slovenca, Anton Codelli, inženir in izumitelj, ter njegov prijatelj Leo Poljanec. Za nemško podjetje Telefunken sta med letoma 1911 in 1914 postavljala prvo brezžično radiotelegrafsko postajo. Leta 1913 je bila vzpostavljena prva brezžična povezava z Afriko – med vasico Kamina v Togu in postajo Nauen pri Berlinu v Nemčiji. To je bil izjemen tehnični podvig tik pred začetkom prve svetovne vojne. Ko pa se je vojna pričela, so iz Berlina ukazali porušiti radiotelegrafsko postajo in antenske stolpe. Vse so porušili v petih urah, gradbene ostanke, parne kotle in dele strojev pa je še danes mogoče videti v okolici Kamine. O tej zanimivi zgodbi je bila v muzeju na ogled fotografska razstava Togo album 1911-1914.

gradnja hladilnega stolpa ob postaji v Kamini

Gradnja radiotelegrafske postaje v vasi Kamina v Togu. (Arhiv SEM.)

Umetnico najbolj zanimata dve zbirki, povezani s to zgodbo. Prva vključuje tehnične fotografije, ki prikazujejo gradnjo radiotelegrafske postaje v Kamini. Druga so nenavadni talismani, ki so jih našli v torbi Lea Poljanca. Navdušili so jo zlasti tisti z mitološko arhitekturo, ki je pogosto v obliki labirinta. Ker se zle sile ujamejo v blodnjak, iz katerega ne najdejo izhoda in se končno razblinijo, ne morejo škodovati tistim, ki takšen talisman nosijo. Bianca Baldi želi povezati ti povsem različni zbirki artefaktov in z njuno pomočjo premisliti področje komunikacije kot še eno od orodij imperializma. Svoje delo bo predstavila jeseni 2016 v SEM, ko bo v rezidenci v muzeju ponovno preživela mesec dni.

V času njene rezidence v Slovenskem etnografskem muzeju je Bianca Baldi pripravila tudi zanimiv muzejski večer. Predstavila je svoja zadnja umetniška projekta – projekt Livro de Todo o Universo (2015), ki ga je pripravila v okviru rezidence v AIR Antwerpen v sodelovanju z muzejem Plantin Moretus iz Antwerpna, ter projekt Zero Latitude (2014), ki ga je pripravila v okviru osmega berlinskega bienala sodobne umetnosti s podporo Goethe-Instituta v Johannesburgu in Odbora Republike Južne Afrike za nacionalno umetnost (NAC). Udeležencem muzejskega večera je spregovorila tudi o projektu, ki ga razvija ob srečevanjih z afriškimi zbirkami.

DSC_0018

Večer z umetnico Bianco Baldi.

Več o njenem bivanju v Ljubljani, sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem ter raziskovanju afriških zbirk lahko izveste ob poslušanju oddaje My life, my music Radia SI. Gre za oddajo, s katero želi novinar Chris Wherry poslušalcem približati posameznike in njihove zanimive zgodbe ter tudi glasbo, ki jo radi poslušajo. Bianca je med drugim spregovorila tudi o Republiki Južni Afriki, kjer se je rodila in odraščala, ter obenem vzpostavila nekaj zanimivih vzporednic med njeno domovino in Slovenijo. Oddaja je dostopna v arhivu Radia SI. Vabljeni k poslušanju!

Sodelovanje Slovenskega etnografskega muzeja z umetnico Bianco Baldi odpira mnogo izzivov. Med njimi so zagotovo vprašanja vloge umetnikov pri interpretaciji muzejskih zbirk v neumetnostnih muzejih, sodelovanja s ciljnimi družbenimi skupinami pri izvajanju umetniških projektov, vključevanja novih skupin obiskovalcev z vključevanjem umetnikov v muzejske dejavnosti ter nenazadnje tudi etična vprašanja, ki izhajajo iz odnosa med umetnikom oziroma umetnico ter muzejem in njegovimi zbirkami. Razmislekom o teh vprašanjih – in najverjetneje še o kakšnem – se bom bolj posvetila po zaključku umetniške rezidence Biance Baldi v muzeju.

SWICH – Sharing a World of Inclusion, Creativity and Heritage: Projekt v Slovenskem etnografskem muzeju

Tina Palaić

Kako na zbiranje, razstavljanje in interpretiranje neevropskih zbirk v muzejih vpliva kolonialni kontekst? Kakšne so in kakšne bi naj bile omenjene muzejske prakse v tistih okoljih, ki jih kolonialni diskurz ni zaznamoval? Kako v muzejske interpretacije vključevati perspektive in izkušnje tistih, o katerih zbirke govorijo? To so le nekatera izmed vprašanj, na katera bo poskušal v projektu SWICH odgovoriti tudi Slovenski etnografski muzej. V projekt, ki ga od novembra 2014 do septembra 2018 financira Evropska unija v programu Ustvarjalna Evropa, je povezanih desetih partnerskih etnografskih muzejev. Partnerji v projektu bodo s ciljem premisliti vlogo in poslanstvo etnografskih muzejev v današnjem času organizirali vrsto zanimivih aktivnosti in dogodkov. Razmišljali bodo o tem, kako zbirati, razstavljati in interpretirati dediščino v njihovih okoljih, ki jih preoblikujejo povečane migracije v Evropsko unijo in tudi migracije med njenimi državami. Poskušali bodo okrepiti vlogo etnografskih muzejev kot prostorov srečevanj med kulturami, kot središč odprtega dialoga, ustvarjalnih inovacij in predvsem ustvarjanja znanja na podlagi mednarodnega sodelovanja.

Slovenski etnografski muzej v projektu sodeluje pri soustvarjanju dveh tem: ustvarjalnega dialoga in digitalnih vsebin. V okviru prve teme bo gostil umetnico, ki bo v muzeju delovala dva meseca. Najprej ga bo obiskala med 11. aprilom 2016 in 11. majem 2016, z drugim delom rezidence pa bo pričela v septembru 2016. Spomladi se bomo tako lahko družili z vizualno umetnico Bianco Baldi (1985), ki živi in deluje med Republiko Južno Afriko in različnimi evropskimi državami. Umetnica s svojimi video instalacijami prikazuje pogosto prezrte ali skrite strukture moči. Izhajajoč iz muzejskih zbirk ali arhivskega gradiva, se Bianca Baldi osredotoča na razkrivanje kompleksnih mrež političnih, ekonomskih in kulturnih vplivov. V Slovenskem etnografskem muzeju bo raziskovala afriško zbirko in v sodelovanju s kustosi muzeja ter pripadniki afriške skupnosti v Sloveniji pripravila umetniško delo, ki ga bo septembra 2016 že mogoče videti. Še pred tem pa bo muzej pripravil več dogodkov, na katerih se boste lahko z Bianco tudi srečali. Zanimivo bo, pridite!

4. Zero Latitude (Panthère naturalisée) 2014 Bianca Baldi

Zero Latitude (Panthère naturalisée), 2014, Bianca Baldi

Muzejska čajanka: Muzeji v prihodnosti z mladimi muzealci

V torek, 17. novembra 2015, smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projektov EMEE – EvroVizija: Muzeji Razstavljajo Evropo in Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam izvedli tretjo muzejsko čajanko, na kateri so svoje poglede, razmišljanja in izkušnje predstavili mladi muzealci in muzeologi. Z nami so bili dr. Saša Starec, Meta Kordiš, Neja Tomšič (MoTA – Museum of Transitory Art) in Sebastjan Weber (Muzej novejše zgodovine Celje).

Gostje so predstavili svoje izkušnje z delom v muzejih ali raziskovanje njihovega delovanja. Saša Starec je spregovorila o doktorski raziskavi, ki jo je opravljala v dveh muzejih v Celju in Berlinu, ter razložila razlike v njunem delovanju. Opredelila je koncept postmuzeja (Hooper-Greenhill, 2000), ki zagovarja vključevanje javnosti v ustvarjanje muzejskih vsebin. Gre za vzpostavljanje večglasja v muzejih, ki omogoči, da so slišane tudi tiste zgodbe, ki so bile doslej v muzejih spregledane ali prezrte. Neja Tomšič je predstavila status MoTA in njihovo umeščanje v muzejski prostor. Gre za multidisciplinarno platformo, ki je izšla iz društva, posveča pa se raziskovanju in predstavitvi tranzitornih, eksperimentalnih in živih umetniških praks. Za poimenovanje muzej so se odločili, saj želijo s svojimi praksami preizpraševati vlogo muzeja danes, uvajati nove procese dela in ustvarjati drugačne zbirke. Meta Kordiš je spregovorila o svojem sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, kjer je v soavtorstvu pripravila razstavo MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru. Njena prizadevanja so sovpadala z aktualnim družbenim dogajanjem v Mariboru v letu 2013, saj je raziskovala družbene spremembe in alternative, ki so se dogajale v Mariboru v 80. letih prejšnjega stoletja. Njen pristop je bil raziskovanje te dediščine v sodelovanju z njenimi nosilci, k dopolnitvi razstave pa so bili vabljeni vsi Mariborčani. Sebastjan Weber je opisal svoje veselje do dela na terenu in sodelovanja z ljudmi, kar poskuša v kar največji meri uresničevati pri vseh svojih projektih. Ob prihodu v muzej pred skoraj desetletjem je opazil manko mlajše generacije v muzejih, ki po njegovem mnenju ne pridejo bodisi zaradi manjšega zanimanja bodisi zaradi pomanjkanja časa. Približati se jim je poskušal z uporabo družabnih omrežij in z njihovim vključevanjem v ustvarjanje razstave Virtualni prostori.
Vabljeni k poslušanju in ogledu zadnje muzejske čajanke!

Muzeji v prihodnosti z mladimi muzealci 1/2

Muzeji v prihodnosti z mladimi muzealci 2/2

Muzejska čajanka: Družbena odgovornost muzejev

V sredo, 11. novembra 2015, smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projektov EMEE – EuroVizija: Muzeji razstavljajo Evropo in Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam izvedli drugo muzejsko čajanko. Tokrat smo gostili predstavnici in predstavnika osrednjih slovenskih muzejskih organizacij: predsednico slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta ICOM mag. Tanjo Roženbergar, predsednico Skupnosti muzejev Slovenije (SMS) dr. Aleksandro Berberih Slana in predsednika Slovenskega muzejskega društva (SMD) dr. Flavia Bonina.

Gostje so najprej predstavili stanovske organizacije, katerim predsedujejo. ICOM se zavzema za razvoj muzejev in muzejske stroke, slovenske muzeje in muzeologijo pa povezuje tudi z mednarodnim prostorom. SMS predstavlja in promovira muzeje in galerije ter jih povezuje z namenom reševanja poklicnih in statusnih težav, medtem ko je SMD stanovsko združenje slovenskih muzejskih delavcev, ki si prav tako prizadeva za razvoj slovenske muzejske stroke. V nadaljevanju so s stališča organizacij ovrednotili slovenske muzeje in muzealsko stroko ter opozorili na prednosti in vrzeli v delovanju slovenskih muzejev. Predstavili so nekaj dobrih primerov muzejskega delovanja in projektov, ki kažejo na to, da slovenski muzeji uresničujejo sodobne muzeološke usmeritve: dostopnost, vključevanje javnosti, odzivanje na aktualne dogodke. V zvezi s tem so spregovorili tudi o odzivanju muzejev na aktualno begunsko situacijo in s tem povezali dve značilnosti sodobnega muzeja: odgovornost in angažiranost.

Gostje so govorili tudi o pomenu in moči dediščine in muzejev v našem prostoru in opozorili na njihovo šibko moč v primerjavi z razmerami v tujini.

Vabljeni k poslušanju in ogledu!

Družbena odgovornost, 1. del od dveh:

Družbena odgovornost, 2. del od dveh:

Muzejska čajanka: Oblikovanje in muzeji

Exhibitions are not dead, they just smell funny …
Karl Stocker

V sredo, 4. novembra 2015, smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projektov EMEE – Eurovision: Museums Exhibiting Europe in Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam pripravili prvo muzejsko čajanko. V prijetnem prostoru Časovne kapsule, Eurovision Lab. smo gostili zgodovinarja, muzealca in oblikovalca ter tudi predavatelja na FH Joanneum, dr. Karla Stockerja, restavratorko, oblikovalko in prav tako predavateljico na FH Joanneum, Eriko Thümmel, dekana ALUO Boštjana Botasa Kendo ter direktorico Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Kajo Širok.

Namen čajanke je bil izmenjati svoje izkušnje, ideje in predloge v zvezi z oblikovanjem v muzejih. Z gosti smo govorili o učinkovitem, predvsem pa zanimivem podajanju muzejskih vsebin. Karl Stocker, ki zaradi zahtev svojega dela pogosto obiskuje muzeje, je izrazil svoje mnenje, da so muzeji večinoma dolgočasni. S provokativnim stavkom, da muzejske razstave niso mrtve, ampak le čudno dišijo, je hotel opozoriti, da so mnoge še vedno izjemno tradicionalne. Ker muzejske razstave delujejo predvsem kot šola, ne pa kot prijetno in zabavno okolje za pridobivanje novega znanja, so pogosto dolgočasne in brez povezave s širšim družbenim kontekstom. Muzeji bi se morali bolj usmerjati v okolje, v katerem delujejo, svoje delo ves čas vrednotiti in nadgrajevati, prav tako pa bi po njegovem mnenju morali kustosi več tvegati in v muzejih tudi eksperimentirati. Povedal je, da njega najbolj navdušijo razstave, kjer doživi tisto, česar ni pričakoval.

Govorili smo tudi o odnosu med kustosom in oblikovalcem, ki je vsaj v slovenskem okolju pogosto težaven. Oba oblikovalca sta zatrdila, da je v muzejih bistvena vsebina, ne pa oblikovanje, in da je vsebina tisti most, ki poveže muzeje in obiskovalce, oblikovanje pa ji je podrejeno. Opredelila sta informacijsko oblikovanje, pri katerem gre za preoblikovanje želenih sporočil v jasne informacije, s katerimi učinkovito dosežemo ciljno skupino. Karl Stocker je svoje razmišljanje podkrepil tudi z vizualnimi primeri dobrih praks in inovativnih pristopov.

Vabljeni k poslušanju in ogledu filmčka iz čajanke v dveh delih!

Part one

Part two

 

 

Muzejske čajanke

Med seboj se veliko pogovarjamo o muzejih. Tako je, če delaš na istem področju in se srečuješ s sorodnimi vprašanji, cilji, izzivi, negotovostmi. O tem pa smo se želele pogovarjati tudi z drugimi – z muzealci, muzejskimi strokovnjaki, kustosi, vsemi, ki jih muzeji zanimajo. Obenem smo si želele prijetnega vzdušja, odprtih debat in osupljivih izkušenj drugih. Zato smo prišle na idejo Muzejskih čajank. Osrednji razstavni prostor EuroVision Lab. – Časovna kapsula, ki je že sama objemala goste s prijetnim in domačim vzdušjem, smo napolnile s stoli in povabile goste, s katerimi smo želele poklepetati. Vsaka od nas je prevzela eno čajanko, zatorej so se v zaspanih novembrskih večerih zaporedoma zvrstile kar tri. Da je bilo vse tako kot mora biti, smo od doma nagrmadile obilico različnih skodelic, ki se jih je nabralo skozi leta, nakuhale litre in litre čaja in se lotile. Bilo je, kot smo si želele, da bi bilo. Obiskovalce je ob prihodu pozdravil prijeten vonj po čaju in kavi, gostje so se razgovorili in pretresali smo nadvse zanimive teme.

Ker si želimo, da bi bilo več takih dogodkov in da bi si še več ljudi želelo tega, smo v prihodnjih treh objavah za vse, ki niste utegnili na čajanke, pripravile tudi povzetke z video vsebino večerov.

01_14

20151117_171511

Guests 1st Tea Party

Pustolovščini naproti

Tako, zrele smo za novo pustolovščino. In to ne kar navadno pustolovščino, ampak muzejsko pustolovščino, na katero vabimo tudi vas.

Muzeji – prostori, v katerih pustimo kar veliko našega časa, in ustanove, za katere nam je mar, sploh ker imajo toliko potenciala. Blog je prostor za reflektiranje naših muzejskih misli in muzejskih razstav, ki jih bomo obiskovale. Deliti želimo naše razmišljujoče muzejske drobtinice, za katere bomo zelo vesele povratnih informacij in vaših odzivov. Seveda ne smemo pozabiti, da bomo z namenom pretakanja njihovih idej, misli in pomislekov v zvezi z muzeji k pisanju prispevkov vabile tudi nam zanimive goste.

Trd oreh, okrog katerega se bo vrtelo naše pisanje, je nekaj, o čemer muzejski strokovnjaki govorijo že kar nekaj časa – muzeji se morajo spremeniti. Poleg tega pa nas zanima, zakaj so muzeji tako nepomembna tema med Slovenci; kaj lahko naredimo za preporod muzejev; kakšna je vloga mladih strokovnjakov …

Pravzaprav si želimo deliti naše tihe misli na glas in z njimi sprožiti nežno in svežo muzejsko sapico. Vabljeni k branju.

AMUSE(U)MENT gang