Umetnost in krščanstvo v Centralni Afriki

Tina Palaić

Božič bi namesto decembra morali praznovati 25. maja. Tako vsaj verjamejo – in ga takrat tudi praznujejo – pripadniki Kimbanguistične cerkve (moj prevod). Kimbanguizem je religijsko gibanje, ki ga je ustanovil Simon Kimbangu v Belgijskem Kongu leta 1921. Kimbanguistična cerkev je z več milijoni vernikov ena od vej krščanstva.


Simon Kimbangu je interpretiral Biblijo in napovedal zaton kolonializma. Belgijci so ga obtožili spodbujanja rasizma, neustreznega vedenja in kršitve javnega reda. Obsodili so ga na smrt, a je ostal v ujetništvu do svoje smrti leta 1951. Kljub poskusom, da bi gibanje zatrli, ta cerkev še vedno deluje. Bori se proti poligamiji, magiji in čarovništvu, prav tako pa tudi proti uporabi nasilja in uživanju alkohola ter tobaka.


Kimbanguistična cerkev je le eden od pojavov, ki so rezultat srečanja kongovskih ljudstev iz Centralne Afrike s krščansko religijo. Majhna, a izjemno zanimiva začasna razstava v pariškem Musee du Quai Branly z naslovom ‘Od reke Jordan do reke Kongo: umetnost in krščanstvo v Centralni Afriki’ nam pripoveduje o vplivih 500-letnega pokristjanjevanja ljudstev na obsežnem ozemlju današnjega Gabona, Angole, Demokratične republike Kongo in Konga. Pokaže nam, kako so kongovski vladarji in umetniki interpretirali in uporabljali krščansko ikonografijo. Večina predmetov na razstavi priča o povezovanju krščanskih podob z močjo – na primer, predmete s krščansko simboliko so uporabljali za legitimizacijo moči vladarjev, v sodnih zadevah, pri klicanju dežja in tudi kot talismane, ki naj bi zagotovili uspešnost različnih aktivnosti, med drugim potovanj, lova in spočetja.

20170127_142526

Kopija ‘Santo Agostinho Padrão’, kamnitega stebra, ki ga je postavil portugalski pomorščak Diogo Cão leta 1482, ko je prispel do Kraljestva Kongo.

Kustos razstave je opredelil tri obdobja pokristjanjevanja Centralne Afrike:

  • med 15. in 18. stoletjem: Portugalci so dosegli ozemlje Kraljestva Kongo leta 1482. Čeprav so tudi Nizozemci in Francozi okupirali določena področja, je bilo do pričetka kolonializma Portugalcev v Centralni Afriki največ. Glavni razlog za vzpostavitev stikov je bilo trgovanje, Portugalska pa je poleg tega podpirala tudi različne misijonske redove, ki so na tem ozemlju širili krščanstvo. Spreobrnitev se je v Kraljestvu Kongo zgodila izjemno hitro. Eden od razlogov za to je bila odločitev političnih voditeljev, da bodo sprejeli novo vero, saj so v njej videli vir za povečanje svoje politične moči. Ker je bila spreobrnitev predvsem strategija vladajočega razreda, ki je služila uresničevanju njihovih političnih in verskih ciljev, ni nikoli izpodrinila lokalnih verovanj.
20170124_135926-copy-2

Nkangi kiditu, razpelo kongovskega vladarja, okrašeno s sekundarnimi figurami, ki imajo sklenjene roke. Razpela so legitimirala moč njihovih lastnikov v družbi. 17. stoletje.

20170124_141928-3

V začetku 18. stoletja se je mlada kongovska princesa Kimpa Vita zavzemala za novo obliko krščanstva. Vzpostavila je religiozno in politično gibanje, kasneje imenovano Antonianizem. Podobne skulpture, kot je ta na sliki, so dopolnjevale vlogo Kimpa Vite pri spodbujanju ponovne združitve in krepitve Konga. Ta kipec je sicer iz 20. stoletja.

  • kolonialno obdobje: svoj vrh je kolonializem dosegel z Berlinsko konferenco (1884-1885). Različna kongovska ljudstva so takrat postala odvisna od Portugalske, Francije in Kraljevine Belgije. Mnogo predmetov na razstavi prikazuje umetnost iz tega obdobja, ki so jo navdihnili elementi krščanske vere. Ko se je pričelo to drugo obdobje pokristjanjevanja, seveda v tesni povezavi s kolonialnim redom, so iz prvotnega obdobja evangelizacije ostale predvsem materialne, formalne in jezikovne sledi, manj je bilo duhovnih.
20170124_140220

Ženska ogrlica z razpelom, prva četrtina 20. stoletja.

20170124_135748-2

Ntadi, pogrebni kipec s križem okoli vratu in kapo z leopardjimi kremplji, atributom vladarjev. 20. stoletje.

20170124_142202-3

Križ Santu iz vzhodnega Konga, pozno 19. – zgodnje 20. stoletje. Tovrstni križi so bili prvenstveno namenjeni zagotavljanju uspešnega lova.

  • od 1960, 1970 naprej: širitev novih, tako imenovanih cerkev preporoda, ki so jih spodbudile ekonomske in politične krize na območju današnje Demokratične republike Kongo. Njihova značilnost je, da prekinjajo povezave s preteklostjo in tradicijo. Kimbanguistična cerkev, ki sem jo predstavila na začetku, spada mednje. Na razstavi je zadnja soba namenjena prikazu fenomenov iz tega obdobja, razstavljene pa so tudi umetniške interpretacije Pierra Bodoja.
20170124_142927-2

Kongovski slikar Pierre Bodo (1953-2015), La Possession Demoniaque, 2000. Bodo je bil župnik v Binkoštni cerkvi, kar je vplivalo na njegovo izbiro likovnih elementov.

Mislim, da je kustos razstave Julien Volper, specialist za podsaharsko Afriko v Royal Museum of Central Africa v Tervurnu, odlično poudaril njeno bistveno sporočilo – prilagoditev krščanstva posebnostim lokalnih kultur.


Krščanske ikonografije in praks kongovska ljudstva niso zgolj prevzela. Razstavljeni predmeti nam kažejo, kako so lokalni umetniki reinterpretirali krščansko ikonografijo, prav tako pa tudi katoliške prakse niso ostale nespremenjene, temveč so bile transformirane v religiozni sinkretizem. Kot je zapisano na spletni strani muzeja, lahko kongovsko kulturno interpretacijo krščanstva razumemo kot “enega od simbolov emancipacije navkljub evropski nadvladi”.


Z razkrivanjem vidikov tvornosti oziroma lastnega delovanja (agency) kongovskih ljudstev ob njihovem stiku s krščansko religijo nam kustos omogoča preizpraševati imperialistične in rasistične elemente evolucionarnega diskurza oziroma tako imenovanega narativa napredka, ki je še danes močno prisoten. Po mojem mnenju ta razstava uspešno prikaže, kako lahko stiki med različnimi religioznimi in kulturnimi koncepti prinesejo nekaj novega, spodbujajo kreativnost in ustvarijo nove poglede na svet, v katerem živimo. To je pomembno sporočilo za današnji čas. Na srečo je za tiste med nami, ki ne govorimo francosko – samo glavni panoji so prevedeni v angleščino – na voljo katalog razstave tako v francoščini kot angleščini.

20170124_143054

Očitno je razstava navdušila obiskovalca, ki je v knjigo gostov narisal tole risbo.

Ko sem se sprehajala po razstavi, sem se spomnila na zelo posebno izkušnjo, ki sem jo doživela z mojo dobro prijateljico na potovanju v Gani. Naključno sva naleteli na krščansko cerkev v mestu Tamale, kjer so naju povabili k maši. Zelo prijazno so naju sprejeli in naju prosili, da se predstaviva. Po tem sva lahko pri maši tudi aktivno sodelovali. Njihova Biblija me je najbolj presenetila, saj je bila zelo drugačna od meni poznane. Zgodbe so bile glede na njihovo sporočilo razvrščene v več poglavij: zdravje, družina, ljubezen, moč, skušnjava … Poskušala sem brati poglavje o skušnjavi, a mi je gospa, ki je sedela ob meni, ves čas obračala strani, da bi sledila branju na maši …

 

Končna postaja: morje?

Urška Purg

Na poti iz službe se ustavim v trgovini. Kupim nekaj limon in banan. Oboje zbašem vsako v svojo vrečko in skrbno odtipkam pravilne kode, da dobim še ceno. Skočim po jogurt – moj najljubši v lončku, plastenko vode, ker bom umrla od žeje in samo še po kos sira, zavitega v stretch folijo na drugem koncu trgovine. Ker se mi mudi (kot vedno), zavijem na hitro blagajno in v njihovo priročno vrečko natrpam svoj izplen. Ko doma vse skrbno raztovorim in pospravim, ugotovim, da sem iz trgovine prišla s tremi vrečkami, plastičnim lončkom in plastenko ter plastično folijo. Saj ni tako hudo. Hudo pa postane, ker je skoraj vsak drug dan tako. In ne samo pri meni. Ampak, kaj ima vse to veze z muzeji? Več kot si mislimo.

Končna postaja: morje? je razstava, ki pripoveduje zgodbo o fenomenalnem materialu – plastiki. Plastika je krasna, ker ima lahko kakršnokoli lastnost, ki jo želimo.  Poceni je, lahka, … skratka perfektna. Pripomogla je tudi k razvoju aparatov za dnevno uporabo. Plastika je vsemogočna. In hudičevo težko razgradljiva. Svojo vsemogočnost dokazuje tudi v morju, kjer v nepredstavljivo veliki gmoti konča vsakih 20 do 30 sekund.

20170110_141909

Gmota plastičnih odpadkov, ki vsake 20 – 30 sekund pristane v morju.

Za razgradnjo plastike so potrebni UV žarki.

Bi radi videli v živo, o kako veliki gmoti govorim? Sprehodite se čez gostujočo razstavo, ki jo pravkar gosti Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Že med obiskom, občutno pa tudi po njem vaše male sive celice v glavi začnejo mleti. Razstava Muzeja za oblikovanje iz Zuricha, ki po svetu potuje čim bolj okolju prijazno, je nastavljena tako, da jo je lahko razumeti in predstaviti tudi otrokom. Obiskovalce odpelje v življenje plastike po smrti, ali ko odsluži svoje za človeške namene. Poigra se z mislijo, kaj bodo arheološke izkopanine naših zanamcev, postavi pred dejstvo, koliko plastičnih odpadkov pridelamo navadni sleherniki, oprijemljivo prikaže načine reciklaže, dovoli, da sami preverimo, koliko in kako majhnih koščkov plastike se skriva v obalnem pesku, postreže s podatki, razlago in vizualnimi obogatitvami, med njimi tudi s tako imenovanim mockumentary prikazom boja vrečke za dosego vrečkarskega raja in še več.

Strupi, ki jih nosijo peleti in ki jih naspužvajo nase, se akumulirajo v maščobnih tkivih organizmov – in veriga se hitro pripelje do nas: riba poje pelete, mi pojemo ribo. In strupe skupaj z njo.

Četudi sem razstavo videla že v Gradcu leta 2015, kjer me je prav tako hipno osupnila, se me je šele tukaj trajno dotaknila, saj so jo v MAO-tu skrbno dopolnili in lokalizirali s slovenskimi ostanki plastičnih vrečk in embalaž in nenadoma zgodbo usmerili name – na vsakdanjo uporabnico. Med zaposlenimi v muzeju so mesec pred prihodom razstave prav tako zbirali svoje plastične odpadke, ki so se nabrali v pošten ribiški izplen, ki te pozdravi takoj ob vhodu na razstavo. Doprinos gostiteljev je tudi analiza materialov plastične nacionalne dediščine, ki jih hranijo v zbirkah MAO. Izpostavijo dejstvo, da ni samo ene plastike, kakor pogosto mislimo, temveč je plastik več. In glede na to, da restavrator/ka niti na oko ne more določiti, kakšna plastika je, je še tako vsakdanji in običajen material tuj, raznolik in ena velika uganka. Kakšna plastika je, ni pomembno zgolj pri njenem procesu razgradnje. Ker vse vrste plastike ne trajajo enako dolgo, je isti podatek pomemben tudi pri njeni hrambi. V MAO-tu to z analizo izbora oblikovalskih predmetov še kako dokažejo in s tem odprejo novo poglavje za hrambo nacionalne dediščine in javno opozorijo morebiti tudi nove vzroke za posivele lase prenekaterih restavratorjev in skrbnikov zbirk.

Razstava, ki te zmrazi in te pripravi do nove novoletne zaobljube.

Razstava ni mišljena in se niti ne pretvarja, da bo obiskovalcem prinesla estetski užitek. Je v vlogi nečesa večjega – opomnika, kaj počnemo in kako učinkovito to počnemo. Če naj bi muzeji prevzemali bolj aktivno vlogo v družbi, vplivali na družbo in jo pomagali sooblikovati, je gotovo tak način razstav ena od dobrih poti k temu. Gre za razstavo, ki je ne rabijo videti le vsi otroci in šole, ampak jo moramo videti mi – odrasli. Še posebej, ker je tik pred nosom, tukaj v Sloveniji. Zraven bližine pa je njen plus tudi to, da po njej ob nedeljah vodijo zmeraj zanimivi gostje iz raznovrstnih branž in profesij.

Dunajski MAK

Urška Purg

Oh, Dunaj in muzeji! To je zmeraj posebno veselje in užitek. Obisk Dunaja si rada razporedim v zaporedja postankov v muzejih in kavarnicah. Zmeraj odkrijem nekaj novega na obeh področjih. In zapolnitev dunajskih dni z dvema ali tremi muzeji in dvema kavama na dan se je izkazala za krasno kombinacijo, ki poskrbi, da se ne prenasitim niti muzejev niti kave.

Čeprav je bilo mesto že povsem odeto v mesec oddaljene praznične barve, sem se ignorirajoč to vzdušje podala v muzeje iz tokratnega seznama vseh, ki jih moram obiskati. Še posebej navdušena sem bila nad Muzejem uporabnih umetnosti – MAK (Museum of Applied Arts). Je lahko dostopen in je muzej, ki vzbuja občutek dobrodošlosti, četudi v muzeju ne boste srečali nikogar od zaposlenih, razen receptorke in čuvajev na razstavah. Kljub temu jim je z dodatnimi participatornimi in k aktivnostim usmerjujočimi vsebinami za obiskovalce ter s poštenim številom raznolikih kavčev in mizami, ob katerih so nekateri mirno klepetali in malicali, uspelo priklicati sproščeno in prijetno vzdušje. Cenim tudi to, da so kljub njihovim dragocenim zbirkam pohištva in na prvi pogled dolgočasnim predmetom v pritličju, utegnili pristriči krila vzvišenemu odnosu – na kar bi sicer lahko igrali z željo očaranja elitnih gostov. Raje kot to, so se z vnosom elementov presenečenja in prej omenjenih participatornih elementov z nagovori obiskovalcev, odločili za ljudem prijazen muzej. Ko sem že pričakovala še eno sobo z novo vrsto razstavljenih stolov s pedigrejem, so me prijetno presenetili z načinom, kako so te stole predstavili. Raje kot njih, so izpostavili njihove sence in s tem nemudoma ustvarili povsem drugačno izkušnjo od pričakovane, osvobojeno vse vzvišenosti. Za povrh je tudi Dunaj 1900, njihov secesijski del na prvem nadstropju prav zanimiv, četudi malce staromoden, vendar saj veste – nekaj čarobnega je na tem obdobju in zraven tega imajo tudi Klimta. In kdo prav za prav ne mara Klimta?

20161126_155100

Dunaj 1900 s sodobnejšo, umetniško nadgradnjo na vrhu.

Vseeno pa mi je bil najbolj ljub njihov oblikovalski laboratorij, kjer sem vijugala naokrog in dovolila očem, da so se napajale na bistroumnih kuhinjah in t.i. mami vseh vgradnih kuhinj iz leta 1926; na izvrstni zbirki starih in sodobnih stolov; v sobi vzorcev, ki so jih digitalizirali in kot CC dali na voljo ljudem; v sobi, kjer se skupaj z nami presprašujejo o trajnosti … Všeč mi je bila ideja o prepletanju starega in novega kot so to storili pri večini stvari in na tak način aktualizirali na prvi pogled banalne ali spregledane predmete brez nepotrebnega utemeljevanja. Zelo nevsiljivo so dodajali tudi umetniške interpretacije nekaterih zbirk in s tem obogatili njihovo razlago, npr. pri kuhinjah in pri pogrinjkih ter prehranjevanju. Nedvomno mi je bila všeč tudi rešitev, kako so se na razstavah izognili tekstovnemu napadu na obiskovalce, še zmeraj pa omogočali ta radovednim, da so lahko izvedeli več. S preprosto umestitvijo “kotičkov za prenosne tekstovne vodiče” na začetku vsakega razstavnega prostora in s poudarjenimi temeljnimi trditvami in vprašanji na stenah tako v nemščini kot v angleščini, so dosegli izjemen učinek in zadostili potrebam večine obiskovalcev brez nepotrebnih velikih stroškov in odvečnega truda.

Tudi izbor začasnih razstav kaže na stopnjo drznosti in kreativnosti. Ob mojem obisku so gostili razstavo Shunga, japonske erotične umetnosti in 100 najboljših plakatov 15 iz Nemčije, Avstrije in Švice. Obe razstavi sta služili kot popestritev in dober prerez med nadstropji in različnimi temami.

Ker je muzej kar velik, imajo na ogled še veliko več, kot sem opisala, pogosto pa vnašajo igro med preteklostjo in sedanjostjo, ali ustvarjajo posebno razstavno sceno in prostor. S slednjim so se poigrali na razstavi kitajskega porcelana, kjer so predmete umestili v enormne leseno-steklene zabojnike, na katere so razstavni tekst zapisali kar z roko. Kot sem poskušala prikazati, znajo osvežiti in začiniti predstavljanje dediščine, zraven tega pa imajo tudi trgovino z na prste lepljivimi izdelki in prikupno kavarno, oboje le nekaj korakov stran od recepcije. Če seštejem vse, je MAK vreden obiska, še posebej ob torkih, ko so odprti vse do 22. ure in je vstop prost.

tim -Muzej tekstilne industrije Augsburg

Urška Purg

Evropska mesta se že nekaj časa soočajo s propadanjem industrije, kar povzroča spremembe v družbi in življenju ljudi, zaradi česar to postaja vse bolj in bolj pomembna tema tudi za muzeje. Veliko muzejev zato poskuša rešiti in ohraniti nekatere ostanke neobstoječe ali prenesene industrije. Čeprav je ohranjanje in zagotavljanje referenčne točke v nenehno spreminjajočih se časih pomembna vloga muzejev, ki želijo nadomestiti izgube industrije in modernizacije (Marquard 2001 Zübe 1989 PO Kaiser idr. 2014, 6), to ni več njihova zadostna funkcija. Muzeji niso le skrbniki dediščine, temveč postajajo tudi nosilci sprememb, kakor jih umeščajo Kaiser, Krankenhagen in Poehls (2014, 6). To pomeni, da morajo muzeji usmeriti svoje delovanje tudi v obstoječo sodobno družbo in njene potrebe, ter vzdrževati to držo tudi v prihodnosti. Obstaja vedno več muzejev, ki po svojih najboljših močeh delajo v smeri, da pustijo svoje odtise v tem procesu. Muzej tekstilne industrije – TIM je samo en primer, kako so pristopili k izginjanju nekoč vodilne tekstilne industrije v Augsburgu.

Nahajajoč se v starem kompleksu nekdanje tekstilne tovarne, državni Muzej tekstila in industrije Augsburg pripoveduje zgodbo o industrijskem pomen Augsburga na področju tekstila v zgodovini. Gre za specializirani muzej, ki se s svojim delom in obstojem klanja nekoč pomembnemu in danes neobstoječemu delu lokalne tekstilne industrije.

Muzej sem obiskala že pred tremi leti, ko me je s pomočjo resnično dobrega vodenega ogleda povsem očaral. Zato sem bila še posebej vesela vrnitve po treh letih, da vidim, kako nadaljujejo s svojim poslanstvom. Muzej se nahaja v nekdanjem tekstilnem kompleksu, v eni izmed industrijskih stavb, v katero so zaradi potreb muzeja posegli s prefinjenim in jasnim oblikovanjem, ki si nekdanjega izgleda industrijske arhitekture ni brezglavo podredilo. Koncept muzeja sledi kronološkemu vrstnemu redu, s predstavitvijo tekstilne proizvodnje od samega začetka preko surovin in njihovega izvora. Temu sledi strojna proizvodnja, tekstilni vzorci in pregled končnih izdelkov skozi čas. Glavna zgodba, ki jo muzej pripoveduje, je opremljena z vzporedno zgodbo v ločenih tematskih kotičkih, ki predstavljajo razvoj tekstilne industrije v Augsburgu. Obe zgodbi sta zelo intuitivno in jasno speljani. Prednost tega, da je muzej zelo strukturiran, je v jasnosti za obiskovalce, ki brez težav sledijo predlaganim zgodbam, z zanimivimi modrimi interaktivnimi DIY otoki, kjer so misije, naloge in igre za otroke (in igrive odrasle). Čeprav zelo cenim, da ni preveč besedil in teksta, več vsebine v angleščini ne bi škodovalo. Sicer nudijo vodene oglede v petih jezikih, vendar ostaja rahla vrzel in pomanjkljivost na tem področju predvsem za posamezne ne-nemško govoreče obiskovalce, ki imajo željo po samostojnem ogledu in odkrivanju razstave. Tudi vztrajanje osebja pri nemškem jeziku ne glede na nagovore v angleščini ne pomaga veliko. Dodana vrednost muzeja je v predstavitev delovanja strojev, ki jo opravljajo nekdanji zaposleni v tovarni. Demonstracija strojev je impresivna in neverjetno pomaga pri ilustraciji nekdanjega poteka dela, vendar je na voljo samo trikrat na dan – zato se je pred obiskom vredno pozanimati za ure demonstracij, da jih ne zamudite.

20160623_181401

Glavni vhod v tim.

Dajmo se vrniti nazaj k prostoru samemu – diha in ni prenatrpan s predmeti. Uspeli so ohraniti občutek bivše tovarne in ga obenem preoblikovati v polno funkcionalen muzej. Vnesli so tudi veliko izjemnih oblikovalskih rešitev, ki omogočajo prikaz bolj občutljivih predmetov. Delikatnejše predmete so tako pospravili na varno v predalnike, opremljene z zaznavno razsvetljavo, ki se vklopi, ko obiskovalci predale odprejo, ali se približajo vitrini s pomembnim, a krhkim predmetom. Kljub zelo domiselnemu oblikovanju, na žalost vsi senzorji ob mojem drugem obisku niso več delovali.

Med svojim prvim obiskom sem najbolj občudovala, posebne tekstilne vzorce, po čemer je Augsburg slovel, ki so jih s pomočjo tehnologije dali na voljo ljudem. Tim hrani okoli 550 knjig vzorcev od leta 1793 do leta 1993, ki vključujejo približno 1,3 milijona tekstilnih vzorcev. Ker so te knjige že pošteno priletne in obenem občutljivi muzejski predmeti, so razstavljene pod zelo strogimi pogoji, ki niso najbolj prijazni za obiskovalce. Hkrati je onemogočen pregled vzorcev z listanjem knjig, kar je zaradi krhkosti povsem razumljivo. Zato so prišli na idejo o postavitvi muzejske modne piste s tremi velikanskimi osrednjimi ženskimi oblekami, ki so opremljene z računalniško povezavo do skeniranih vzorcev iz knjig in možnostjo projekcije izbranih vzorcev na eno od dveh popolnoma belih oblek. Genialno! To je omogočilo nam otrokom, da smo se igrali, bolj resnim študentom oblikovanja pa, da preizkusijo svoje kombinacije in zamisli. Vendar pa ob mojem drugem obisku to ni več delovalo. Prva velikanska obleka je ostala kot je bila, izdelana iz različnih kosov blaga, medtem ko sta bili beli dve zdaj tako rekoč – neuporabni. Ena je bila pač tam (brez omogočene individualne projekcije vzorcev), na drugi pa se je predvajal zelo kratek video posnetek o nečem nerazločnem, saj je bil preveč svetel, da bi lahko razvozlala njegov pomen. Brez računalniških postaj z vzorci ti trije velikani izgubijo svoj pomen in delujejo zgolj kot osrednje polnilo prostora s knjigami vzorcev v temnih vitrinah ob straneh, ki so pa preveč osvetljene od zunaj, zaradi česar je vzorce nemogoče občudovati.

Sicer pa je predstavljena tekstilna zgodba zelo dobro vključena v pomembne zgodovinske dogodke, s poudarkom na njihovih vplivih na industrijo. Zaokroži dramatičen vzpon in padec tekstilne industrije v času 20. stoletja, vključno s prvo in drugo svetovno vojno. V ta namen so dopolnjujoče video vsebine skrbno umestili v razstavo na zelo subtilen način, da se zlijejo z sivimi informacijskimi otočki in vitrinami, ter izboljšajo tok zgodbe in še povečajo informacijsko vrednost.

Za tiste, ki ne maramo preveč branja, je najbolj zanimiv zadnji razstavni segment, kjer predstavljajo izbrane kose modnih oblačil, vključno z nenavadno črno poročno obleko iz leta 1909. Večina predstavljenih oblek in kopalk so ženska oblačila, čeprav nekatere pomembne uniforme in obleke za gospode niso manjkale. Poleg tega moram reči, da ne bi imela prav nič proti, če bi kakšna razstavljena obleka ali dve končali v moji omari. Če bi se mi uspelo stisniti vanje, je drugo vprašanje, so pa nekateri kosi resnično lepi in brezčasni.

20160623_161112

Del stalne razstave, ki mi je zelo všeč – predstavitev modnih kosov, vključno s kolekcijo kopalk.

Stalna razstava se zaključi s hitrim skokom v sedanjost z verjetno najbolj priljubljenim prostorom za otroke. Poseben siv razstavni kotiček vključuje astronavtom sorodno oblačilo za železarje, zaščitna oblačila za gasilce, preizkus oblačil, ki naj bi bila odporna na veter, izdelke iz ogljikovih vlaken in drugih, zame manj privlačnih stvari.

Na splošno muzej ponuja zaokroženo zgodbo in osvetljuje pomemben del industrijske zgodovine. Nekatera pomembna sodobna vprašanja v zvezi s to industrijo ostajajo sicer neizpostavljena, so pa uporabna podlaga za začasne razstave, kjer so ob mojem obisku predstavljali posebnost in uporabnost karbonskih vlaken. Muzej je svež in narejen z mislijo na tiste, ki radi odkrivajo in so aktivni. Resnično razočaranje zame je bila zgolj popolna prepoved fotografiranja – v današnjem času?! Povsem bi razumela omejitev fotografiranja na prepoved uporabe bliskavice, ampak popolno prepoved? Njihova spletna stran pravi, da je prepoved zaradi varstva avtorskih pravic – katerih avtorskih pravic? Ali bolje, čigavih? Gre za državni muzej, posvečen ljudem. Zatorej prepoved fotografiranja obiskovalcem dandanes razumem kot manifestacijo nerazumevanja, kako se vrti svet družbenih omrežij. Zaradi te zahteve uporabljam fotografije izpred treh let, ko mi fotografiranja nihče ni prepovedal.

Ravno pred kratkim je bil objavljen pronicljiv članek na temo, zakaj nekateri muzeji prepovedujejo fotografiranje.

Da zaključim s Timom: muzej je v svojem pripovedovanju zelo sodoben, v primerjavi z drugimi muzeji, ki jih ponuja Augsburg, in je nedvomno vreden ogleda. Imajo tudi krasno muzejsko trgovino na vhodu / izhodu s šivalnim kotičkom in prikazom šivanja v živo, na prodaj je veliko muzejskih izdelkov in poštena zaloga tematskih knjig za odrasle in otroke. Poleg tega se njihova šik kavarna – restavracija popolnoma prilega ambientu in zaokroži muzejsko izkušnjo z okusnim krepčilom. Ne smemo pozabiti, kako imenitno je, da so uspeli po muzeju poimenovati tramvaj postajališče in avtobusno linijo. Še zmeraj pa je veliko prostora za izboljšave, da se razvijejo v bolj turistično prijazno destinacijo. Še posebej bi priporočila izgubo preostanka hierarhično obarvanega pričakovanja od obiskovalcev, da naj bodo hvaležni za obisk muzeja, ki se v celoti ne ujema z njihovo simpatično in prijazno spletno stranjo.

Ob koncu pa še na hitro poglejmo, kaj se na temo industrije dogaja v slovenskih muzejih. V Sloveniji je kar nekaj primerov, ki se soočajo z razkrajajočimi elementi propadle ali propadajoče industrije. Tukaj bom izpostavila le nekatere, saj bi si ta tema zaslužila kar svojo objavo. Pred leti je Muzej novejše zgodovine Celje pripravil participativni projekt »Ne meč’te piskrov stran«, javno akcijo zbiranja emajliranih loncev Western-Emo, ki so jih uporabili v umetniški interpretaciji, in obenem z namenom bogatenja muzejske zbirke s temi manjkajočimi elementi. V Belokranjskem muzeju letos predstavljajo »gospodarski čudež Jugoslavije« (Brancelj Bednaršek 2016), začasno razstavo v počastitev 60-letnice delovanja tekstilnega podjetja Beti. Muzej narodne osvoboditve Maribor pa že leta aktivno zbira ostanke padlih industrij, s tem ohranja njihov duh in zgodovino ter zgodbe; v decembru pa odpirajo razstavo tekstilne industrije v Mariboru, znano kot Jugoslovanski Manchester.


Kaiser, Wolfram, Krankenhagen, Stefan in Poehls, Kerstin: Exhibiting Europe in Museums. Transnational Networks, Collections, Narratives, and Representations. New York in Oxford: Berghahn, 2014. (Volume 6, Museums and Collections).

Brancelj Bednaršek, Andreja: Predgovor/ Foreword. Beti: 60 let spominov. Beti (Metlika). Metlika: Belokranjski muzej, 2016. 10-13.

Muzej Sheikha Faisala: izvrstna osebna zbirka

Tina Palaić

Muzej Sheikha Faisala je eden izmed tistih katarskih muzejev, ki je nedvomno vreden ogleda. Gre za eklektično privatno zbirko, ki vsebuje toliko raznolikih predmetov, da se zagotovo najde takšen, ki očara še tako zahtevnega obiskovalca. Ogromne dvorane, iz katerih lahko smukneš v dodatne ločene sobe in odkriješ popolnoma nov svet, ponujajo neskončen vir za ustvarjalnost posameznikove domišljije. Na žalost nismo imeli možnosti videti vseh muzejskih sob, saj so bile nekatere v času našega obiska nedostopne. Po skoraj dveh urah, ko smo trije ‘raziskovalci’ zaključili z ogledom, nisem bila povsem prepričana, kako bom opisala svojo izkušnjo. Potrebovala sem nekaj časa, da sem sestavila vse koščke – in se na koncu odločila, da me ne bo preveč skrbelo, če bo tokratni zapis bolj eklektičen kot ponavadi 🙂

sheikh-faisal-3

Izjemna stavba muzeja, namensko zgrajena za prikazovanje zbirke Sheikha Faisala.

sheikh-faisal-1

Pred muzejem je majhna laguna, kjer je mogoče videti tradicionalno arabsko plovilo.

Muzej Sheikha Faisala prikazuje privatno zbirko Sheikha Faisala bin Qassim Al Thani-ja, bližnjega sorodnika katarskega Emirja (zbiratelj je del širše vladarske družine). Ko sem bila obkrožena z več kot 15.000 predmeti, med drugim z njegovimi oldtimerji, ladjami, arheološkimi predmeti, s tradicionalnimi oblekami, z orožjem ter s številnimi vrhunskimi primeri likovne in dekorativne umetnosti, sem se pričela spraševati, kdo pravzaprav je ta zbiratelj, kakšni so njegovi interesi in motivi. Za razumevanje zbirke, še posebej privatne, je zagotovo treba dobro poznati človeka, ki stoji za njo. Muzej Sheikha Faisala namreč ne prikazuje le islamske dediščine, temveč odraža tudi življenje samega zbiratelja. Še več, za nekatere predmete je verjetno le on tisti, ki pozna njihovo zgodbo, pomen in vrednost.

sheikh-faisal-2sheikh-faisal-8img_0307

Sheikh Faisal se je rodil v Dohi leta 1948. Danes je eden najbolj uglednih poslovnežev na Bližnjem vzhodu (Al-Faisal Holding). Z zbirateljstvom je pričel v 60. letih prejšnjega stoletja in svojo zbirko še vedno nadgrajuje. Zbirateljsko aktiven je torej že dobrih 50 let – gre za obdobje, v katerem je Katar doživljal pomembno družbeno in ekonomsko tranzicijo. Zbirka vključuje njegove osebne predmete, prav tako pa tudi stvari, ki jih je skozi vsa ta leta zbral na svojih številnih potovanjih v različne kraje. Muzejska stavba je bila zgrajena na njegovi kmetiji, ki je locirana 22 km iz Dohe, in leta 1998 odprta za javnost. Ker je zbirka privatna, se muzej ne umešča pod pristojnost Qatar Museums Authority, osrednje organizacije za muzeje v državi (vstopnina je zato 15 QR, kar je skoraj 4 €).

sheikh-faisal-5

V ospredju je maketa puščavskega tabora, v ozadju pa del šejkove zbirke oldtimerjev.

img_0279img_0283

Na spletni strani muzeja je mogoče prebrati, da je zbirka Sheikha Faisala razdeljena v štiri sklope: islamska umetnost, dediščina Katarja, vozila ter kovanci in denar. V resnici mnogo predmetov ni razvrščenih v navedene kategorije. Moje mnenje je, da gre zgolj za zelo široke sklope, znotraj katerih pa lahko obiskovalec najde raznorazne predmete. Večina je brez oznak, prav tako pa ni spremljevalnih tekstov (opazila sem le dva panoja s tekstom o uporabi ladij). Prav zato sem se med sprehodom po muzeju počutila, kot da brskam po nekem tujem življenju. Številne družinske fotografije, ki so obešene na stenah po vsem muzeju, so moj občutek le še okrepile.

sheikh-faisal-7

Brez zgodbe, ki bi jo povedal Sheikh Faisal, je nemogoče vedeti, zakaj je razstavil eno ob drugem zbirko islamskih rožnih vencev in staro televizijo s telefonom.

sheikh-faisal-13

Miniaturna maketa šolskega razreda.

Muzej prikazuje osebno zbirko Sheikha Faisala, ki jo lahko razumemo tudi kot njegov komentar na izjemno hiter razvoj in družbene spremembe, s katerimi se njegova država sooča v zadnjih nekaj desetletjih. Zagotovo zbirka predstavlja njegova stališča (in do določene mere tudi vidike njegovih sorodnikov), ki odražajo predvsem njegovo ogromno bogastvo, prav tako pa tudi njegove življenjske priložnosti, izkušnje, vrednote in okus. Ker sem imela občutek, da je njegova zbirka kaotična in naključna, sem sprva želela blog poimenovati drugače – Osebni kabinet čudes Sheikha Faisala. Nato sem pomislila, da ta ideja izhaja iz mojega razumevanja dediščine in muzejskih ustanov, ki temelji na Zahodnem pojmovanju, in da bi s tem poimenovanjem bila verjetno v zmoti. Namesto tega raje razmišljam, da opisane prakse zbiranja in razstavljanja izhajajo iz lokalnega kulturnega in zgodovinskega konteksta, in da jih določa predvsem specifični položaj njegove družine.

sheikh-faisal-6

Ladja, ki so jo uporabljali za transport, ribolov ali nabiranje biserov, je razstavljena v naravni velikosti. Omenjene dejavnosti so bile tradicionalni viri prihodka pred odkritjem nafte.

preproge

Navdušujoča zbirka preprog je razstavljena v prostorni dvorani.

img_0297

Sheikh Faisal hrani tudi osupljivo zbirko pohištva.

Osebna zbirka Sheikha Faisala je zagotovo vir znanja. Obiskovalci, študentje in raziskovalci – vsi lahko preživijo v muzeju ure in ure, raziskujoč eno temo za drugo. Kakorkoli, da bi zbirko zares razumeli, obiskovalcem predlagam, da se pred obiskom dogovorijo za vodstvo po muzeju.

Muzej islamske umetnosti, Doha

Tina Palaić

Res je izjemna priložnost doživeti Doho, glavno mesto Katarja, in to prav v času hitrega razvoja celotnega Zalivskega območja. Nenehen napredek vključuje tudi impresivno kulturno ponudbo. Muzeji, ki so eni izmed tistih prostorov, kjer poteka proces konstruiranja katarske nacionalne identitete, pri tem niso izjema. V tem tekstu želim predstaviti Muzej islamske umetnosti, ki je v več pogledih izjemen muzej. Pred tem pa bom poskusila s kratkim uvodom približati kulturno sfero v Katarju.

Katar je majhna Zalivska država, ki je svojo neodvisnost od britanske nadvlade razglasila leta 1971. Država se izredno hitro razvija in spremembe v Dohi lahko mesečno opazujemo na vsakem koraku. Poleg številnih luksuznih hotelov, welness centrov, izvrstnih restavracij, nakupovalnih središč in arhitekturno zanimivih in precej nenavadnih stavb so v mestu tudi številne možnosti za nakupovanje na živahnih souqih in tržnicah, prav tako pa tudi za raziskovanje številnih muzejev in drugih kulturnih prostorov. Bogastvo Katarja še vedno temelji na nafti, vendar pa želi država zmanjšati svojo odvisnost od izvoza te dobrine in se vzpostaviti kot glavno regionalno in mednarodno kulturno in izobraževalno središče.

pogled-na-west-bay-2-poravnana

Moderne in nenavadne stavbe West Bay-a, enega od najbolj izstopajočih predelov Dohe.

Karen Exell, predavateljica na UCL Qatar, v svojem članku pojasnjuje, da sta zbiranje in razstavljanje (jaz bi dodala na način, ki se je uveljavil na Zahodu) v Katarju nekaj novega – ti praksi naj bi se pojavili v sredini 20. stoletja. Opredeljuje ju specifičen socio-kulturni kontekst. Prvič, Katarci so v svoji državi manjšina (predstavljajo približno 12 odstotkov celotne populacije; v letu 2016 po ocenah v državi živi 2,383,705 ljudi). Večino predstavljajo kvalificirani in nekvalificirani priseljeni delavci, ki imajo le status rezidentov. Drugič, izjemno hiter razvoj ter porast osebnega bogastva, ki sta povezana s prodajo nafte, sta spremenila njihov način življenja v le nekaj desetletjih. Posledično je nastalo precej privatnih zbirk, ki zbirateljem služijo pri vzpostavljanju njihovega odnosa do modernosti. Te zbirke prikazujejo predvsem tradicionalne načine življenja, skozi njih pa se izražata nostalgija za izgubljenimi časi in strah pred izgubo tradicionalnih vrednot. Eno izmed izjemnih privatnih zbirk si je mogoče ogledati v Muzeju Sheikha Faisala (odprt 1998).

Prvi muzej, osnovan po zahodnem modelu, je bil Katarski nacionalni muzej, odprt leta 1975 – kmalu po razglasitvi neodvisnosti. Trenutno je zaprt zaradi obnove; ponovno naj bi ga odprli leta 2018 (preverite arhitekturno zamisel francoskega arhitekta Jeana Nouvela za ta muzej). Več muzejev in galerij je bilo odprtih v zadnjih dveh desetletjih: Muzej islamske umetnosti (2008), Mathaf: Arabski muzej sodobne umetnosti (2010), Msheireb muzeji (2015), Al Riwaq Art Space (1998), galerija Al Markhiya (2008). Vstop v vse muzeje in galerije je prost. Osrednja organizacija za muzeje v Katarju je Qatar Museums (2005), ki je odgovorna za razvoj muzejev in umetnostnih galerij ter obnovo arheoloških najdišč. Poleg tega organizira in sponzorira različne kulturne dogodke.

museum-of-islamic-art

Muzej islamske umetnosti privablja številne obiskovalce predvsem čez vikend – ob petkih in sobotah.

mia

Muzej islamske umetnosti (MIA).

Muzej islamske umetnosti je postavljen na Corniche, zelo lepo obmorsko promenado, na umetnem otoku 60 metrov od obale. Oblikoval ga je znan kitajsko-ameriški arhitekt I. M. Pei, kar je vzbudilo veliko pozornosti in medijskega poročanja na Zahodu. Stavba resnično je veličastna. Gre za dober primer povezovanja z modernostjo, čeprav so naročniki pri njenem oblikovanju zahtevali močne povezave s preteklostjo. V muzejskem katalogu je opisano arhitektovo iskanje “bistva” islamske arhitekture – sam ga definira kot igro luči in senc, “kjer sončna svetloba oživi ogromne prostore in kjer ima geometrija osrednjo vlogo” (str. 26).

atrij-2

Prostoren atrij z velikim lestencem in okrasnim vzorcem na tleh, ki so ga navdihnili islamski geometrijski vzorci.

Zbirka muzeja ni obsežna – ali pa so kustosi izbrali manj predmetov za razstavo. Razstavne sobe so prostorne in prijetne; v vsaki je več stolov, kjer se je mogoče odpočiti. Da bi bil vsak predmet viden in cenjen, so s pomočjo osvetlitve – v sicer temnih sobah brez naravne luči – ustvarili vzdušje, v katerem prav vsak predmet izstopi. Na razstavi je mogoče videti predmete iz kovine, stekla in lesa, nakit, tekstil in kovance. Zelo očitno je, da je bila razstava pripravljena na podlagi tradicionalnega oblikovanja razstav na Zahodu – temelji na predpostavki, da predmet sam po sebi govori svojo zgodbo.

hunting-horn

Lovski rog iz Italije, verjetno iz Sicilije, med 11. in 12. stoletjem. Na razstavi je o predmetu na voljo le malo informacij.

Zbirka muzeja je zelo raznolika. Predmete so zbrali od Španije do osrednje Azije in Indije, časovno pa se umeščajo med 7. in 19. stoletje. Njihovo ozadje je tako sekularno kot religiozno. Na razstavi je mogoče prebrati, da zbirka muzeja “odraža raznolikost mnogih kultur in idej znotraj ene civilizacije”. Zame je to odlično stališče, a na razstavi sem res pogrešala kontekst, ki bi pojasnil zgodovinsko in geografsko ozadje razstavljenih predmetov. Prav tako sem si želela več informacij o vrednosti vsakega predmeta ter o njihovi selekciji.

astrolabi

Na fotografiji je zbirka astrolabov, znanstvenih instrumentov, ki so v islamskem svetu med drugim služili tudi za določanje časa in smeri molitve v smeri Meke.

lestenci

Islamska umetnost vključuje tudi steklene izdelke, kot sta ti krasni svetilki.

Ob tej izkušnji razstave sem se vprašala: kdo je muzejsko ciljno občinstvo? Kakšna je njegova povezava z lokalnim prebivalstvom – predvsem zato, ker je MIA muzej, oblikovan po zahodnem modelu? Seveda muzej izraža svojo odprtost za obiskovalce vseh starosti in različnih etničnih ozadij – predlagam, da preverite njihova spletna vodstva – a imam občutek, da glavni namen muzeja ni vključevanje in komunikacija z lokalnim občinstvom. Menim, da je bil njihov poglavitni cilj impresionirati Zahod – tako s samo arhitekturo kot sprejemljivo verzijo islamskega sveta. S tem, da na razstavi niso zagotovili nobenega konteksta, so iz muzejske interpretacije izključili kakršnekoli povezave s politiko. Na ta način muzej kaže, da je bil “islam nenehno tolerantna in napredna sila, ki je uresničevala, prilagajala in prenašala ideje znotraj in čez njegove meje” (muzejski katalog, str. 9). Ta navedba kaže, da je dediščina – kot zmeraj, a morda tukaj le nekoliko bolj očitno – politično orodje za poudarjanje izbranih interpretacij.

mia-park-china-festival-2016

Poleg MIA je MIA park, kjer je mogoče ves dan uživati v zelenju in prijetnih osvežilnih vetrcih, ki pihajo z morja. Na tej fotografiji je bazar v parku MIA, moderna verzija starejših souq tradicij (poteka vsako soboto).

7-sculpture

Velika skulptura, ki jo je oblikoval ameriški umetnik Richard Serra, je postavljena na koncu pristaniškega nasipa v MIA parku. Znana je po imenu skulptura ‘7’. Obeležuje duhovni in znanstveni pomen števila 7 v islamski kulturi. Postavljena je bila leta 2011.

mia-at-night

MIA ob sončnem zahodu.

#vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih

Tina Palaić

Pred nekaj tedni sem se zaradi osebnega zanimanja udeležila Družabnic, dogodka, ki so ga ob osebni razstavi #vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih v Slovenskem etnografskem muzeju pripravili njeni avtorji. Pogovarjali smo se o najrazličnejših izkušnjah, ki smo jih udeleženci Družabnic doživeli ob prehodu iz mladostništva v odraslost. Srečanje me je tako navdušilo, da sem se ga čez en teden ponovno udeležila – tokrat z drugimi gosti in drugimi temami. Ideja Družabnic, ki muzejski prostor vzpostavljajo kot varno in zaupno okolje za izmenjavo izkušenj in pogovor o dilemah, odločitvah in refleksijah vsakokratnih udeležencev, me je spodbudila, da raziščem tudi ozadje priprave razstave #vstopil SEM. To je še zlasti zanimivo, ker gre za osebno razstavo mladih, katerim tovrstne priložnosti v muzejih niso prav pogosto omogočene.

20160826_184347

Družabnice, spremljevalni dogodek ob razstavi #vstopilSEM, so se pričele z vodstvom avtorjev po razstavi. Foto: Pija Japelj

20160826_185634

Družabnice vzpostavljajo muzej kot varno in zaupno okolje za pogovor o najrazličnejših temah. Foto: Pija Japelj

Razstavo o svojih mejnikih in prehodih so pripravili študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem. Ta v sklopu razstav obiskovalcev omogoča posameznikom ali skupinam, da s pomočjo medija razstave predstavijo svoje osebne dediščine. To je izjemno zanimiv način vključevanja različnih glasov v muzejsko institucijo. Sodelovanje z obiskovalci je v vsakokratnem primeru drugačno in zahteva različne premisleke. Tako je bilo tudi v primeru sodelovanja s študenti, za katerega je pobuda prišla s strani Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Potekalo je v okviru vaj pri predmetu Etnologija Slovenije, ki so jih obiskovali študentje 2. letnika prve bolonjske stopnje, izvajala pa sta jih profesor dr. Miha Kozorog in kustosinja muzeja mag. Polona Sketelj. Pod mentorstvom profesorja so študentje spoznavali teorijo obredov prehoda in jih navezali na svoje prehode iz obdobja mladostništva v odraslost, kustosinja pa je študentom predstavila razstavo Vrata. Prostorski in simbolni prehodi življenja, na katero se razstava študentov vsebinsko in oblikovno navezuje, s študenti se je pogovarjala o procesih muzealizacije ter jih usmerjala pri pripravi razstave. To je na podlagi zbranega gradiva pripravila ožja skupina dvanajstih študentov, ki so tako opravili tudi obvezno študijsko prakso.

lr5d0405

Odprtje razstave #vstopilSEM. Foto: Luka Rener

Muzeji lahko posameznike ali skupine, s katerimi sodelujejo, vključijo kot zgolj svetovalce, kot sogovornike v raziskavi ali pa jih povabijo k sodelovanju v vseh segmentih muzejskega dela. Zanimalo me je, kako je potekalo sodelovanje v tem primeru. O tem sem se pogovarjala s kustosinjo muzeja mag. Polono Sketelj in nekaterimi avtorji razstave. Sketeljeva je izpostavila dvojno vlogo študentov v procesu priprave razstave. Kot etnologi in kulturni antropologi so se ukvarjali s sabo – opazovali in reflektirali so svoje osebne mladostniške izkušnje ter jih v procesu muzealizacije transformirali v razstavno pripoved. Pri tem je bilo pomembno, tako Sketeljeva, da so med sabo vzpostavili spoštovanje in predvsem razumevanje, da ni pravilnih ali napačnih prehodov, ampak gre za različne zgodbe, odtenke istih prehodov. Poudarila je tudi, da tovrstna priprava razstave, pri kateri so mladi raziskovali svoje izkušnje, ne dovoljuje posploševanja na celotno skupino mladostnikov. Tako jih je ves čas usmerjala k razmisleku o prikazu lastnega osebnostnega razvoja. Pri tem pa je želela v koncept razstave posegati čim manj; pomembno ji je bilo, da ga mladi oblikujejo sami. K poglobljenemu razmisleku jih je spodbujala z zastavljanjem vprašanj: kaj je cilj razstave, kaj želijo sporočiti obiskovalcu in kako bodo to storili. Opozorila jih je na njihovo odgovornost – kot avtorji razstave so mladi odgovorni za uporabo ustrezne antropološke teorije, ustreznega jezika, smiselnih vizualnih elementov. Nekateri elementi razstave so zahtevali več etičnega razmisleka; pri teh je kustosinja študente vodila z usmerjenim pogovorom.

Ena od dilem, s katero so se srečali, je bila stopnja varovanja osebnih podatkov avtorjev razstave. Vključili so namreč tudi dokumente, s katerih je te podatke mogoče jasno razbrati. Za njihovo vključitev se je vsak avtor odločil na podlagi lastnega razmisleka, argument zanjo pa je po besedah Sketeljeve sama narava osebne razstave, ki predstavlja osebne zgodbe njenih avtorjev.

lr5d0474

Spričevalo o opravljenem lovskem izpitu. Pomemben prehod, ki vzbuja občutke pripadnosti – v tem primeru lovski družini. Foto: Luka Rener

Intimnost predstavljenih zgodb se med drugim kaže tudi z vključitvijo pesmi ene od študentk, ki govorijo o njenih čustvenih stiskah in iskanju smisla. Nekateri študentje so spregovorili o možnih izhodih iz stisk, o katerih mladi razmišljajo. Med njimi je tudi samomor, ki so ga želeli ponazoriti z lutko, obešeno v avli muzeja. Ker pa nihče od njih ni imel tovrstne izkušnje, se po razmisleku za visečo lutko niso odločili. Tako so sledili načelu prikazati le tisto, kar zadeva neposredno njih kot avtorje razstave.

lr5d0469

Pesmi o iskanju smisla in pomenu življenja. Foto: Luka Rener

Prav tako je v luči intimnosti zanimivo opazovati osebno zbirko drog enega od študentov, ki so jo mladi vključili v razstavno pripoved, saj jim eksperimentiranje z drogami predstavlja pomemben prehod v odraslost. Pri tem pa si je bilo treba zastaviti vprašanje, kako droge predstaviti in kakšen učinek bo to imelo na obiskovalce. Odločili so se, da jih bodo predstavili kot enega izmed izzivov, s katerimi se srečujejo, in da bodo s fotografijami, ki so jih posneli sami, ponazorili tudi posledice, ki jih lahko ima njihovo uživanje.

Razstava #vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih torej temelji na njihovih osebnih zgodbah. Svoje mejnike in prehode so predstavili v dveh sklopih, s katerima izražajo svoj odnos do odraščanja. Sklop #z vami prikazuje tiste prehode, ki so uradni, pogosto potrjeni s strani države ter vsem na očeh. Sem se uvrščajo polnoletnost, vozniški izpit, matura, vpis na fakulteto, prva služba. Sklop #sami prikazuje tiste prehode, ki so na robu in prikriti, zanje so mladi lahko tudi kaznovani – a so pri odraščanju zanje nujni, bistveni. Avtorji so v ta sklop umestili teme spreminjanja telesa, srečevanja s spolnostjo in z drogami, zabavo, adrenalinske športe in – zanimivo – tudi prehod v materinstvo. Med obema sklopoma je po obsegu najmanjši del razstave, ki preko fotografij prikazuje potek njihovega dela. Zame je ta del izjemno pomemben segment razstave, saj obiskovalcu ponudi informacijo o njeni pripravi, obenem pa je avtorjem omogočil temeljitejši razmislek o procesu, ki jih je pripeljal do končnega rezultata.

20160826_185418

Pesem, ki reflektira delo kustosa / kustosinje, kot ga je dojel eden od avtorjev razstave. Foto: Pija Japelj

lr5d0504

Prikaz ustvarjanja razstave – priložnost za refleksijo o opravljenem delu. Foto: Luka Rener

Zelo povedno pa je tudi oblikovanje razstave, s katerim so avtorji obiskovalcem prikazali še eno pomembno dimenzijo njihovega življenja: družbena omrežja. Mladi si danes bistvene novice sporočajo preko Facebooka, Instagrama, Twitterja. To je bila podlaga za uporabo znaka #hashtag (na primer pri naslovu razstave in imenih razstavnih sklopov) ter za zapise zgodb v obliki statusa na Facebooku. Ker pa njihovi rokopisi, ki so bolj intimni in osebni, zanje še vedno ostajajo pomembni in se ohranjajo, drug nivo informacij na razstavi predstavljajo njihovi zapiski na steni, sklop pesmi, zapisanih na roko, ter risbe z različno motiviko. Razstavo lahko obiskovalec zaradi nizov prehodov, ki jih spoznava, doživlja kot nekoliko kaotično in tudi površinsko. A tudi to vzdušje, ki ga ustvarja – na prvi pogled naključna – umeščenost zgodb in predmetov v prostor, nakazuje na še eno značilnost sveta mladih, ki so nam skozi razstavo spregovorili o sebi: kaže na iskanje lastne, individualne poti v nizu prehodov v odraslost, ki jih moramo in nekatere tudi sami želimo opraviti v pogosto kompleksni realnosti, ki je ni vedno enostavno razumeti, še manj pa polno živeti.

lr5d0468

Mladi se veliko ukvarjajo tudi s svojim telesom – z njegovim spreminjanjem in dozorevanjem. Svoje razmišljanje so podali v obliki Facebook zapisa. Foto: Luka Rener

Mladi so skozi razstavo o sebi spregovorili zelo odprto. Muzej so dojeli kot svoj prostor, kot varno okolje, v katerem je mogoče deliti zelo intimne zgodbe. Poleg razstave je to še nekoliko bolj čutiti na Družabnicah, srečanjih, ki so jih predlagali in pripravili sami. Ena od udeleženk je izrazila svoj pogled na sodelovanje z muzejem tako:

»Sodelovanje z muzejem ima posebno vrednost, saj študenti tudi v praksi spoznamo delo v njem. Meni osebno pomeni ogromno, saj sem ravno tukaj ugotovila, kaj me v življenju veseli in v kateri smeri želim graditi kariero. Imam tudi to srečo, da je tovrstno delo zelo povezano z mojim prostim časom, saj se vedno znova srečujem s kulturno dediščino.

Po odprtju razstave #vstopilSEM so se porajala nova vprašanja. Kaj sedaj narediti z njo? Bo samevala celo poletje? Bodo obiskovalci razumeli, kaj jim želimo sporočiti? Na koncu smo našli super rešitev – Družabnice. V Družabnice smo združili vodenje po razstavi s pripovedovalci osebnih zgodb in na koncu pogovor z gosti. Odziv ljudi je bil neverjeten in upam, da se bodo Družabnice odvijale še naprej, ker ljudje potrebujemo prostor, kjer lahko delimo svoje trenutke, misli in zgodbe.«

Pija Japelj

Razstavo #vstopilSEM: mejniki in prehodi mladih si je v Slovenskem etnografskem muzeju mogoče ogledati še do novembra. Družabnice, ki so se razvile ob njej, pa želijo mladi tudi zaradi izjemnega odziva ob prvih dveh srečanjih razvijati še naprej. Preverite, kaj navdihujočega nam še pripravljajo!

lr5d0432

Polnoletnost – eden od uradnih mejnikov odraslosti. Foto: Luka Rener

lr5d0483

Eden od prehodov iz mladostništva v odraslost je tudi maturantski ples. Za to obleko se skriva zanimiva zgodba, ki jo lahko preberete na razstavi. Foto: Luka Rener

lr5d0450

Mladi so na razstavi s ponazoritvijo predstavili tudi svoj najbolj osebni prostor – svojo sobo. Foto: Luka Rener

Nove težnje v muzeologiji II.

Recenzija

Tina Palaić

Kot mlada muzealka na začetku svoje karierne poti se poskušam tako na področju teorije kot tudi strokovnega muzejskega dela ves čas izobraževati. Pred kratkim sem prebrala zelo uporabno knjigo, ki poskuša prečiti vrzel med teorijo in prakso v muzejih. Napisala sta jo priznana muzeologa in tudi praktika Peter van Mensch in Léontine Meijer-van Mensch, ki bralce pozivata k razvoju novih muzejskih praks, ki bodo vzpostavile in ohranjale muzeje v vlogi pomembnih družbenih institucij. Nove težnje v muzeologiji II (New Trends in Museology II, 2015) je druga izdaja njune knjige Nove težnje v muzeologiji (2011), vendar precej dopolnjena. Predstavila sta jo na mednarodni delavnici z istim naslovom v aprilu 2016 v Slovenskem etnografskem muzeju. Takrat sem ju tudi prvič osebno spoznala in bila navdušena nad njunim obsežnim znanjem ter poglobljenim razumevanjem sodobnih muzeoloških idej. Njuno izhodišče so trije stebri muzejskega profesionalizma: teorija, praksa in etika. Ti trije pojmi so rdeča nit knjige; prisotni so, ko govorita o muzejskih zbirkah, izobraževanju v muzejih, inkluziji in participaciji, perspektivah celostne / integrirane dediščine, evalvaciji in muzejski etiki.

Avtorja pričneta diskusijo z jedrom muzejske identitete – zbirko. Zanju ne predstavlja končnega rezultata muzejskega dela, temveč sredstvo, s katerim muzeji uresničujejo svojo družbeno vlogo. Zapišeta:

“Zbirka ustvarja idejo preteklosti (in sedanjosti) z namenom, da omogoči razpravo o njej v sedanjosti. Prav tako je darilo prihodnjim generacijam in v tem smislu lahko govorimo o transferju kulture tako sodobnim javnostim kot tudi prihodnjim družbam.” (str. 17)

Poudarjata, da gre pri dediščini za prenos kulture (na primer med generacijami) in da je odnos do dediščine vedno aktiven. Kot dediščino namreč razumemo tiste izbrane elemente kulture, ki podpirajo idejo o preteklosti, kot jo želimo oblikovati. Tako lahko dediščino razumemo kot sodoben kulturni produkt, ki se nanaša na preteklost. Ob razumevanju teh predpostavk je treba upoštevati dinamično naravo zbirk, katerih vrednotenja se spreminjajo s spremembami v družbi. Poleg inventarizacije, dokumentacije, konzerviranja in restavriranja sta strategiji razvoja zbirk tako zbiranje kot deakcesija – izločitev predmeta oziroma primerka iz zbirke. Avtorja deakcesijo definirata kot instrument strategije dinamičnega zbiranja; muzeji med sabo lahko na primer izmenjajo dele zbirk s predmeti višje vrednosti. Avtorja tako predlagata tesnejše sodelovanje med muzeji, s čimer lahko ti izgradijo bolj razločevalne profile.

V nadaljevanju predstavita dva izjemno pomembna koncepta: skrbništvo in delitev odgovornosti. Skrbništvo definirata kot deljeno lastništvo:

“Skrbništvo [potemtakem] daje prednost oblikam deljenega lastništva, pri čemer muzeji in izvorne / uporabniške skupnosti delijo odgovornost za ohranjanje predmetov kot žive dediščine, gre torej za obliko ohranjanja, pri kateri vrednost dediščine ne izključuje njene uporabe izven muzejskega konteksta.” (str. 20)

Kdo je tisti, ki odloča, kaj je dediščina in kaj naj bi ohranili? Katere zgodbe so slišane in kateri glasovi podrejeni, izključeni? Tako kot koncept skrbništva je tudi ideja delitve odgovornosti poskus prečenja vrzeli med avtoriziranim in podrejenimi dediščinskimi diskurzi. Procese vrednotenja in izbire dediščine osvobaja avtoritativnega diskurza dediščinskih strokovnjakov.

Naslednji navdihujoč koncept je dediščinska skupnost, ki ga je predstavil Svet Evrope v okviru Framework Convention on the Value of Cultural Heritage for Society leta 2005. Dediščinska skupnost je skupina ljudi, ki vrednoti specifične aspekte kulturne dediščine, ki jo želi v okviru javnega delovanja ohraniti in prenašati na naslednje generacije. Avtorja sta zapisala:

“Zanimivo je, da (pri opredelitvi dediščinske skupnosti, op.p.) ni nobene reference v zvezi s prostorom in teritorijem in ni reference v zvezi z lokalnim, regionalnim ali globalnim pomenom. Pozornosti vredna je prav tako odsotnost vnaprej definiranih družbenih parametrov, nacionalnih, etničnih, religioznih, profesionalnih ali razrednih. Dediščinska skupnost je tako lahko vzpostavljena onkraj teritorijev in družbenih skupin.” (str. 55)

Med konceptom dediščinske skupnosti in konceptom Dediščina 3.0 / Muzej 3.0 je jasna povezava. Ideja Dediščina 3.0 izhaja iz izraza Splet 3.0 (gre za tretjo generacijo spletnih storitev) in pomeni, da so podatkovne zbirke dediščinskih institucij med seboj povezane. Prav tako se ideja nanaša na sodelovanje na splošno, ki je lahko tematsko ali povezano s prostorom. Sama sem idejo Dediščina 3.0 takoj povezala s procesom deakcesije. Nadaljnje je ideja Dediščina 3.0 pomembna, saj se sledovi zgodovine in pripovedi hranijo v različnih dediščinskih ustanovah: muzejih, arhivih, knjižnicah, organizacijah za varovanje nepremične dediščine in varovanja narave, prav tako pa tudi v tistih, ki se ukvarjajo z nesnovno dediščino. Te institucije skupaj tvorijo spomin “prostora”. Če bi bile vse povezane s pomočjo ideje Dediščina 3.0, bi obiskovalci imeli priložnost bolje razumeti dediščino v vsej njeni kompleksnosti.

Nadaljnja obogatitev, ki izhaja iz interdisciplinarnosti, je razvidna iz diskusije avtorjev o izobraževanju in učenju v muzejih. Ko govorita o izobraževalnem obratu v muzejih, navajata številne avtorje, ki se naslanjajo na pedagoške teorije. Teoriji raznoterih inteligentnosti Howarda Gardnerja in izkustvenega učenja Davida Kolba sta izjemno uporabni pri razvoju muzejskih izobraževalnih / pedagoških programov. Resnično pomembno pa je razumevanje, da obiskovalci v muzeju ustvarjajo svoje lastne pomene in narative na podlagi svojih prejšnjih izkušenj, znanja, interesov, pričakovanj, namenov in ne nazadnje tudi njihovega fizičnega in duševnega stanja. Avtorja predstavita izkušnjo kot enega od vplivnejših konceptov v razvijanju sodobne muzejske prakse in spodbujata kustose, da izkušnjo personalizirajo.

 “… obiskovalec želi smiselno osebno izkušnjo. Oblikovanje standardizirane izkušnje ni dovolj. Uporabniki želijo nadzorovati svojo lastno izkušnjo na način, da je ta zanje relevantna.” (str. 45)

Muzeji naj bi bili družbeno odgovorni z omogočanjem vključevanja posameznikov, delovanjem kot agenti družbene spremembe in moderiranjem občutljivih družbenih vprašanj. Kateri je tisti za muzeje specifičen način / produkt, ki družbeno odgovornost omogoča? Še več, kako pa lahko merimo kvaliteto in pomen tega produkta? Temu vprašanju je posvečeno celotno poglavje njune knjige in avtorja navedeta več pristopov in metod za evalvacijo različnih elementov muzejskega dela. Predstavita tudi model, ki sta ga razvila sama: gre za sistemski pristop k analizi muzejskega fenomena. Muzej razumeta kot sistem povezanih podsistemov: ohranjanje, raziskovanje, komunikacija so podsistemi, ki se delijo na še manjše podsisteme. Namen njunega modela je prepoznati elemente posameznega procesa in kaj je zanje potrebno ter identificirati, kako se ti elementi povezujejo s potrebami družbe. Evalvacija muzejskega dela in njegovih produktov je nujna posledica vpeljevanja etičnih principov v muzejsko delo. Avtorja predstavita profesionalno etiko muzejskih delavcev in številne pomembne etične koncepte: transparentnost, družbena odgovornost, moralno delovanje.

Knjiga nam ponudi izčrpen uvod v raznolike sodobne ideje o vlogi muzejev v današnji družbi. Kot zapišeta avtorja sama:

“Glede na internetno terminologijo je lahko najina knjiga razumljena kot portal. Najin namen je bil pokazati prakse in ideje, ki so relevantne za sodobni razvoj, in povezati tendence z namenom usmeriti vas k množici virov, ki reflektirajo današnji strokovni diskurz.” (str. 10)

Če želi bralec globlje razumeti opisane koncepte in ideje, mora poseči po drugih delih. K sreči sta avtorja pripravila tudi obsežno bibliografijo, ki lahko služi kot vir za nadaljnje raziskovanje sodobnih muzejskih praks. Veliko je dobre muzeološke literature – torej, ne odlašajte predolgo z branjem! 🙂

new trends

The book cover.

Afrika 1931 v 2016

Tina Palaić

foto 4

Razstavni pano s podatki o kiparju Františku Foitu.

Leta 1931 sta znanstveno odpravo od severa do juga afriškega kontinenta pričela akademski kipar František Vladimir Foit in njegov prijatelj, biolog dr. Jiři Baum. Češkoslovaška popotnika in raziskovalca sta v osmih mesecih z avtomobilom Tatra prepotovala države od Egipta preko Sudana, Konga, Ugande, Kenije, današnjih Tanzanije, Zambije in Zimbabveja do Južne Afrike. Na pot se nista odpravila v maniri današnjih iskalcev avantur ali organiziranih turističnih izletov. Foita je na študijsko pot poslala Karlova univerza iz Prage in mu naročila izdelavo »antropoloških mask afriških plemen«, nam pove razstavni tekst, biolog Baum pa je med drugim raziskoval in zbiral insekte ter rezultate svojega dela posredoval v praški Narodni muzej. Med potjo sta fotografirala in posnela tudi film.

 

V Muzeju Velenje hranijo 530 Foitovih fotografij s tega potovanja. 200 najzanimivejših je leta 2012 kustos Blaž Verbič iz Muzeja Velenje predstavil na razstavi Afrika 1931 – Foitovi fotografski zapisi na steklu. Te razstave ne bi bi bilo, če ne bi bila Foitova usoda tesno povezana z našim prostorom. Večino njegove zbirke namreč ne hranijo na Češkem, temveč v Muzeju Velenje. Stike s takratno Jugoslavijo je Foit vzpostavil leta 1968, ko se je s svojo ženo Ireno želel vrniti v Evropo. Živela sta v Nairobiju v Keniji, kjer je Foit delal kot kipar in učil na univerzi Kennyata. Jugoslovanski veleposlanik v Keniji Ivo Pelicon ju je predstavil direktorju Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani dr. Borisu Kuharju, ki je takoj začel urejati potrebne dokumente za njuno vrnitev v Evropo. Zaradi praške pomladi in sovjetske zasedbe Češkoslovaške je bila njuna vrnitev v domovino nemogoča. Leta 1971 sta František in Irena Foit prišla v Jugoslavijo in se nastanila v Velenju, kjer so jima priskrbeli stanovanje in ponudili prostor za razstavitev njunih predmetov. Foit je Velenju odstopil svojo etnografsko zbirko, ki je še danes razstavljena v Muzeju Velenje.

foto 5

Maska iz skupnosti Tiriki iz Kenije.

Razstava Afrika 1931 – Foitovi fotografski zapisi na steklu gostuje v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer si jo je mogoče ogledati brezplačno. Če boste poleti obiskali štajerske konce, si jo lahko ogledate do konca avgusta 2016. Ob vstopu na razstavo obiskovalca pričaka zatemnjen prostor, v katerem so fotografije postavljene kot diapozitivi, osvetljeni z zadnje strani. Vizualna podoba visokih črnih kubusov z izstopajočimi fotografijami in pripadajočimi kratkimi komentarji, ki so napisani na podlagi zapisov v Foitovem popotnem dnevniku, obiskovalca pritegne in vodi od države do države, ki sta jo Foit in Baum obiskala. Fotografije dopolnjuje nekaj predmetov, na primer maska iz skupnosti Tiriki iz Kenije, ki je služila pokrivanju dečkov med obredom iniciacije, ter tudi Foitovi osebni predmeti.

 

V zadnji sobi je na interaktivnem ekranu mogoče prebrati dodatne tekste in si ogledati kratke posnetke. Zelo zanimiv je del, v katerem kustos razstave predstavi konserviranje in restavriranje dispozitivov na steklu, ki se ga je naučil v Pragi. Tovrstna kontekstualizacija ponavadi umanjka, zato je pohvalno, da je opis nastajanja razstave vključil v samo postavitev. V tej sobi je razstavljen tudi Foitov zemljevid Afrike z vrisano potjo. Na drugi strani sobe pa je tako imenovan interaktivni kotiček, kjer lahko obiskovalci na listke napišejo, kam so že potovali, in jih prilepijo na ustrezna mesta na temu namenjen zemljevid. Tako se razstavna pripoved zaokroži v prijetni atmosferi, v kateri vsak od nas pomisli na svoja popotniška doživetja. S tem pa je najmanjša možnost kritičnega razmisleka v zvezi z raziskovalnimi ekspedicijami v kolonializirane države v tem prostoru izgubljena.

foto 2

Zgodba o radiu – za ljudi, s katerimi sta se srečevala, naj bi bil ta pravi čudež.

Razstava nam ponuja številna dejstva o potovanju in raziskovanju dveh belopoltih mož, ki sta si v prvi polovici 20. stoletja za svoj podvig izbrala afriški kontinent. Informacije nam posredujejo glavni teksti, Foitove fotografije in komentarji k fotografijam. Kakšen pa je današnji pogled na tovrstne odprave? Te so bile mogoče predvsem zato, ker so bile ciljne države kolonializirane. Evropske države so takšna »znanstvena raziskovanja« podpirale – civilizacijski diskurz o zamišljenem »primitivnem« nezahodnem svetu je namreč upravičeval kolonialni projekt, obenem pa je pomenil tudi vir identifikacij za zahodni svet. Kolonialna zgodovina je oblikovala naše dojemanje sveta in oblikovanje lastne identitete. Tako kot je že leta 1978 rekel Edward Said: evropsko znanje je kolonializem. Bistvena je ugotovitev, da če kolonialističnih naracij ne preizprašujemo, omogočamo preživetje zastarelega, predvsem pa spornega diskurza.

foto 3

Za fotografiranje so zahtevali vsaj plačilo – kako bo fotograf uporabil fotografije, niso mogli ne vedeti ne nadzorovati.

Zanimivo je, da se je ta diskurz razširil povsod, tudi v države, ki v kolonialno tekmo niso bile neposredno vključene. Viden je tudi na razstavi Afrika 1931 – preko uporabe jezika in podob ter izpostavljanja izbranih tem. Med besedami, o uporabi katerih bi bilo vredno temeljiteje razmisliti, je na razstavi mogoče najti vsaj izraze pleme, domorodec, Pigmejci. Ta terminologija je zastarela in predvsem žaljiva. Prav tako je razstavljenih več fotografij, ki prikazujejo pomanjkljivo oblečene ženske – največkrat so od pasu navzgor gole, nekatere tudi z opaznim izrazom nelagodja na obrazu. Te fotografije ustvarjajo podobo primitivne, seksualizirane temnopolte ženske. Gre za pogled belopoltega moškega, ki ga določajo moč, dominacija in erotiziranje. Hierahična razmerja poudarja tudi prikazovanje Foita in Bauma kot dveh znanstvenikov, ki sta na potovanju opravljala pomembno delo, ter dejstvo, da razstava predstavlja le njuno zgodbo, brez aktualizacije.

Kako razstavljati tovrstne vsebine? Kakšni so sodobni pristopi? Tokrat sem preverila primere spreminjanja uporabe kolonialistične terminologije in odzive nanje. Amsterdamski Rijksmuseum na primer izvaja program z naslovom Prilagoditev kolonialne terminologije, v okviru katerega spreminja zastarelo terminologijo v naslovih umetniških del, ki jih razstavljajo. Spreminjajo izraze, kot so črnec, Mohamedanci (arhaičen izraz za muslimane), pritlikavci. Prav to počne tudi Danska narodna galerija, ki je iz naslovov umetniških del izbrisala besedi črnec in Hottentot (slabšalno ime za etnično skupino Khoikhoi). Odločitev obeh institucij je po eni strani izzvala odobravanje, ta prizadevanja na primer podpira tudi ICOM, mednarodna muzejska organizacija. Po drugi strani je izzvala tudi številne kritike. Z ohranjanjem te terminologije se kolonialistični diskurz in z njim vzpostavljena razmerja ohranjajo in pravzaprav še krepijo. To ni v skladu z izobraževalno vlogo muzeja, drugače pa je k tem vsebinam treba pristopati tudi zato, ker poleg drugih muzeje obiskujejo tudi skupine, o katerih razstave govorijo. Če pa to terminologijo brišemo in jo nadomeščamo s politično korektno, gre po mnenju nekaterih za cenzuro, za čiščenje zgodovine, za olepševanje dejanj naših prednikov. Oba argumenta imata svojo težo.

Kaj torej narediti? Moje mnenje je, da je treba v teh primerih kolonialistični diskurz – čeprav uporabljen v državah, kjer ni bilo neposrednih kolonialističnih prizadevanj – razložiti. Ko kustos piše o določeni temi iz današnjega zornega kota, uporaba kolonialistične terminologije ni ustrezna; ko je uporaba te naracije neizbežna, ker gre za zgodovinsko verodostojnost, potem pa je te izraze in kontekst njihove uporabe treba natančno razložiti. Ne gre torej ne za ohranjanje terminologije ne za njeno brisanje, temveč za pojasnjevanje. Na ta način razstava ne samo prikazuje določene vsebine, temveč jih tudi pojasnjuje in vrednoti. Po mojem mnenju je kritična  refleksija kolonialističnega diskurza skladna s cilji sodobne muzeologije in razumevanjem muzeja kot družbeno odgovorne institucije.

Muzej prekinjenih vezi

Urška Purg

Si lahko predstavljate, da več kot pet minut stojite pred starim opekačem? Ali pa pred plišasto igračko gosenico s populjenimi nogami? Ali še bolje, si predstavljate, da vas nagovori in gane oguljen, breznosni, vrtni palček?

Naj zveni še tako nemogoče in dolgočasno, v Muzeju prekinjenih vezi se boste zalotili, da počnete natanko to. Ždeli boste pred neobičajnimi ali celo zelo običajnimi predmeti in po več minut vpijali neverjetne zgodbe, ki jih pripovedujejo. Nekateri to počno celo po več ur. Moram priznati, da je to edini muzej, v katerem sem bila dovolj motivirana, da sem prebrala skoraj ves razstavni tekst, četudi zelo dolg in to že drugič – z letom premora vmes. To sem počela kljub temu, da z eno pošteno nogo blodim med skupino ljudi, ki ne marajo branja tekstov na razstavah in v muzejih.

20160514_145300

One of the most quiet museums I’ve ever been to./ Najbolj tih muzej od vseh, v katerih sem bila.

Ne vem, če je potrebno sploh reči, da so stvaritelji tega muzeja zadeli v polno z izbiro tematike, saj so prekinjene vezi ena bolj univerzalnih in vsesplošnih na svetu – vsi jih imamo nekaj za sabo, takšnih ali drugačnih. Med obiskom se ne vzbujajo zgolj čustva, ampak tudi spomini na naše lastne potrgane vezi. In čeprav so v resnici podjetje, ki se zgolj imenuje muzej, se vanj zgrinjajo obiskovalci iz povsod in kot kaže, nikogar ne moti vstopnina. Za nameček so prejeli še slavno muzejsko nagrado sklada Kenneth Hudson za najbolj inovativen muzej v Evropi.

20160514_150125

Muzej so kar pretkano namestili v bivše zagrebško staromeščansko stavbo, katere ostanki vznikajo ponekod med razstavo, četudi je interier popolnoma bel, da predmeti še toliko bolj pridejo do izraza. S tem, ko so vsi prostori in podstavki in vse belo, so avtorji uspeli doseči ravno to – predmeti izstopajo iz prostora in vsak posebej izzivajo naše zanimanje. Rahlo galerijski način razstavljanja predmetov je po mojem mnenju prav primeren za sporočilo, ki so ga želeli prenesti na obiskovalce, saj skupaj z belino omogoči prerez stika z realnostjo in te – kot Alico, ki pada skozi deblo v Čudežno deželo – zaluča v nek paralelni prostor, kjer čas ni pomemben. Na neki točki sem se počutila resnično kot da stopam po čudežni deželi, kjer mi je dovoljeno kukati v najbolj intimne prostore slehernikov. Skratka vse te zgodbe, ki se skrivajo za vsakim predmetom, različne kot so, slej ko prej uspejo vplivati na vaša čustva. Nenadoma začnete skupaj z anonimnimi osebami, ki so zapisale svoje razhode, čutiti bolečino, zadovoljstvo, svobodo, žalost, … Kar je še bolj srhljivo – brez težav bi ena tistih zgodb in predmetov bila lahko tudi vaša. Sama sem zasledila, da se nenehno in nezavedno poigravam z mislijo, kaj bi pa jaz storila v nekaterih primerih.

20160514_142626

Nekatere zgodbe so iskreno žalostne in boleče, nekatere prepojene z jezo, druge so prav navihane in spet druge iščejo nek zaključek. Nekaj zgodb, četudi še tako kratkih, povzroči celo kurjo polt. V svoji človečnosti vas priklenejo nase, da počasi dihate z njimi. In ravno tukaj je ta fenomenalnost ideje, ki stoji za tem muzejem – to je muzej vseh nas. Ljudi, ki zjutraj kolesarimo v službo in si pri tem izmišljujemo izgovor za zamujanje. Vseh nas, ki med mešanjem brbotajoče kremne juhe sanjamo o tem in o onem. Vseh nas, ki smo imeli in imamo radi.

Četudi so predmeti še tako različni, sledijo nevidnemu redu, ki vas najprej popelje skozi zgodbe razhajanj mladih zaljubljencev, nakar sledite bolj resnim koncem preko varanja in odraslih razhodov, vse do bolečih prekinitev družinskih vezi med starši in potomci. Sprehod se zaključi z zrelimi (če si smem drzniti tako reči) razvezami zakonov in končanih partnerstev. Najbolj temne zgodbe so umeščene v ujemajoče razrut prostor, kjer iz ostankov sklepam, da je bila nekoč kopalnica. Med tem, ko je nekaterim scenografija tega prostora nadležna, je meni všeč ravno zaradi vzdušja, ki ga ustvarja. Vizualni vtis polomljenih belih ploščic je namreč kot nalašč za izraženo težo, ki jo nosijo predmeti v tem prostoru. V resnici bi še najbolj sodili v mračno, hladno in pajčevinasto klet, če bi jo muzej imel, saj nosijo zgodbe, ki bi si jih večina običajno želela skriti pred širnim svetom.

20160514_144641

Dovolila bi si reči, da to ni zgolj muzej, saj omogoča vsem, ki anonimno delijo svoje zgodbe preko predmetov, zaključek vezi in vzbuja upanje za prihodnost. Zraven tega je to en bolj tihih muzejev, kar sem jih kdaj obiskala, saj vsi obiskovalci berejo tekste, ne glede na njihovo dolžino. Vsak si želi vpogleda v čim več zgodb, obenem pa po obisku nadaljevati svoje življenje z boljšim občutkom o sebi. Na tem mestu skorajda lahko vežemo vzporednice z dvigajočim učinkom, ki spremlja gledanje resničnostnih šovov, kot so Keeping up with the Kardashians ali Big Brother, ki gledalce pustijo z občutkom normalnosti po koncu.

20160514_151346

S svojim drugim obiskom v tem muzeju sem bila zelo zadovoljna, čeprav moram izpostaviti nekaj nadležnih slabosti, ki bi jih z malo truda lahko izboljšali. Kljub njihovi neformalnosti v izražanju, ki je povsem primerna, bi nivo angleških tekstov lahko izboljšali – vsaj slovnične napake, ki jih celo jaz opazim, bi lahko eliminirali. Zelo sem si želela ogledati tudi nekaj videov, ki so jih vključili v postavitev, še posebej, ker je en v slovenščini. Vendar se kljub visokemu zanimanju nisem uspela prebiti čeznje, ker so imeli vsi napako v zvoku, zaradi česar so bili filmčki tako rekoč negledljivi. Prav ta specifični problem bi lahko, ali bolje rečeno, moral biti izboljšan, sicer bi bilo bolje, da videov sploh ne bi bilo. Nenazadnje ne bi škodilo niti to, če bi imeli po prostorih raztresenih nekoliko več sicer krasnih sedežev. Sploh, ker ob izhodu iz tega čustvenega popotovanja hrbtenica in noge nedvomno cenijo malo počitka. Na srečo ima muzej krasno in ljubko konceptualno kavarnico, kjer sem lahko odpočila svoja boleča vretenca, po tem, ko sem seveda preskenirala še resnično dobro premišljeno majhno muzejsko trgovinico.

20160514_150421

Vsemu navkljub sta tema muzeja in dejstvo, da imajo nenehne potujoče razstave, kjer vključujejo lokalno publiko, ter začasne razstave, kjer predstavljajo tekoče pereče družbene zadeve, tako popolni, da si lahko samo želim, da bi se tega spomnila sama. In še muzejskega dvojčka imajo v Los Angelesu.