Etika antropološkega raziskovanja in razstavljanja v muzejih

Tina Palaić
2/2

Preden smo z Rominjami pričele z raziskovanjem njihovih obporodnih šeg, praks in navad, sem ženske obiskala, da bi skupaj oblikovale temo in začrtale aktivnosti. Dve skupini žensk sem obiskala v romskih naseljih, z eno skupino pa sem se srečala v prostorih njihovega društva. Vse ženske so bile navdušene nad temo materinstva, saj jim je identiteta matere zelo pomembna, in takoj so pričele pripovedovati o svojih izkušnjah in doživetjih. Pomembno mi je bilo, da skupaj načrtujemo aktivnosti in da same opozorijo na možne ovire ali predlagajo drugačen potek sodelovanja, če to želijo. S sodelavkami – predvsem z Niko Rudež in Anjo Božič, izvajalkama gledališča zatiranih – smo razmišljale o tem, kako raziskovati tako zahtevno in kompleksno temo v sodelovanju s skupino žensk, ki je pogosto diskriminirana ne le s strani večinske skupnosti, temveč tudi znotraj svoje skupine. Poleg tega pa je etični razmislek zahtevala tudi priprava razstave.

krst1

Baptism / Krst

O etiki raziskovanja v etnologiji in kulturni antropologiji je bilo že veliko napisanega. Sama sem se med drugim opirala tudi na Icomov kodeks muzejske etike. Izjemno pomembno je bilo izvajati vse aktivnosti v soglasju z Rominjami, zato sem naše sodelovanje zastavila na temelju njihove aktivne participacije v vseh segmentih dela. Da jim sodelovanje v projektu ne bi povzročilo kakršne koli škode bodisi znotraj večinske bodisi znotraj njihove skupnosti, se je bilo treba seznaniti z njihovimi stališči in navadami ter jih spoštovati. Pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti smo tako upoštevale njihovo znanje slovenskega jezika ter njihove gospodinjske, službene in študijske obveznosti. V eni od skupin so bili na delavnicah prisotni otroci, za katere smo zagotovile varstvo, upoštevale pa smo tudi specifično dinamiko vsake skupine in ji prilagodile intenzivnost raziskovanja. Ves čas sodelovanja smo bile osredotočene na proces in ne na končne rezultate raziskovanja, saj bi lahko Rominje sodelovanje kadarkoli prekinile in zahtevale umik zbranih vsebin. Večjo moč in nadzor nad rezultati jim je dajal tudi dogovor, da se bomo o zbranem gradivu odločale skupaj.

Tudi pri izboru razstavnih vsebin in načinu njihove interpretacije so bili potrebni številni etični premisleki. Upoštevala in spoštovala sem razumevanja, želje in potrebe Rominj kot nosilk raziskovane dediščine, obenem pa pazila na ohranjanje strokovnosti. Pokazalo se je, da skupnosti ne razumejo dediščine na enak način in da na njihove odločitve vpliva strah pred diskriminacijo in zavračanjem s strani večinskega prebivalstva ter tudi s strani lastne skupnosti. Prav zato je bila razstava rezultat pogajanj in kompromisov med mano kot kustosinjo muzeja in vsemi skupinami Rominj ter tudi pogajanj med njimi samimi. Rominje so seveda poznavalke svoje dediščine, ni pa nujno, da poznajo poslanstvo muzeja in da so seznanjene s postopki muzealizacije. Po mojem mnenju zato ni etično pustiti nosilcem dediščine popolnoma svobodnega ustvarjalnega izražanja, temveč je naloga kustosa, da v sodelovanju z njimi izbrano vsebino prevede v muzejski jezik in pri tem poskrbi, da z muzejsko interpretacijo res dosežejo zastavljeni cilj. Poskrbeti mora tudi za to, da so predstavljene informacije natančne in utemeljene. Z Rominjami smo se med drugim spraševale, ali jim določeni prikazi lahko škodujejo in v družbi še utrdijo stereotipne predstave o romski skupnosti. Prav tako smo pazile, da izbrane vsebine niso kakorkoli škodile drugim skupinam ali jih stereotipizirale – tako večinsko prebivalstvo kot skupine Romov znotraj romske skupnosti. Predvsem pa smo se želele izogniti temu, da bi jih z muzejsko interpretacijo prikazale kot žrtve. Prav z mozaikom njihovih zgodb, ki so osvetlile raznolikosti med skupinami in tudi, kar je še pomembneje, razlike med življenjskimi potmi žensk znotraj skupin, smo pokazale, da so aktivne ustvarjalke svojih življenj. Tako smo poskušale preseči podobo o homogeni romski kulturi in predvsem o nemočnem posamezniku v njenem primežu.

spomini 1

First memories / Prvi spomini

Družbena odgovornost muzejev

Tina Palaić
1/2

Sarenka je še zadnjič z žlico premešala črno gosto tekočino, ki jo je pripravila na štedilniku prijetno ogrete kuhinje v sicer hladnem jesenskem dnevu. Ko je džezvo, iz katere je prav omamno dišalo, prinesla do kuhinjske mize, sem vedela, da je to dober začetek najinega sodelovanja. Z dobro kavo se vse začne! Sarenka je mlada aktivna Rominja, ki živi v enem od slovenskih romskih naselij in je romska pomočnica v romskem pripravljalnem vrtcu. V najstarejši hiši v naselju je zasnovala majhen muzej, kjer predstavlja romsko kulturo! Tudi naju je pravzaprav povezala dediščina. Poiskala sem jo, da bi skupaj z drugimi ženskami iz naselja raziskovale njihove obporodne šege, prakse in navade. V projekt, ki smo ga izvajali v Slovenskem etnografskem muzeju, smo vključili tudi Rominje iz dveh drugih krajev.

Sarenka pred tem muzejev ni obiskovala. Tudi v splošnem so Romi bili in so še vedno v muzejih manj prisotna družbena skupina. O romski kulturi se zelo malo govori, predvsem o sebi malo govorijo Romi sami, prav tako pa niso med vidnejšimi obiskovalci muzejev. Če pomislimo, da Romi vsaj v Prekmurju in na Dolenjskem živijo že zelo dolgo, nekatere družine že več generacij, in torej pomembno sooblikujejo svoje okolje, je to prav nenavadno. Spodbudno pa je, da si v zadnjem desetletju romske organizacije in nekateri posamezniki, kot je tudi Sarenka, aktivno prizadevajo za ohranjanje svoje dediščine in tako opozarjajo državne in regionalne ustanove, zadolžene za te naloge, da morajo razširiti svoje delovanje in prikazati ter interpretirati tudi njihovo dediščino. K predstavljanju vseh družbenih skupin, še zlasti pa marginaliziranih, muzeje spodbujajo tudi sodobne usmeritve v muzeologiji. Med drugim poudarjajo angažiranost muzejev na družbenem področju, kar pravzaprav pomeni, da muzeji prepoznajo in uporabijo svoj potencial za vplivanje na družbene razmere. Za romsko skupnost je na primer zelo pomembno, da muzeji s predstavljanjem romske kulture presežejo njihovo družbeno izključenost in jim omogočijo biti slišani kot pomembni soustvarjalci naše družbe. Na ta način ustvarijo tudi priložnost, da se ob muzejskih vsebinah in dogodkih Romi in Neromi srečujemo, izmenjamo izkušnje in poglede ter tako izboljšamo medsebojno razumevanje.

Zaradi zgodovinskih dogodkov in tudi sedanjega odklonilnega odnosa večinskega prebivalstva ter mnogih državnih institucij sodelovanje z romsko skupnostjo ni zlahka uresničljivo. Tudi zame je bil velik izziv vzpostavljanje stika z Rominjami in predvsem graditev medsebojnega zaupanja. Zato je bilo pri našem sodelovanju zelo pomembno, da so bile Rominje vključene v vse faze muzejskega dela in so tako lahko nadzorovale rezultat sodelovanja. Ko smo izbirale predmete in zgodbe, s katerimi smo želele predstaviti njihove obporodne šege, spomine in izkušnje, se je pokazalo, da je še kako pomembno, da niso le sogovornice, ki s kustosom oziroma kustosinjo govorijo o svoji dediščini. Z razmišljanjem o tem, kako jo predstaviti z muzejsko razstavo, so vedno bolj prepoznavale pomen svoje dediščine in tudi nujnost, da jo ne samo predstavijo, temveč tudi ohranjajo. Moja pripoved o njihovi obporodni dediščini, ki bi bila distancirano strokovna, bi jim odvzela moč pri odločanju o tem, kaj želijo povedati o sebi in na kakšen način želijo to storiti. Prav tako bi bila obiskovalcem odvzeta možnost veliko bogatejšega in bolj doživetega vstopa v njihov intimni svet, ki so ga na razstavi omogočile njihove izjave in osebni predmeti.

Kaj takšen pristop in način dela pomenita za kustosa? Vključevanje pripadnikov različnih družbenih skupin v muzejsko delo zahteva ponovni premislek dela in pozicije kustosa kot muzejskega strokovnjaka. O tem bom razmišljala v naslednjem prispevku.