Etnografski muzeji se bodo bolj zavedali različnih skupnosti

Intervju s kustosom Michelom Leejem

Tina Palaić

Photo Michel Lee 2

Michel Lee

Michel Lee je kustos za kitajske in korejske zbirke v Nacionalnih muzejih kultur sveta na Švedskem. Pred zadnjo reorganizacijo ustanove je bil direktor Muzeja daljnovzhodnih antikvitet (Museum of Far Eastern Antiquities) v Stockholmu, ki je eden od muzejev – poleg Etnografskega muzeja in Muzeja Mediterana in bližnjevzhodnih antikvitet v Stockholmu ter Muzeja kultur sveta v Gothenburgu – v konzorciju Nacionalnih muzejev kultur sveta.

 

 

Diplomiral je iz antropologije na univerzi George Washington v Washingtonu, D.C. Po diplomi se je zaposlil na antropološkem oddelku ustanove Smithsonian (Smithsonian Institution) v Nacionalnem muzeju naravne zgodovine. Nato se je preselil v London, kjer je magistriral iz zgodovine umetnosti in arheologije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu. V Muzeju vzhodno-azijske umetnosti v Bathu je bil kustos in tudi direktor, po tej zaposlitvi pa se je preselil na Švedsko.

Michela sem spoznala v maju 2016 v Marseillu v Franciji na enem od srečanj v sklopu projekta SWICH, kjer sem predstavila svoje sodelovanje z Rominjami, ki je potekalo v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam v Slovenskem etnografskem muzeju. Oba romska skupnost zelo zanima, zato sva takoj delila najine poglede in izkušnje s sodelovanjem z Romi pri muzejskem delu. Kmalu se je pokazalo, da naju druži še več zanimivih tem – identitetne politike, diaspore, vloga muzejev v sodobni družbi. Najini pogovori so od takrat postali precej dinamični in odločila sva se, da nekaj tem, ki naju pestijo, predstaviva v intervjuju. Pogovarjala sva se konec februarja 2017 v Stockholmu. Seveda sem pogovor začela s SWICH-em!


Tina: Začniva s projektom SWICH! Njegov namen je ponovno premisliti vlogo etnografskih muzejev v današnji družbi ter razviti inovativne in bolj inkluzivne prakse v teh muzejih. Organizacija Nacionalni muzeji kultur sveta, kjer ste zaposleni, je eden od partnerjev v projektu. Kako vidite vašo vlogo?

Michel: Menim, da je naš največji prispevek k projektu delitev izkušenj iz naše, švedske perspektive. SWICH projekt je odličen za evropske muzeje, predvsem etnografske, ki tako ostajajo na tekočem z najnovejšimi muzejskimi praksami v evropskem prostoru. Z različnimi izmenjavami in raznolikimi tipi dialoga projekt krepi muzeje, saj jim omogoča izbrati in uporabiti tiste metode, ki ustrezajo njihovim specifičnim kontekstom. Morda ni vse, kar udeleženci na teh srečanjih povedo, uporabno za švedski kontekst, a je vendarle dobro, da smo seznanjeni s tem, kaj počnejo v drugih muzejih, katere so zanje dobre prakse in kako bi nekatere od njih lahko uporabili v našem muzeju. Zame kot kustosa je to možnost, da se seznanim z različnimi praksami in načini dela z zbirkami in skupnostmi.

Tina: V okviru SWICH-a tako Nacionalni muzeji kultur sveta kot Slovenski etnografski muzej delujeta v sklopu dveh tem: kreativni dialog in digitalne prihodnosti. V sklopu prve teme ste tudi vi sodelovali z umetnico, sedaj pa pripravljate eksperimentalno razstavo. Kakšne so vaše izkušnje?

Michel: Pravzaprav je z umetnico v rezidenci sodelovala druga oseba, zato nisem najboljši sogovornik za pogovor o procesu dela v tem konkretnem primeru. Na podlagi splošnega opazovanja projektov umetnikov v rezidenci, ki sem jih videl v etnografskih muzejih, pa menim, da mnogo obiskovalcev etnografskih muzejev tja ne pride nujno iz istih razlogov in ne sprejema informacij na enake načine, kot to počno obiskovalci umetnostnih muzejev. Sporočila nekaterih umetnikov v rezidenci so pogosto posredovana na bolj abstrakten način, kar občinstvo v umetnostnih muzejih pričakuje, obiskovalci etnografskih muzejev pa ne nujno. Zato si morda ne vzamejo dovolj časa, da bi spremenili svoj miselni okvir, in si razstavljenega ne ogledajo, če je sporočilo predstavljeno na preveč abstrakten način.

workshop_JHN___17Oct_2015__Photographer_Tony_Sandin_4

Fotografija je z delavnice ’Vi ste tukaj, zato ker so bili oni tam’ (‘You are here, because they were there’), ki jo je vodila umetnica v rezidenci Jacqueline Hoang Nguyen v sklopu projekta SWICH. Potekala je v Etnografskem muzeju v Stockholmu 17. oktobra 2015. Foto: Tony Sandin.

V pripravo eksperimentalne razstave pa sem zelo vključen. Ta projekt je osvobajajoč v več vidikih, saj ga določa malo vnaprej zastavljenih idej, kaj naj bi bil njegov končni rezultat ali kako do njega priti. Sodelujemo s šolo, ki se nahaja v na Švedskem morda najbolj kulturno raznolikem mestu. Z učenci bomo imeli delavnice, na katerih jih bomo pripravili, da bodo skozi predmete govorili o svojih identitetah. Učenci bodo imeli ključno vlogo pri pripravi razstave, ki bo nekaj časa na ogled na njihovi šoli. To je zame prva razstava, pri kateri imam zgolj minimalen nadzor nad predstavitvijo predmetov. Ja, uokviril bom razstavo z na primer uvodnim tekstom, moja odgovornost bo tudi urejanje, predvsem pa bomo v muzeju zagotovili, da bodo učenci imeli pravilne informacije o predmetih, zato da bodo njihove odločitve o delu z izbranimi predmeti temeljile na znanju in dejstvih. Vendar pa bodo učenci tisti, ki bodo izrazili svoj odnos do predmetov ali zagovarjali svoja stališča. Z izbiro te metode je sam proces dela z učenci ob sodelovanju z ekipo muzejskih pedagogov prav tako pomemben kot končni rezultat tega projekta. Sodelovali bomo tudi s starejšimi in na ta način spodbujali medgeneracijski dialog. Zame je bil ta proces priprave razstave doslej odlična izkušnja, saj delam s predmeti na drugačen način.

Tina: Dekolonizacija, globalizacija in migracije – to so trije ključni procesi, ki v zadnjih nekaj desetletjih korenito spreminjajo evropsko družbo. Kako so po vašem mnenju vplivali na etnografske muzeje kot kulturne institucije in kako na njihove muzejske prakse?

Michel: Etnografski muzeji so bili prvotno izložbe drugih kultur, vendar so te večinoma prikazovali, kot da so v vakuumu. Obiskovalec je zlahka dobil občutek, da so te kulture obstajale same zase – skoraj tako, kot da bi bile čiste kulture. Danes pa s temami migracij in dekolonizacije, ki so v mnogih muzejih postavljene v ospredje dela, muzeje usmerjajo k večjemu vključevanju manjšin in zatiranih glasov, kar jim pomaga prepoznati, da nobena kultura, nobena družbena skupina nikoli ni bila tako izolirana. Med ljudmi je vedno potekala komunikacija, širili so se vplivi, ljudje so se selili. Morda se to ni dogajalo tako hitro ali v tako velikem obsegu kot danes, ampak zagotovo so potekale selitve, bila je komunikacija, delitev informacij, tehnologije … Menim, da je v nekaterih muzejih trenutni poudarek bolj na tematskih kot pa na kulturno ali geografsko zasnovanih razstavah rezultat tega prepoznanja. Kljub temu pa mislim, da kulturno ali geografsko zasnovanih razstav ne smemo opustiti v celoti, saj nam še vedno pomagajo razumeti, od kod prihajamo in kako smo postali, kar danes smo. Pomembno pa je, da razumemo in prepoznamo kompleksnosti in zgodovinske kontekste, ko govorimo o kulturah znotraj specifičnih geografskih lokacij.

Tina: Muzeji se na zahteve sodobnega časa odzivajo z različnimi praksami: digitalizirajo in omogočajo dostop do svojih vsebin na svetovnem spletu; sodelujejo z umetniki, ki v muzejsko prakso prinesejo drugačne perspektive ali muzejske vsebine ustvarjalno interpretirajo; nekateri poskušajo razviti sodelovanje s skupnostmi in ustvarjati razstave skupaj z njimi. Katera muzejska praksa bo po vašem mnenju definirala prihodnost etnografskih muzejev?

Michel: Mislim, da se bodo etnografski muzeji v prihodnosti bolj zavedali skupnosti, ki so povezane z njihovimi zbirkami. Ne bo pa šlo samo za zbirke, temveč tudi za skupnosti, pa naj govorimo o izvornih skupnostih (kjer so bili predmeti zbrani, op. p.)  ali diaspori. Sam vidim veliko dela s skupnostmi v smislu, kako interpretirati predmete in pri odločanju, kaj naj bo reprezentirano za različne ljudi, za različne skupine.

Tina: Dr. Vázquez, ki sva ga poslušala v Leidenu v novembru 2016, je v svojem predavanju razlikoval med ‘kolonizacijo’ in ‘kolonialnostjo’. Čeprav se je kolonizacija tehnično končala v večini držav sveta, pa je kolonialnost danes še prisotna. Izraz se nanaša na preostale učinke kolonizacije, kot so rasizem, diskriminacija, dominacija zahodne perspektive. Kako lahko etnografski muzeji, ki so kot institucije utemeljeni v kolonialni zgodovini, pomagajo razdreti oziroma preseči kolonialnost in v svoje predstavitve vključijo tudi nezahodne perspektive?

Michel: Menim, da je dober način, s katerim lahko pripomoremo k razdiranju kolonialnosti, vključevanje glasov ali različnih mnenj s strani v muzeju predstavljenih skupnosti, katerih perspektive sicer niso vedno predstavljene. Zelo pomembno je priznati, da obstajajo različna mnenja, in jih tudi predstaviti, mislim pa, da ni nujno, da eno mnenje prevlada nad drugim. Zame je pomembno, da različni pogledi, ki jih v muzeju predstavimo, temeljijo na znanju ali dejstvih, če pa ne, jih je treba ustrezno kontekstualizirati. Konflikta ali dane situacije ne moremo zares razumeti, če poznamo le en pogled; poznavanje več mnenj pomeni bolj holistično razumevanje določene situacije. Discipline, kot so zgodovina, umetnostna zgodovina, antropologija, samo poglejmo njihove zgodovine – te vede izhajajo iz perspektive dominantne družbe. Ampak ali to pomeni, da je to narobe, slabo ali sramotno? Mislim, da ne nujno. Seveda muzeji ne smejo promovirati rasizma, diskriminacije ali dominacije, pri pripravi razstav pa morajo biti občutljivi za ta vprašanja. Vendar pa samo zato, ker gre za prevladujoče mnenje, to še ne pomeni nujno, da to mnenje avtomatično pade v eno od teh kategorij. Če ponovim, mislim, da je odpiranje muzejske interpretacije več glasovom dobro. Prepoznavanje in razumevanje, da obstajajo različna mnenja, posamezniku omogoči boljše razumevanje situacije. Nekatera mnenja si morda nasprotujejo in kažejo na izvor konflikta, kar samo razkriva kompleksnosti življenja! Vendar pa so različna mnenja lahko tudi komplementarna in ponujajo boljše, bolj niansirano razumevanje situacije.

Tina: Kako lahko opisano dosežemo v muzejih?

Michel: Danes je zelo pogosto, da muzeji sodelujejo z diasporo ali z izvornimi skupnostmi. Evropski muzeji tradicionalno temeljijo na zahodni akademski perspektivi. Morda nam ni potrebno zavreči vsega, poleg slabega odvreči tudi marsikaj, kar je dobro. Morda lahko še vedno priznavamo muzejsko perspektivo, mogoče jo bo kdo imenoval tradicionalni akademski glas. Ta glas lahko ali pa ne nasprotuje perspektivi skupnosti. Ampak če delamo odprto in spoštljivo z različnimi skupnostmi, se bodo različni glasovi naravno pojavili. Muzeji morajo biti zelo transparentni glede procesa dela s skupnostmi. Na primer, pojasniti morajo, kaj je glas kustosa in zakaj ima on / muzej to perspektivo, kaj je glas skupnosti in zakaj ima ta določeno perspektivo.

Ker Evropa postaja z vsako generacijo bolj raznolika družba, je povsem logično, da ljudje, zaposleni v evropskih muzejih, ta trend odslikavajo. Zaposleni v muzejih v Evropi so verjetno bolj raznoliki, kot so bili kadarkoli doslej. Včasih dobim občutek, da diskusije o reprezentaciji znotraj muzejev izražajo mnenje, da je muzej en in ‘skupnost’ drugi igralec. Včasih pa so glasovi iz skupnosti že prisotni v muzeju v smislu tam zaposlenega. Seveda pa ni samoumevno, da se bodo spremembe zgodile avtomatično. Ljudje morajo delati za spremembo. Vendar pa je raznolikost zaposlenih v muzejih zagotovo tista, ki bo muzejem pomagala, da bodo bolj inkluzivni in da bodo razdirali kolonialnost.

Tina: Lahko z bralci delite vašo dobro prakso sodelovanja s skupnostmi?

Michel: Kar pogosto sodelujem s skupnostmi v naši Dvorani skulptur. Znotraj švedskega konteksta je pogost odpor do tem, povezanih z religijo. Jaz pa mislim, da moramo pri delu s predmeti, ki so bili ustvarjeni kot religiozni predmeti, razumeti vsaj osnove religije. Šele tako lahko razumemo, kako te predmete brati in razumeti – v tem primeru skulpture – na globljem nivoju. Povabili smo budistične menihe in nune iz različnih tradicij, da so izvedli obrede z in okoli kipov v Dvorani skulptur. Na ta način so obiskovalci bolje razumeli, da ti kipi niso samo predmeti. Imajo obredni in družbeni kontekst. Bili naj bi videni skupaj z daritvami. Tisti, ki verujejo, so v interakciji s kipi. Teh stvari obiskovalec običajno v muzejih ne vidi. Muzej so obiskali tudi menihi, ki ustvarjajo skulpture iz masla kot daritev določenim kipom ali božanstvom, ki jih ti kipi predstavljajo. Na ta način smo predstavili tudi vrsto materialne kulture, ki je znotraj muzejskih zbirk zaradi minljive narave materiala ne hranimo. Seveda je konservator pri teh projektih izjemno pomemben, saj pomaga pri pogajanjih, kaj se okoli kipov lahko odvije. Poskušamo kar najbolje ugoditi potrebam verujočih, obenem pa zagotavljamo, da se z vidika konzervatorstva ustrezno poskrbi za predmete.

Posvetitveni obred za kipe iz masla, ki so jih izdelali menihi iz samostana Drikung iz Ladakha v Indiji.  Muzej daljnovzhodnih antikvitet, 2016.

Kadarkoli delam s skupnostmi, je samo-predstavitev izjemno pomembna. Dober dialog je bistven, saj zagotavlja, da obe strani poznata pričakovanja drugega. S strani muzeja je pri sprejemanju te vrste sodelovanja glavni pogoj inkluzivnost. To pomeni, da obred oziroma dogodek ne sme izključiti nikogar. Muzej vedno zagotovi, da skupnosti, s katerimi sodelujemo, razumejo, da je muzej javni prostor in da večina udeležencev dogodka verjetno niso verujoči; ti muzej obiščejo predvsem zato, da obred opazujejo. Še nikoli nisem imel izkušnje s skupino, ki tega ne bi sprejela. In seveda, dogodka se lahko udeležijo tudi verujoči, in ti so dobrodošli, da ga izkusijo kot religiozni dogodek. Čeprav je na Švedskem lahko včasih religija občutljiva tema, so ti budistični dogodki med našimi najbolj obiskanimi. Mislim, da je glavni razlog za to ta, da je budizem v splošnem zamišljanju Zahoda viden v precej pozitivni luči.

Tina: Za zaključek nam razkrijte še, kaj bo vaš naslednji projekt.

Michel: Trenutno že delam na projektu, s katerim želimo v naših elektronskih podatkovnih bazah v celoti posodobiti informacije in fotografije za našo korejsko zbirko. Kot je to danes v mnogih evropskih muzejih, je dostopnost tudi v naši organizaciji pomembna tema. Digitalno nam omogoča doseči občinstvo iz vsega sveta. Informacije pa bodo dostopne tudi v korejščini, tako da bodo lahko tudi raziskovalci v Koreji dostopali do njih.

tim -Muzej tekstilne industrije Augsburg

Urška Purg

Evropska mesta se že nekaj časa soočajo s propadanjem industrije, kar povzroča spremembe v družbi in življenju ljudi, zaradi česar to postaja vse bolj in bolj pomembna tema tudi za muzeje. Veliko muzejev zato poskuša rešiti in ohraniti nekatere ostanke neobstoječe ali prenesene industrije. Čeprav je ohranjanje in zagotavljanje referenčne točke v nenehno spreminjajočih se časih pomembna vloga muzejev, ki želijo nadomestiti izgube industrije in modernizacije (Marquard 2001 Zübe 1989 PO Kaiser idr. 2014, 6), to ni več njihova zadostna funkcija. Muzeji niso le skrbniki dediščine, temveč postajajo tudi nosilci sprememb, kakor jih umeščajo Kaiser, Krankenhagen in Poehls (2014, 6). To pomeni, da morajo muzeji usmeriti svoje delovanje tudi v obstoječo sodobno družbo in njene potrebe, ter vzdrževati to držo tudi v prihodnosti. Obstaja vedno več muzejev, ki po svojih najboljših močeh delajo v smeri, da pustijo svoje odtise v tem procesu. Muzej tekstilne industrije – TIM je samo en primer, kako so pristopili k izginjanju nekoč vodilne tekstilne industrije v Augsburgu.

Nahajajoč se v starem kompleksu nekdanje tekstilne tovarne, državni Muzej tekstila in industrije Augsburg pripoveduje zgodbo o industrijskem pomen Augsburga na področju tekstila v zgodovini. Gre za specializirani muzej, ki se s svojim delom in obstojem klanja nekoč pomembnemu in danes neobstoječemu delu lokalne tekstilne industrije.

Muzej sem obiskala že pred tremi leti, ko me je s pomočjo resnično dobrega vodenega ogleda povsem očaral. Zato sem bila še posebej vesela vrnitve po treh letih, da vidim, kako nadaljujejo s svojim poslanstvom. Muzej se nahaja v nekdanjem tekstilnem kompleksu, v eni izmed industrijskih stavb, v katero so zaradi potreb muzeja posegli s prefinjenim in jasnim oblikovanjem, ki si nekdanjega izgleda industrijske arhitekture ni brezglavo podredilo. Koncept muzeja sledi kronološkemu vrstnemu redu, s predstavitvijo tekstilne proizvodnje od samega začetka preko surovin in njihovega izvora. Temu sledi strojna proizvodnja, tekstilni vzorci in pregled končnih izdelkov skozi čas. Glavna zgodba, ki jo muzej pripoveduje, je opremljena z vzporedno zgodbo v ločenih tematskih kotičkih, ki predstavljajo razvoj tekstilne industrije v Augsburgu. Obe zgodbi sta zelo intuitivno in jasno speljani. Prednost tega, da je muzej zelo strukturiran, je v jasnosti za obiskovalce, ki brez težav sledijo predlaganim zgodbam, z zanimivimi modrimi interaktivnimi DIY otoki, kjer so misije, naloge in igre za otroke (in igrive odrasle). Čeprav zelo cenim, da ni preveč besedil in teksta, več vsebine v angleščini ne bi škodovalo. Sicer nudijo vodene oglede v petih jezikih, vendar ostaja rahla vrzel in pomanjkljivost na tem področju predvsem za posamezne ne-nemško govoreče obiskovalce, ki imajo željo po samostojnem ogledu in odkrivanju razstave. Tudi vztrajanje osebja pri nemškem jeziku ne glede na nagovore v angleščini ne pomaga veliko. Dodana vrednost muzeja je v predstavitev delovanja strojev, ki jo opravljajo nekdanji zaposleni v tovarni. Demonstracija strojev je impresivna in neverjetno pomaga pri ilustraciji nekdanjega poteka dela, vendar je na voljo samo trikrat na dan – zato se je pred obiskom vredno pozanimati za ure demonstracij, da jih ne zamudite.

20160623_181401

Glavni vhod v tim.

Dajmo se vrniti nazaj k prostoru samemu – diha in ni prenatrpan s predmeti. Uspeli so ohraniti občutek bivše tovarne in ga obenem preoblikovati v polno funkcionalen muzej. Vnesli so tudi veliko izjemnih oblikovalskih rešitev, ki omogočajo prikaz bolj občutljivih predmetov. Delikatnejše predmete so tako pospravili na varno v predalnike, opremljene z zaznavno razsvetljavo, ki se vklopi, ko obiskovalci predale odprejo, ali se približajo vitrini s pomembnim, a krhkim predmetom. Kljub zelo domiselnemu oblikovanju, na žalost vsi senzorji ob mojem drugem obisku niso več delovali.

Med svojim prvim obiskom sem najbolj občudovala, posebne tekstilne vzorce, po čemer je Augsburg slovel, ki so jih s pomočjo tehnologije dali na voljo ljudem. Tim hrani okoli 550 knjig vzorcev od leta 1793 do leta 1993, ki vključujejo približno 1,3 milijona tekstilnih vzorcev. Ker so te knjige že pošteno priletne in obenem občutljivi muzejski predmeti, so razstavljene pod zelo strogimi pogoji, ki niso najbolj prijazni za obiskovalce. Hkrati je onemogočen pregled vzorcev z listanjem knjig, kar je zaradi krhkosti povsem razumljivo. Zato so prišli na idejo o postavitvi muzejske modne piste s tremi velikanskimi osrednjimi ženskimi oblekami, ki so opremljene z računalniško povezavo do skeniranih vzorcev iz knjig in možnostjo projekcije izbranih vzorcev na eno od dveh popolnoma belih oblek. Genialno! To je omogočilo nam otrokom, da smo se igrali, bolj resnim študentom oblikovanja pa, da preizkusijo svoje kombinacije in zamisli. Vendar pa ob mojem drugem obisku to ni več delovalo. Prva velikanska obleka je ostala kot je bila, izdelana iz različnih kosov blaga, medtem ko sta bili beli dve zdaj tako rekoč – neuporabni. Ena je bila pač tam (brez omogočene individualne projekcije vzorcev), na drugi pa se je predvajal zelo kratek video posnetek o nečem nerazločnem, saj je bil preveč svetel, da bi lahko razvozlala njegov pomen. Brez računalniških postaj z vzorci ti trije velikani izgubijo svoj pomen in delujejo zgolj kot osrednje polnilo prostora s knjigami vzorcev v temnih vitrinah ob straneh, ki so pa preveč osvetljene od zunaj, zaradi česar je vzorce nemogoče občudovati.

Sicer pa je predstavljena tekstilna zgodba zelo dobro vključena v pomembne zgodovinske dogodke, s poudarkom na njihovih vplivih na industrijo. Zaokroži dramatičen vzpon in padec tekstilne industrije v času 20. stoletja, vključno s prvo in drugo svetovno vojno. V ta namen so dopolnjujoče video vsebine skrbno umestili v razstavo na zelo subtilen način, da se zlijejo z sivimi informacijskimi otočki in vitrinami, ter izboljšajo tok zgodbe in še povečajo informacijsko vrednost.

Za tiste, ki ne maramo preveč branja, je najbolj zanimiv zadnji razstavni segment, kjer predstavljajo izbrane kose modnih oblačil, vključno z nenavadno črno poročno obleko iz leta 1909. Večina predstavljenih oblek in kopalk so ženska oblačila, čeprav nekatere pomembne uniforme in obleke za gospode niso manjkale. Poleg tega moram reči, da ne bi imela prav nič proti, če bi kakšna razstavljena obleka ali dve končali v moji omari. Če bi se mi uspelo stisniti vanje, je drugo vprašanje, so pa nekateri kosi resnično lepi in brezčasni.

20160623_161112

Del stalne razstave, ki mi je zelo všeč – predstavitev modnih kosov, vključno s kolekcijo kopalk.

Stalna razstava se zaključi s hitrim skokom v sedanjost z verjetno najbolj priljubljenim prostorom za otroke. Poseben siv razstavni kotiček vključuje astronavtom sorodno oblačilo za železarje, zaščitna oblačila za gasilce, preizkus oblačil, ki naj bi bila odporna na veter, izdelke iz ogljikovih vlaken in drugih, zame manj privlačnih stvari.

Na splošno muzej ponuja zaokroženo zgodbo in osvetljuje pomemben del industrijske zgodovine. Nekatera pomembna sodobna vprašanja v zvezi s to industrijo ostajajo sicer neizpostavljena, so pa uporabna podlaga za začasne razstave, kjer so ob mojem obisku predstavljali posebnost in uporabnost karbonskih vlaken. Muzej je svež in narejen z mislijo na tiste, ki radi odkrivajo in so aktivni. Resnično razočaranje zame je bila zgolj popolna prepoved fotografiranja – v današnjem času?! Povsem bi razumela omejitev fotografiranja na prepoved uporabe bliskavice, ampak popolno prepoved? Njihova spletna stran pravi, da je prepoved zaradi varstva avtorskih pravic – katerih avtorskih pravic? Ali bolje, čigavih? Gre za državni muzej, posvečen ljudem. Zatorej prepoved fotografiranja obiskovalcem dandanes razumem kot manifestacijo nerazumevanja, kako se vrti svet družbenih omrežij. Zaradi te zahteve uporabljam fotografije izpred treh let, ko mi fotografiranja nihče ni prepovedal.

Ravno pred kratkim je bil objavljen pronicljiv članek na temo, zakaj nekateri muzeji prepovedujejo fotografiranje.

Da zaključim s Timom: muzej je v svojem pripovedovanju zelo sodoben, v primerjavi z drugimi muzeji, ki jih ponuja Augsburg, in je nedvomno vreden ogleda. Imajo tudi krasno muzejsko trgovino na vhodu / izhodu s šivalnim kotičkom in prikazom šivanja v živo, na prodaj je veliko muzejskih izdelkov in poštena zaloga tematskih knjig za odrasle in otroke. Poleg tega se njihova šik kavarna – restavracija popolnoma prilega ambientu in zaokroži muzejsko izkušnjo z okusnim krepčilom. Ne smemo pozabiti, kako imenitno je, da so uspeli po muzeju poimenovati tramvaj postajališče in avtobusno linijo. Še zmeraj pa je veliko prostora za izboljšave, da se razvijejo v bolj turistično prijazno destinacijo. Še posebej bi priporočila izgubo preostanka hierarhično obarvanega pričakovanja od obiskovalcev, da naj bodo hvaležni za obisk muzeja, ki se v celoti ne ujema z njihovo simpatično in prijazno spletno stranjo.

Ob koncu pa še na hitro poglejmo, kaj se na temo industrije dogaja v slovenskih muzejih. V Sloveniji je kar nekaj primerov, ki se soočajo z razkrajajočimi elementi propadle ali propadajoče industrije. Tukaj bom izpostavila le nekatere, saj bi si ta tema zaslužila kar svojo objavo. Pred leti je Muzej novejše zgodovine Celje pripravil participativni projekt »Ne meč’te piskrov stran«, javno akcijo zbiranja emajliranih loncev Western-Emo, ki so jih uporabili v umetniški interpretaciji, in obenem z namenom bogatenja muzejske zbirke s temi manjkajočimi elementi. V Belokranjskem muzeju letos predstavljajo »gospodarski čudež Jugoslavije« (Brancelj Bednaršek 2016), začasno razstavo v počastitev 60-letnice delovanja tekstilnega podjetja Beti. Muzej narodne osvoboditve Maribor pa že leta aktivno zbira ostanke padlih industrij, s tem ohranja njihov duh in zgodovino ter zgodbe; v decembru pa odpirajo razstavo tekstilne industrije v Mariboru, znano kot Jugoslovanski Manchester.


Kaiser, Wolfram, Krankenhagen, Stefan in Poehls, Kerstin: Exhibiting Europe in Museums. Transnational Networks, Collections, Narratives, and Representations. New York in Oxford: Berghahn, 2014. (Volume 6, Museums and Collections).

Brancelj Bednaršek, Andreja: Predgovor/ Foreword. Beti: 60 let spominov. Beti (Metlika). Metlika: Belokranjski muzej, 2016. 10-13.