Etnografski muzeji se bodo bolj zavedali različnih skupnosti

Intervju s kustosom Michelom Leejem

Tina Palaić

Photo Michel Lee 2

Michel Lee

Michel Lee je kustos za kitajske in korejske zbirke v Nacionalnih muzejih kultur sveta na Švedskem. Pred zadnjo reorganizacijo ustanove je bil direktor Muzeja daljnovzhodnih antikvitet (Museum of Far Eastern Antiquities) v Stockholmu, ki je eden od muzejev – poleg Etnografskega muzeja in Muzeja Mediterana in bližnjevzhodnih antikvitet v Stockholmu ter Muzeja kultur sveta v Gothenburgu – v konzorciju Nacionalnih muzejev kultur sveta.

 

 

Diplomiral je iz antropologije na univerzi George Washington v Washingtonu, D.C. Po diplomi se je zaposlil na antropološkem oddelku ustanove Smithsonian (Smithsonian Institution) v Nacionalnem muzeju naravne zgodovine. Nato se je preselil v London, kjer je magistriral iz zgodovine umetnosti in arheologije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu. V Muzeju vzhodno-azijske umetnosti v Bathu je bil kustos in tudi direktor, po tej zaposlitvi pa se je preselil na Švedsko.

Michela sem spoznala v maju 2016 v Marseillu v Franciji na enem od srečanj v sklopu projekta SWICH, kjer sem predstavila svoje sodelovanje z Rominjami, ki je potekalo v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam v Slovenskem etnografskem muzeju. Oba romska skupnost zelo zanima, zato sva takoj delila najine poglede in izkušnje s sodelovanjem z Romi pri muzejskem delu. Kmalu se je pokazalo, da naju druži še več zanimivih tem – identitetne politike, diaspore, vloga muzejev v sodobni družbi. Najini pogovori so od takrat postali precej dinamični in odločila sva se, da nekaj tem, ki naju pestijo, predstaviva v intervjuju. Pogovarjala sva se konec februarja 2017 v Stockholmu. Seveda sem pogovor začela s SWICH-em!


Tina: Začniva s projektom SWICH! Njegov namen je ponovno premisliti vlogo etnografskih muzejev v današnji družbi ter razviti inovativne in bolj inkluzivne prakse v teh muzejih. Organizacija Nacionalni muzeji kultur sveta, kjer ste zaposleni, je eden od partnerjev v projektu. Kako vidite vašo vlogo?

Michel: Menim, da je naš največji prispevek k projektu delitev izkušenj iz naše, švedske perspektive. SWICH projekt je odličen za evropske muzeje, predvsem etnografske, ki tako ostajajo na tekočem z najnovejšimi muzejskimi praksami v evropskem prostoru. Z različnimi izmenjavami in raznolikimi tipi dialoga projekt krepi muzeje, saj jim omogoča izbrati in uporabiti tiste metode, ki ustrezajo njihovim specifičnim kontekstom. Morda ni vse, kar udeleženci na teh srečanjih povedo, uporabno za švedski kontekst, a je vendarle dobro, da smo seznanjeni s tem, kaj počnejo v drugih muzejih, katere so zanje dobre prakse in kako bi nekatere od njih lahko uporabili v našem muzeju. Zame kot kustosa je to možnost, da se seznanim z različnimi praksami in načini dela z zbirkami in skupnostmi.

Tina: V okviru SWICH-a tako Nacionalni muzeji kultur sveta kot Slovenski etnografski muzej delujeta v sklopu dveh tem: kreativni dialog in digitalne prihodnosti. V sklopu prve teme ste tudi vi sodelovali z umetnico, sedaj pa pripravljate eksperimentalno razstavo. Kakšne so vaše izkušnje?

Michel: Pravzaprav je z umetnico v rezidenci sodelovala druga oseba, zato nisem najboljši sogovornik za pogovor o procesu dela v tem konkretnem primeru. Na podlagi splošnega opazovanja projektov umetnikov v rezidenci, ki sem jih videl v etnografskih muzejih, pa menim, da mnogo obiskovalcev etnografskih muzejev tja ne pride nujno iz istih razlogov in ne sprejema informacij na enake načine, kot to počno obiskovalci umetnostnih muzejev. Sporočila nekaterih umetnikov v rezidenci so pogosto posredovana na bolj abstrakten način, kar občinstvo v umetnostnih muzejih pričakuje, obiskovalci etnografskih muzejev pa ne nujno. Zato si morda ne vzamejo dovolj časa, da bi spremenili svoj miselni okvir, in si razstavljenega ne ogledajo, če je sporočilo predstavljeno na preveč abstrakten način.

workshop_JHN___17Oct_2015__Photographer_Tony_Sandin_4

Fotografija je z delavnice ’Vi ste tukaj, zato ker so bili oni tam’ (‘You are here, because they were there’), ki jo je vodila umetnica v rezidenci Jacqueline Hoang Nguyen v sklopu projekta SWICH. Potekala je v Etnografskem muzeju v Stockholmu 17. oktobra 2015. Foto: Tony Sandin.

V pripravo eksperimentalne razstave pa sem zelo vključen. Ta projekt je osvobajajoč v več vidikih, saj ga določa malo vnaprej zastavljenih idej, kaj naj bi bil njegov končni rezultat ali kako do njega priti. Sodelujemo s šolo, ki se nahaja v na Švedskem morda najbolj kulturno raznolikem mestu. Z učenci bomo imeli delavnice, na katerih jih bomo pripravili, da bodo skozi predmete govorili o svojih identitetah. Učenci bodo imeli ključno vlogo pri pripravi razstave, ki bo nekaj časa na ogled na njihovi šoli. To je zame prva razstava, pri kateri imam zgolj minimalen nadzor nad predstavitvijo predmetov. Ja, uokviril bom razstavo z na primer uvodnim tekstom, moja odgovornost bo tudi urejanje, predvsem pa bomo v muzeju zagotovili, da bodo učenci imeli pravilne informacije o predmetih, zato da bodo njihove odločitve o delu z izbranimi predmeti temeljile na znanju in dejstvih. Vendar pa bodo učenci tisti, ki bodo izrazili svoj odnos do predmetov ali zagovarjali svoja stališča. Z izbiro te metode je sam proces dela z učenci ob sodelovanju z ekipo muzejskih pedagogov prav tako pomemben kot končni rezultat tega projekta. Sodelovali bomo tudi s starejšimi in na ta način spodbujali medgeneracijski dialog. Zame je bil ta proces priprave razstave doslej odlična izkušnja, saj delam s predmeti na drugačen način.

Tina: Dekolonizacija, globalizacija in migracije – to so trije ključni procesi, ki v zadnjih nekaj desetletjih korenito spreminjajo evropsko družbo. Kako so po vašem mnenju vplivali na etnografske muzeje kot kulturne institucije in kako na njihove muzejske prakse?

Michel: Etnografski muzeji so bili prvotno izložbe drugih kultur, vendar so te večinoma prikazovali, kot da so v vakuumu. Obiskovalec je zlahka dobil občutek, da so te kulture obstajale same zase – skoraj tako, kot da bi bile čiste kulture. Danes pa s temami migracij in dekolonizacije, ki so v mnogih muzejih postavljene v ospredje dela, muzeje usmerjajo k večjemu vključevanju manjšin in zatiranih glasov, kar jim pomaga prepoznati, da nobena kultura, nobena družbena skupina nikoli ni bila tako izolirana. Med ljudmi je vedno potekala komunikacija, širili so se vplivi, ljudje so se selili. Morda se to ni dogajalo tako hitro ali v tako velikem obsegu kot danes, ampak zagotovo so potekale selitve, bila je komunikacija, delitev informacij, tehnologije … Menim, da je v nekaterih muzejih trenutni poudarek bolj na tematskih kot pa na kulturno ali geografsko zasnovanih razstavah rezultat tega prepoznanja. Kljub temu pa mislim, da kulturno ali geografsko zasnovanih razstav ne smemo opustiti v celoti, saj nam še vedno pomagajo razumeti, od kod prihajamo in kako smo postali, kar danes smo. Pomembno pa je, da razumemo in prepoznamo kompleksnosti in zgodovinske kontekste, ko govorimo o kulturah znotraj specifičnih geografskih lokacij.

Tina: Muzeji se na zahteve sodobnega časa odzivajo z različnimi praksami: digitalizirajo in omogočajo dostop do svojih vsebin na svetovnem spletu; sodelujejo z umetniki, ki v muzejsko prakso prinesejo drugačne perspektive ali muzejske vsebine ustvarjalno interpretirajo; nekateri poskušajo razviti sodelovanje s skupnostmi in ustvarjati razstave skupaj z njimi. Katera muzejska praksa bo po vašem mnenju definirala prihodnost etnografskih muzejev?

Michel: Mislim, da se bodo etnografski muzeji v prihodnosti bolj zavedali skupnosti, ki so povezane z njihovimi zbirkami. Ne bo pa šlo samo za zbirke, temveč tudi za skupnosti, pa naj govorimo o izvornih skupnostih (kjer so bili predmeti zbrani, op. p.)  ali diaspori. Sam vidim veliko dela s skupnostmi v smislu, kako interpretirati predmete in pri odločanju, kaj naj bo reprezentirano za različne ljudi, za različne skupine.

Tina: Dr. Vázquez, ki sva ga poslušala v Leidenu v novembru 2016, je v svojem predavanju razlikoval med ‘kolonizacijo’ in ‘kolonialnostjo’. Čeprav se je kolonizacija tehnično končala v večini držav sveta, pa je kolonialnost danes še prisotna. Izraz se nanaša na preostale učinke kolonizacije, kot so rasizem, diskriminacija, dominacija zahodne perspektive. Kako lahko etnografski muzeji, ki so kot institucije utemeljeni v kolonialni zgodovini, pomagajo razdreti oziroma preseči kolonialnost in v svoje predstavitve vključijo tudi nezahodne perspektive?

Michel: Menim, da je dober način, s katerim lahko pripomoremo k razdiranju kolonialnosti, vključevanje glasov ali različnih mnenj s strani v muzeju predstavljenih skupnosti, katerih perspektive sicer niso vedno predstavljene. Zelo pomembno je priznati, da obstajajo različna mnenja, in jih tudi predstaviti, mislim pa, da ni nujno, da eno mnenje prevlada nad drugim. Zame je pomembno, da različni pogledi, ki jih v muzeju predstavimo, temeljijo na znanju ali dejstvih, če pa ne, jih je treba ustrezno kontekstualizirati. Konflikta ali dane situacije ne moremo zares razumeti, če poznamo le en pogled; poznavanje več mnenj pomeni bolj holistično razumevanje določene situacije. Discipline, kot so zgodovina, umetnostna zgodovina, antropologija, samo poglejmo njihove zgodovine – te vede izhajajo iz perspektive dominantne družbe. Ampak ali to pomeni, da je to narobe, slabo ali sramotno? Mislim, da ne nujno. Seveda muzeji ne smejo promovirati rasizma, diskriminacije ali dominacije, pri pripravi razstav pa morajo biti občutljivi za ta vprašanja. Vendar pa samo zato, ker gre za prevladujoče mnenje, to še ne pomeni nujno, da to mnenje avtomatično pade v eno od teh kategorij. Če ponovim, mislim, da je odpiranje muzejske interpretacije več glasovom dobro. Prepoznavanje in razumevanje, da obstajajo različna mnenja, posamezniku omogoči boljše razumevanje situacije. Nekatera mnenja si morda nasprotujejo in kažejo na izvor konflikta, kar samo razkriva kompleksnosti življenja! Vendar pa so različna mnenja lahko tudi komplementarna in ponujajo boljše, bolj niansirano razumevanje situacije.

Tina: Kako lahko opisano dosežemo v muzejih?

Michel: Danes je zelo pogosto, da muzeji sodelujejo z diasporo ali z izvornimi skupnostmi. Evropski muzeji tradicionalno temeljijo na zahodni akademski perspektivi. Morda nam ni potrebno zavreči vsega, poleg slabega odvreči tudi marsikaj, kar je dobro. Morda lahko še vedno priznavamo muzejsko perspektivo, mogoče jo bo kdo imenoval tradicionalni akademski glas. Ta glas lahko ali pa ne nasprotuje perspektivi skupnosti. Ampak če delamo odprto in spoštljivo z različnimi skupnostmi, se bodo različni glasovi naravno pojavili. Muzeji morajo biti zelo transparentni glede procesa dela s skupnostmi. Na primer, pojasniti morajo, kaj je glas kustosa in zakaj ima on / muzej to perspektivo, kaj je glas skupnosti in zakaj ima ta določeno perspektivo.

Ker Evropa postaja z vsako generacijo bolj raznolika družba, je povsem logično, da ljudje, zaposleni v evropskih muzejih, ta trend odslikavajo. Zaposleni v muzejih v Evropi so verjetno bolj raznoliki, kot so bili kadarkoli doslej. Včasih dobim občutek, da diskusije o reprezentaciji znotraj muzejev izražajo mnenje, da je muzej en in ‘skupnost’ drugi igralec. Včasih pa so glasovi iz skupnosti že prisotni v muzeju v smislu tam zaposlenega. Seveda pa ni samoumevno, da se bodo spremembe zgodile avtomatično. Ljudje morajo delati za spremembo. Vendar pa je raznolikost zaposlenih v muzejih zagotovo tista, ki bo muzejem pomagala, da bodo bolj inkluzivni in da bodo razdirali kolonialnost.

Tina: Lahko z bralci delite vašo dobro prakso sodelovanja s skupnostmi?

Michel: Kar pogosto sodelujem s skupnostmi v naši Dvorani skulptur. Znotraj švedskega konteksta je pogost odpor do tem, povezanih z religijo. Jaz pa mislim, da moramo pri delu s predmeti, ki so bili ustvarjeni kot religiozni predmeti, razumeti vsaj osnove religije. Šele tako lahko razumemo, kako te predmete brati in razumeti – v tem primeru skulpture – na globljem nivoju. Povabili smo budistične menihe in nune iz različnih tradicij, da so izvedli obrede z in okoli kipov v Dvorani skulptur. Na ta način so obiskovalci bolje razumeli, da ti kipi niso samo predmeti. Imajo obredni in družbeni kontekst. Bili naj bi videni skupaj z daritvami. Tisti, ki verujejo, so v interakciji s kipi. Teh stvari obiskovalec običajno v muzejih ne vidi. Muzej so obiskali tudi menihi, ki ustvarjajo skulpture iz masla kot daritev določenim kipom ali božanstvom, ki jih ti kipi predstavljajo. Na ta način smo predstavili tudi vrsto materialne kulture, ki je znotraj muzejskih zbirk zaradi minljive narave materiala ne hranimo. Seveda je konservator pri teh projektih izjemno pomemben, saj pomaga pri pogajanjih, kaj se okoli kipov lahko odvije. Poskušamo kar najbolje ugoditi potrebam verujočih, obenem pa zagotavljamo, da se z vidika konzervatorstva ustrezno poskrbi za predmete.

Posvetitveni obred za kipe iz masla, ki so jih izdelali menihi iz samostana Drikung iz Ladakha v Indiji.  Muzej daljnovzhodnih antikvitet, 2016.

Kadarkoli delam s skupnostmi, je samo-predstavitev izjemno pomembna. Dober dialog je bistven, saj zagotavlja, da obe strani poznata pričakovanja drugega. S strani muzeja je pri sprejemanju te vrste sodelovanja glavni pogoj inkluzivnost. To pomeni, da obred oziroma dogodek ne sme izključiti nikogar. Muzej vedno zagotovi, da skupnosti, s katerimi sodelujemo, razumejo, da je muzej javni prostor in da večina udeležencev dogodka verjetno niso verujoči; ti muzej obiščejo predvsem zato, da obred opazujejo. Še nikoli nisem imel izkušnje s skupino, ki tega ne bi sprejela. In seveda, dogodka se lahko udeležijo tudi verujoči, in ti so dobrodošli, da ga izkusijo kot religiozni dogodek. Čeprav je na Švedskem lahko včasih religija občutljiva tema, so ti budistični dogodki med našimi najbolj obiskanimi. Mislim, da je glavni razlog za to ta, da je budizem v splošnem zamišljanju Zahoda viden v precej pozitivni luči.

Tina: Za zaključek nam razkrijte še, kaj bo vaš naslednji projekt.

Michel: Trenutno že delam na projektu, s katerim želimo v naših elektronskih podatkovnih bazah v celoti posodobiti informacije in fotografije za našo korejsko zbirko. Kot je to danes v mnogih evropskih muzejih, je dostopnost tudi v naši organizaciji pomembna tema. Digitalno nam omogoča doseči občinstvo iz vsega sveta. Informacije pa bodo dostopne tudi v korejščini, tako da bodo lahko tudi raziskovalci v Koreji dostopali do njih.