Etnografski muzeji se bodo bolj zavedali različnih skupnosti

Intervju s kustosom Michelom Leejem

Tina Palaić

Photo Michel Lee 2

Michel Lee

Michel Lee je kustos za kitajske in korejske zbirke v Nacionalnih muzejih kultur sveta na Švedskem. Pred zadnjo reorganizacijo ustanove je bil direktor Muzeja daljnovzhodnih antikvitet (Museum of Far Eastern Antiquities) v Stockholmu, ki je eden od muzejev – poleg Etnografskega muzeja in Muzeja Mediterana in bližnjevzhodnih antikvitet v Stockholmu ter Muzeja kultur sveta v Gothenburgu – v konzorciju Nacionalnih muzejev kultur sveta.

 

 

Diplomiral je iz antropologije na univerzi George Washington v Washingtonu, D.C. Po diplomi se je zaposlil na antropološkem oddelku ustanove Smithsonian (Smithsonian Institution) v Nacionalnem muzeju naravne zgodovine. Nato se je preselil v London, kjer je magistriral iz zgodovine umetnosti in arheologije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu. V Muzeju vzhodno-azijske umetnosti v Bathu je bil kustos in tudi direktor, po tej zaposlitvi pa se je preselil na Švedsko.

Michela sem spoznala v maju 2016 v Marseillu v Franciji na enem od srečanj v sklopu projekta SWICH, kjer sem predstavila svoje sodelovanje z Rominjami, ki je potekalo v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam v Slovenskem etnografskem muzeju. Oba romska skupnost zelo zanima, zato sva takoj delila najine poglede in izkušnje s sodelovanjem z Romi pri muzejskem delu. Kmalu se je pokazalo, da naju druži še več zanimivih tem – identitetne politike, diaspore, vloga muzejev v sodobni družbi. Najini pogovori so od takrat postali precej dinamični in odločila sva se, da nekaj tem, ki naju pestijo, predstaviva v intervjuju. Pogovarjala sva se konec februarja 2017 v Stockholmu. Seveda sem pogovor začela s SWICH-em!


Tina: Začniva s projektom SWICH! Njegov namen je ponovno premisliti vlogo etnografskih muzejev v današnji družbi ter razviti inovativne in bolj inkluzivne prakse v teh muzejih. Organizacija Nacionalni muzeji kultur sveta, kjer ste zaposleni, je eden od partnerjev v projektu. Kako vidite vašo vlogo?

Michel: Menim, da je naš največji prispevek k projektu delitev izkušenj iz naše, švedske perspektive. SWICH projekt je odličen za evropske muzeje, predvsem etnografske, ki tako ostajajo na tekočem z najnovejšimi muzejskimi praksami v evropskem prostoru. Z različnimi izmenjavami in raznolikimi tipi dialoga projekt krepi muzeje, saj jim omogoča izbrati in uporabiti tiste metode, ki ustrezajo njihovim specifičnim kontekstom. Morda ni vse, kar udeleženci na teh srečanjih povedo, uporabno za švedski kontekst, a je vendarle dobro, da smo seznanjeni s tem, kaj počnejo v drugih muzejih, katere so zanje dobre prakse in kako bi nekatere od njih lahko uporabili v našem muzeju. Zame kot kustosa je to možnost, da se seznanim z različnimi praksami in načini dela z zbirkami in skupnostmi.

Tina: V okviru SWICH-a tako Nacionalni muzeji kultur sveta kot Slovenski etnografski muzej delujeta v sklopu dveh tem: kreativni dialog in digitalne prihodnosti. V sklopu prve teme ste tudi vi sodelovali z umetnico, sedaj pa pripravljate eksperimentalno razstavo. Kakšne so vaše izkušnje?

Michel: Pravzaprav je z umetnico v rezidenci sodelovala druga oseba, zato nisem najboljši sogovornik za pogovor o procesu dela v tem konkretnem primeru. Na podlagi splošnega opazovanja projektov umetnikov v rezidenci, ki sem jih videl v etnografskih muzejih, pa menim, da mnogo obiskovalcev etnografskih muzejev tja ne pride nujno iz istih razlogov in ne sprejema informacij na enake načine, kot to počno obiskovalci umetnostnih muzejev. Sporočila nekaterih umetnikov v rezidenci so pogosto posredovana na bolj abstrakten način, kar občinstvo v umetnostnih muzejih pričakuje, obiskovalci etnografskih muzejev pa ne nujno. Zato si morda ne vzamejo dovolj časa, da bi spremenili svoj miselni okvir, in si razstavljenega ne ogledajo, če je sporočilo predstavljeno na preveč abstrakten način.

workshop_JHN___17Oct_2015__Photographer_Tony_Sandin_4

Fotografija je z delavnice ’Vi ste tukaj, zato ker so bili oni tam’ (‘You are here, because they were there’), ki jo je vodila umetnica v rezidenci Jacqueline Hoang Nguyen v sklopu projekta SWICH. Potekala je v Etnografskem muzeju v Stockholmu 17. oktobra 2015. Foto: Tony Sandin.

V pripravo eksperimentalne razstave pa sem zelo vključen. Ta projekt je osvobajajoč v več vidikih, saj ga določa malo vnaprej zastavljenih idej, kaj naj bi bil njegov končni rezultat ali kako do njega priti. Sodelujemo s šolo, ki se nahaja v na Švedskem morda najbolj kulturno raznolikem mestu. Z učenci bomo imeli delavnice, na katerih jih bomo pripravili, da bodo skozi predmete govorili o svojih identitetah. Učenci bodo imeli ključno vlogo pri pripravi razstave, ki bo nekaj časa na ogled na njihovi šoli. To je zame prva razstava, pri kateri imam zgolj minimalen nadzor nad predstavitvijo predmetov. Ja, uokviril bom razstavo z na primer uvodnim tekstom, moja odgovornost bo tudi urejanje, predvsem pa bomo v muzeju zagotovili, da bodo učenci imeli pravilne informacije o predmetih, zato da bodo njihove odločitve o delu z izbranimi predmeti temeljile na znanju in dejstvih. Vendar pa bodo učenci tisti, ki bodo izrazili svoj odnos do predmetov ali zagovarjali svoja stališča. Z izbiro te metode je sam proces dela z učenci ob sodelovanju z ekipo muzejskih pedagogov prav tako pomemben kot končni rezultat tega projekta. Sodelovali bomo tudi s starejšimi in na ta način spodbujali medgeneracijski dialog. Zame je bil ta proces priprave razstave doslej odlična izkušnja, saj delam s predmeti na drugačen način.

Tina: Dekolonizacija, globalizacija in migracije – to so trije ključni procesi, ki v zadnjih nekaj desetletjih korenito spreminjajo evropsko družbo. Kako so po vašem mnenju vplivali na etnografske muzeje kot kulturne institucije in kako na njihove muzejske prakse?

Michel: Etnografski muzeji so bili prvotno izložbe drugih kultur, vendar so te večinoma prikazovali, kot da so v vakuumu. Obiskovalec je zlahka dobil občutek, da so te kulture obstajale same zase – skoraj tako, kot da bi bile čiste kulture. Danes pa s temami migracij in dekolonizacije, ki so v mnogih muzejih postavljene v ospredje dela, muzeje usmerjajo k večjemu vključevanju manjšin in zatiranih glasov, kar jim pomaga prepoznati, da nobena kultura, nobena družbena skupina nikoli ni bila tako izolirana. Med ljudmi je vedno potekala komunikacija, širili so se vplivi, ljudje so se selili. Morda se to ni dogajalo tako hitro ali v tako velikem obsegu kot danes, ampak zagotovo so potekale selitve, bila je komunikacija, delitev informacij, tehnologije … Menim, da je v nekaterih muzejih trenutni poudarek bolj na tematskih kot pa na kulturno ali geografsko zasnovanih razstavah rezultat tega prepoznanja. Kljub temu pa mislim, da kulturno ali geografsko zasnovanih razstav ne smemo opustiti v celoti, saj nam še vedno pomagajo razumeti, od kod prihajamo in kako smo postali, kar danes smo. Pomembno pa je, da razumemo in prepoznamo kompleksnosti in zgodovinske kontekste, ko govorimo o kulturah znotraj specifičnih geografskih lokacij.

Tina: Muzeji se na zahteve sodobnega časa odzivajo z različnimi praksami: digitalizirajo in omogočajo dostop do svojih vsebin na svetovnem spletu; sodelujejo z umetniki, ki v muzejsko prakso prinesejo drugačne perspektive ali muzejske vsebine ustvarjalno interpretirajo; nekateri poskušajo razviti sodelovanje s skupnostmi in ustvarjati razstave skupaj z njimi. Katera muzejska praksa bo po vašem mnenju definirala prihodnost etnografskih muzejev?

Michel: Mislim, da se bodo etnografski muzeji v prihodnosti bolj zavedali skupnosti, ki so povezane z njihovimi zbirkami. Ne bo pa šlo samo za zbirke, temveč tudi za skupnosti, pa naj govorimo o izvornih skupnostih (kjer so bili predmeti zbrani, op. p.)  ali diaspori. Sam vidim veliko dela s skupnostmi v smislu, kako interpretirati predmete in pri odločanju, kaj naj bo reprezentirano za različne ljudi, za različne skupine.

Tina: Dr. Vázquez, ki sva ga poslušala v Leidenu v novembru 2016, je v svojem predavanju razlikoval med ‘kolonizacijo’ in ‘kolonialnostjo’. Čeprav se je kolonizacija tehnično končala v večini držav sveta, pa je kolonialnost danes še prisotna. Izraz se nanaša na preostale učinke kolonizacije, kot so rasizem, diskriminacija, dominacija zahodne perspektive. Kako lahko etnografski muzeji, ki so kot institucije utemeljeni v kolonialni zgodovini, pomagajo razdreti oziroma preseči kolonialnost in v svoje predstavitve vključijo tudi nezahodne perspektive?

Michel: Menim, da je dober način, s katerim lahko pripomoremo k razdiranju kolonialnosti, vključevanje glasov ali različnih mnenj s strani v muzeju predstavljenih skupnosti, katerih perspektive sicer niso vedno predstavljene. Zelo pomembno je priznati, da obstajajo različna mnenja, in jih tudi predstaviti, mislim pa, da ni nujno, da eno mnenje prevlada nad drugim. Zame je pomembno, da različni pogledi, ki jih v muzeju predstavimo, temeljijo na znanju ali dejstvih, če pa ne, jih je treba ustrezno kontekstualizirati. Konflikta ali dane situacije ne moremo zares razumeti, če poznamo le en pogled; poznavanje več mnenj pomeni bolj holistično razumevanje določene situacije. Discipline, kot so zgodovina, umetnostna zgodovina, antropologija, samo poglejmo njihove zgodovine – te vede izhajajo iz perspektive dominantne družbe. Ampak ali to pomeni, da je to narobe, slabo ali sramotno? Mislim, da ne nujno. Seveda muzeji ne smejo promovirati rasizma, diskriminacije ali dominacije, pri pripravi razstav pa morajo biti občutljivi za ta vprašanja. Vendar pa samo zato, ker gre za prevladujoče mnenje, to še ne pomeni nujno, da to mnenje avtomatično pade v eno od teh kategorij. Če ponovim, mislim, da je odpiranje muzejske interpretacije več glasovom dobro. Prepoznavanje in razumevanje, da obstajajo različna mnenja, posamezniku omogoči boljše razumevanje situacije. Nekatera mnenja si morda nasprotujejo in kažejo na izvor konflikta, kar samo razkriva kompleksnosti življenja! Vendar pa so različna mnenja lahko tudi komplementarna in ponujajo boljše, bolj niansirano razumevanje situacije.

Tina: Kako lahko opisano dosežemo v muzejih?

Michel: Danes je zelo pogosto, da muzeji sodelujejo z diasporo ali z izvornimi skupnostmi. Evropski muzeji tradicionalno temeljijo na zahodni akademski perspektivi. Morda nam ni potrebno zavreči vsega, poleg slabega odvreči tudi marsikaj, kar je dobro. Morda lahko še vedno priznavamo muzejsko perspektivo, mogoče jo bo kdo imenoval tradicionalni akademski glas. Ta glas lahko ali pa ne nasprotuje perspektivi skupnosti. Ampak če delamo odprto in spoštljivo z različnimi skupnostmi, se bodo različni glasovi naravno pojavili. Muzeji morajo biti zelo transparentni glede procesa dela s skupnostmi. Na primer, pojasniti morajo, kaj je glas kustosa in zakaj ima on / muzej to perspektivo, kaj je glas skupnosti in zakaj ima ta določeno perspektivo.

Ker Evropa postaja z vsako generacijo bolj raznolika družba, je povsem logično, da ljudje, zaposleni v evropskih muzejih, ta trend odslikavajo. Zaposleni v muzejih v Evropi so verjetno bolj raznoliki, kot so bili kadarkoli doslej. Včasih dobim občutek, da diskusije o reprezentaciji znotraj muzejev izražajo mnenje, da je muzej en in ‘skupnost’ drugi igralec. Včasih pa so glasovi iz skupnosti že prisotni v muzeju v smislu tam zaposlenega. Seveda pa ni samoumevno, da se bodo spremembe zgodile avtomatično. Ljudje morajo delati za spremembo. Vendar pa je raznolikost zaposlenih v muzejih zagotovo tista, ki bo muzejem pomagala, da bodo bolj inkluzivni in da bodo razdirali kolonialnost.

Tina: Lahko z bralci delite vašo dobro prakso sodelovanja s skupnostmi?

Michel: Kar pogosto sodelujem s skupnostmi v naši Dvorani skulptur. Znotraj švedskega konteksta je pogost odpor do tem, povezanih z religijo. Jaz pa mislim, da moramo pri delu s predmeti, ki so bili ustvarjeni kot religiozni predmeti, razumeti vsaj osnove religije. Šele tako lahko razumemo, kako te predmete brati in razumeti – v tem primeru skulpture – na globljem nivoju. Povabili smo budistične menihe in nune iz različnih tradicij, da so izvedli obrede z in okoli kipov v Dvorani skulptur. Na ta način so obiskovalci bolje razumeli, da ti kipi niso samo predmeti. Imajo obredni in družbeni kontekst. Bili naj bi videni skupaj z daritvami. Tisti, ki verujejo, so v interakciji s kipi. Teh stvari obiskovalec običajno v muzejih ne vidi. Muzej so obiskali tudi menihi, ki ustvarjajo skulpture iz masla kot daritev določenim kipom ali božanstvom, ki jih ti kipi predstavljajo. Na ta način smo predstavili tudi vrsto materialne kulture, ki je znotraj muzejskih zbirk zaradi minljive narave materiala ne hranimo. Seveda je konservator pri teh projektih izjemno pomemben, saj pomaga pri pogajanjih, kaj se okoli kipov lahko odvije. Poskušamo kar najbolje ugoditi potrebam verujočih, obenem pa zagotavljamo, da se z vidika konzervatorstva ustrezno poskrbi za predmete.

Posvetitveni obred za kipe iz masla, ki so jih izdelali menihi iz samostana Drikung iz Ladakha v Indiji.  Muzej daljnovzhodnih antikvitet, 2016.

Kadarkoli delam s skupnostmi, je samo-predstavitev izjemno pomembna. Dober dialog je bistven, saj zagotavlja, da obe strani poznata pričakovanja drugega. S strani muzeja je pri sprejemanju te vrste sodelovanja glavni pogoj inkluzivnost. To pomeni, da obred oziroma dogodek ne sme izključiti nikogar. Muzej vedno zagotovi, da skupnosti, s katerimi sodelujemo, razumejo, da je muzej javni prostor in da večina udeležencev dogodka verjetno niso verujoči; ti muzej obiščejo predvsem zato, da obred opazujejo. Še nikoli nisem imel izkušnje s skupino, ki tega ne bi sprejela. In seveda, dogodka se lahko udeležijo tudi verujoči, in ti so dobrodošli, da ga izkusijo kot religiozni dogodek. Čeprav je na Švedskem lahko včasih religija občutljiva tema, so ti budistični dogodki med našimi najbolj obiskanimi. Mislim, da je glavni razlog za to ta, da je budizem v splošnem zamišljanju Zahoda viden v precej pozitivni luči.

Tina: Za zaključek nam razkrijte še, kaj bo vaš naslednji projekt.

Michel: Trenutno že delam na projektu, s katerim želimo v naših elektronskih podatkovnih bazah v celoti posodobiti informacije in fotografije za našo korejsko zbirko. Kot je to danes v mnogih evropskih muzejih, je dostopnost tudi v naši organizaciji pomembna tema. Digitalno nam omogoča doseči občinstvo iz vsega sveta. Informacije pa bodo dostopne tudi v korejščini, tako da bodo lahko tudi raziskovalci v Koreji dostopali do njih.

Umetnost in krščanstvo v Centralni Afriki

Tina Palaić

Božič bi namesto decembra morali praznovati 25. maja. Tako vsaj verjamejo – in ga takrat tudi praznujejo – pripadniki Kimbanguistične cerkve (moj prevod). Kimbanguizem je religijsko gibanje, ki ga je ustanovil Simon Kimbangu v Belgijskem Kongu leta 1921. Kimbanguistična cerkev je z več milijoni vernikov ena od vej krščanstva.


Simon Kimbangu je interpretiral Biblijo in napovedal zaton kolonializma. Belgijci so ga obtožili spodbujanja rasizma, neustreznega vedenja in kršitve javnega reda. Obsodili so ga na smrt, a je ostal v ujetništvu do svoje smrti leta 1951. Kljub poskusom, da bi gibanje zatrli, ta cerkev še vedno deluje. Bori se proti poligamiji, magiji in čarovništvu, prav tako pa tudi proti uporabi nasilja in uživanju alkohola ter tobaka.


Kimbanguistična cerkev je le eden od pojavov, ki so rezultat srečanja kongovskih ljudstev iz Centralne Afrike s krščansko religijo. Majhna, a izjemno zanimiva začasna razstava v pariškem Musee du Quai Branly z naslovom ‘Od reke Jordan do reke Kongo: umetnost in krščanstvo v Centralni Afriki’ nam pripoveduje o vplivih 500-letnega pokristjanjevanja ljudstev na obsežnem ozemlju današnjega Gabona, Angole, Demokratične republike Kongo in Konga. Pokaže nam, kako so kongovski vladarji in umetniki interpretirali in uporabljali krščansko ikonografijo. Večina predmetov na razstavi priča o povezovanju krščanskih podob z močjo – na primer, predmete s krščansko simboliko so uporabljali za legitimizacijo moči vladarjev, v sodnih zadevah, pri klicanju dežja in tudi kot talismane, ki naj bi zagotovili uspešnost različnih aktivnosti, med drugim potovanj, lova in spočetja.

20170127_142526

Kopija ‘Santo Agostinho Padrão’, kamnitega stebra, ki ga je postavil portugalski pomorščak Diogo Cão leta 1482, ko je prispel do Kraljestva Kongo.

Kustos razstave je opredelil tri obdobja pokristjanjevanja Centralne Afrike:

  • med 15. in 18. stoletjem: Portugalci so dosegli ozemlje Kraljestva Kongo leta 1482. Čeprav so tudi Nizozemci in Francozi okupirali določena področja, je bilo do pričetka kolonializma Portugalcev v Centralni Afriki največ. Glavni razlog za vzpostavitev stikov je bilo trgovanje, Portugalska pa je poleg tega podpirala tudi različne misijonske redove, ki so na tem ozemlju širili krščanstvo. Spreobrnitev se je v Kraljestvu Kongo zgodila izjemno hitro. Eden od razlogov za to je bila odločitev političnih voditeljev, da bodo sprejeli novo vero, saj so v njej videli vir za povečanje svoje politične moči. Ker je bila spreobrnitev predvsem strategija vladajočega razreda, ki je služila uresničevanju njihovih političnih in verskih ciljev, ni nikoli izpodrinila lokalnih verovanj.
20170124_135926-copy-2

Nkangi kiditu, razpelo kongovskega vladarja, okrašeno s sekundarnimi figurami, ki imajo sklenjene roke. Razpela so legitimirala moč njihovih lastnikov v družbi. 17. stoletje.

20170124_141928-3

V začetku 18. stoletja se je mlada kongovska princesa Kimpa Vita zavzemala za novo obliko krščanstva. Vzpostavila je religiozno in politično gibanje, kasneje imenovano Antonianizem. Podobne skulpture, kot je ta na sliki, so dopolnjevale vlogo Kimpa Vite pri spodbujanju ponovne združitve in krepitve Konga. Ta kipec je sicer iz 20. stoletja.

  • kolonialno obdobje: svoj vrh je kolonializem dosegel z Berlinsko konferenco (1884-1885). Različna kongovska ljudstva so takrat postala odvisna od Portugalske, Francije in Kraljevine Belgije. Mnogo predmetov na razstavi prikazuje umetnost iz tega obdobja, ki so jo navdihnili elementi krščanske vere. Ko se je pričelo to drugo obdobje pokristjanjevanja, seveda v tesni povezavi s kolonialnim redom, so iz prvotnega obdobja evangelizacije ostale predvsem materialne, formalne in jezikovne sledi, manj je bilo duhovnih.
20170124_140220

Ženska ogrlica z razpelom, prva četrtina 20. stoletja.

20170124_135748-2

Ntadi, pogrebni kipec s križem okoli vratu in kapo z leopardjimi kremplji, atributom vladarjev. 20. stoletje.

20170124_142202-3

Križ Santu iz vzhodnega Konga, pozno 19. – zgodnje 20. stoletje. Tovrstni križi so bili prvenstveno namenjeni zagotavljanju uspešnega lova.

  • od 1960, 1970 naprej: širitev novih, tako imenovanih cerkev preporoda, ki so jih spodbudile ekonomske in politične krize na območju današnje Demokratične republike Kongo. Njihova značilnost je, da prekinjajo povezave s preteklostjo in tradicijo. Kimbanguistična cerkev, ki sem jo predstavila na začetku, spada mednje. Na razstavi je zadnja soba namenjena prikazu fenomenov iz tega obdobja, razstavljene pa so tudi umetniške interpretacije Pierra Bodoja.
20170124_142927-2

Kongovski slikar Pierre Bodo (1953-2015), La Possession Demoniaque, 2000. Bodo je bil župnik v Binkoštni cerkvi, kar je vplivalo na njegovo izbiro likovnih elementov.

Mislim, da je kustos razstave Julien Volper, specialist za podsaharsko Afriko v Royal Museum of Central Africa v Tervurnu, odlično poudaril njeno bistveno sporočilo – prilagoditev krščanstva posebnostim lokalnih kultur.


Krščanske ikonografije in praks kongovska ljudstva niso zgolj prevzela. Razstavljeni predmeti nam kažejo, kako so lokalni umetniki reinterpretirali krščansko ikonografijo, prav tako pa tudi katoliške prakse niso ostale nespremenjene, temveč so bile transformirane v religiozni sinkretizem. Kot je zapisano na spletni strani muzeja, lahko kongovsko kulturno interpretacijo krščanstva razumemo kot “enega od simbolov emancipacije navkljub evropski nadvladi”.


Z razkrivanjem vidikov tvornosti oziroma lastnega delovanja (agency) kongovskih ljudstev ob njihovem stiku s krščansko religijo nam kustos omogoča preizpraševati imperialistične in rasistične elemente evolucionarnega diskurza oziroma tako imenovanega narativa napredka, ki je še danes močno prisoten. Po mojem mnenju ta razstava uspešno prikaže, kako lahko stiki med različnimi religioznimi in kulturnimi koncepti prinesejo nekaj novega, spodbujajo kreativnost in ustvarijo nove poglede na svet, v katerem živimo. To je pomembno sporočilo za današnji čas. Na srečo je za tiste med nami, ki ne govorimo francosko – samo glavni panoji so prevedeni v angleščino – na voljo katalog razstave tako v francoščini kot angleščini.

20170124_143054

Očitno je razstava navdušila obiskovalca, ki je v knjigo gostov narisal tole risbo.

Ko sem se sprehajala po razstavi, sem se spomnila na zelo posebno izkušnjo, ki sem jo doživela z mojo dobro prijateljico na potovanju v Gani. Naključno sva naleteli na krščansko cerkev v mestu Tamale, kjer so naju povabili k maši. Zelo prijazno so naju sprejeli in naju prosili, da se predstaviva. Po tem sva lahko pri maši tudi aktivno sodelovali. Njihova Biblija me je najbolj presenetila, saj je bila zelo drugačna od meni poznane. Zgodbe so bile glede na njihovo sporočilo razvrščene v več poglavij: zdravje, družina, ljubezen, moč, skušnjava … Poskušala sem brati poglavje o skušnjavi, a mi je gospa, ki je sedela ob meni, ves čas obračala strani, da bi sledila branju na maši …

 

Končna postaja: morje?

Urška Purg

Na poti iz službe se ustavim v trgovini. Kupim nekaj limon in banan. Oboje zbašem vsako v svojo vrečko in skrbno odtipkam pravilne kode, da dobim še ceno. Skočim po jogurt – moj najljubši v lončku, plastenko vode, ker bom umrla od žeje in samo še po kos sira, zavitega v stretch folijo na drugem koncu trgovine. Ker se mi mudi (kot vedno), zavijem na hitro blagajno in v njihovo priročno vrečko natrpam svoj izplen. Ko doma vse skrbno raztovorim in pospravim, ugotovim, da sem iz trgovine prišla s tremi vrečkami, plastičnim lončkom in plastenko ter plastično folijo. Saj ni tako hudo. Hudo pa postane, ker je skoraj vsak drug dan tako. In ne samo pri meni. Ampak, kaj ima vse to veze z muzeji? Več kot si mislimo.

Končna postaja: morje? je razstava, ki pripoveduje zgodbo o fenomenalnem materialu – plastiki. Plastika je krasna, ker ima lahko kakršnokoli lastnost, ki jo želimo.  Poceni je, lahka, … skratka perfektna. Pripomogla je tudi k razvoju aparatov za dnevno uporabo. Plastika je vsemogočna. In hudičevo težko razgradljiva. Svojo vsemogočnost dokazuje tudi v morju, kjer v nepredstavljivo veliki gmoti konča vsakih 20 do 30 sekund.

20170110_141909

Gmota plastičnih odpadkov, ki vsake 20 – 30 sekund pristane v morju.

Za razgradnjo plastike so potrebni UV žarki.

Bi radi videli v živo, o kako veliki gmoti govorim? Sprehodite se čez gostujočo razstavo, ki jo pravkar gosti Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Že med obiskom, občutno pa tudi po njem vaše male sive celice v glavi začnejo mleti. Razstava Muzeja za oblikovanje iz Zuricha, ki po svetu potuje čim bolj okolju prijazno, je nastavljena tako, da jo je lahko razumeti in predstaviti tudi otrokom. Obiskovalce odpelje v življenje plastike po smrti, ali ko odsluži svoje za človeške namene. Poigra se z mislijo, kaj bodo arheološke izkopanine naših zanamcev, postavi pred dejstvo, koliko plastičnih odpadkov pridelamo navadni sleherniki, oprijemljivo prikaže načine reciklaže, dovoli, da sami preverimo, koliko in kako majhnih koščkov plastike se skriva v obalnem pesku, postreže s podatki, razlago in vizualnimi obogatitvami, med njimi tudi s tako imenovanim mockumentary prikazom boja vrečke za dosego vrečkarskega raja in še več.

Strupi, ki jih nosijo peleti in ki jih naspužvajo nase, se akumulirajo v maščobnih tkivih organizmov – in veriga se hitro pripelje do nas: riba poje pelete, mi pojemo ribo. In strupe skupaj z njo.

Četudi sem razstavo videla že v Gradcu leta 2015, kjer me je prav tako hipno osupnila, se me je šele tukaj trajno dotaknila, saj so jo v MAO-tu skrbno dopolnili in lokalizirali s slovenskimi ostanki plastičnih vrečk in embalaž in nenadoma zgodbo usmerili name – na vsakdanjo uporabnico. Med zaposlenimi v muzeju so mesec pred prihodom razstave prav tako zbirali svoje plastične odpadke, ki so se nabrali v pošten ribiški izplen, ki te pozdravi takoj ob vhodu na razstavo. Doprinos gostiteljev je tudi analiza materialov plastične nacionalne dediščine, ki jih hranijo v zbirkah MAO. Izpostavijo dejstvo, da ni samo ene plastike, kakor pogosto mislimo, temveč je plastik več. In glede na to, da restavrator/ka niti na oko ne more določiti, kakšna plastika je, je še tako vsakdanji in običajen material tuj, raznolik in ena velika uganka. Kakšna plastika je, ni pomembno zgolj pri njenem procesu razgradnje. Ker vse vrste plastike ne trajajo enako dolgo, je isti podatek pomemben tudi pri njeni hrambi. V MAO-tu to z analizo izbora oblikovalskih predmetov še kako dokažejo in s tem odprejo novo poglavje za hrambo nacionalne dediščine in javno opozorijo morebiti tudi nove vzroke za posivele lase prenekaterih restavratorjev in skrbnikov zbirk.

Razstava, ki te zmrazi in te pripravi do nove novoletne zaobljube.

Razstava ni mišljena in se niti ne pretvarja, da bo obiskovalcem prinesla estetski užitek. Je v vlogi nečesa večjega – opomnika, kaj počnemo in kako učinkovito to počnemo. Če naj bi muzeji prevzemali bolj aktivno vlogo v družbi, vplivali na družbo in jo pomagali sooblikovati, je gotovo tak način razstav ena od dobrih poti k temu. Gre za razstavo, ki je ne rabijo videti le vsi otroci in šole, ampak jo moramo videti mi – odrasli. Še posebej, ker je tik pred nosom, tukaj v Sloveniji. Zraven bližine pa je njen plus tudi to, da po njej ob nedeljah vodijo zmeraj zanimivi gostje iz raznovrstnih branž in profesij.

Dunajski MAK

Urška Purg

Oh, Dunaj in muzeji! To je zmeraj posebno veselje in užitek. Obisk Dunaja si rada razporedim v zaporedja postankov v muzejih in kavarnicah. Zmeraj odkrijem nekaj novega na obeh področjih. In zapolnitev dunajskih dni z dvema ali tremi muzeji in dvema kavama na dan se je izkazala za krasno kombinacijo, ki poskrbi, da se ne prenasitim niti muzejev niti kave.

Čeprav je bilo mesto že povsem odeto v mesec oddaljene praznične barve, sem se ignorirajoč to vzdušje podala v muzeje iz tokratnega seznama vseh, ki jih moram obiskati. Še posebej navdušena sem bila nad Muzejem uporabnih umetnosti – MAK (Museum of Applied Arts). Je lahko dostopen in je muzej, ki vzbuja občutek dobrodošlosti, četudi v muzeju ne boste srečali nikogar od zaposlenih, razen receptorke in čuvajev na razstavah. Kljub temu jim je z dodatnimi participatornimi in k aktivnostim usmerjujočimi vsebinami za obiskovalce ter s poštenim številom raznolikih kavčev in mizami, ob katerih so nekateri mirno klepetali in malicali, uspelo priklicati sproščeno in prijetno vzdušje. Cenim tudi to, da so kljub njihovim dragocenim zbirkam pohištva in na prvi pogled dolgočasnim predmetom v pritličju, utegnili pristriči krila vzvišenemu odnosu – na kar bi sicer lahko igrali z željo očaranja elitnih gostov. Raje kot to, so se z vnosom elementov presenečenja in prej omenjenih participatornih elementov z nagovori obiskovalcev, odločili za ljudem prijazen muzej. Ko sem že pričakovala še eno sobo z novo vrsto razstavljenih stolov s pedigrejem, so me prijetno presenetili z načinom, kako so te stole predstavili. Raje kot njih, so izpostavili njihove sence in s tem nemudoma ustvarili povsem drugačno izkušnjo od pričakovane, osvobojeno vse vzvišenosti. Za povrh je tudi Dunaj 1900, njihov secesijski del na prvem nadstropju prav zanimiv, četudi malce staromoden, vendar saj veste – nekaj čarobnega je na tem obdobju in zraven tega imajo tudi Klimta. In kdo prav za prav ne mara Klimta?

20161126_155100

Dunaj 1900 s sodobnejšo, umetniško nadgradnjo na vrhu.

Vseeno pa mi je bil najbolj ljub njihov oblikovalski laboratorij, kjer sem vijugala naokrog in dovolila očem, da so se napajale na bistroumnih kuhinjah in t.i. mami vseh vgradnih kuhinj iz leta 1926; na izvrstni zbirki starih in sodobnih stolov; v sobi vzorcev, ki so jih digitalizirali in kot CC dali na voljo ljudem; v sobi, kjer se skupaj z nami presprašujejo o trajnosti … Všeč mi je bila ideja o prepletanju starega in novega kot so to storili pri večini stvari in na tak način aktualizirali na prvi pogled banalne ali spregledane predmete brez nepotrebnega utemeljevanja. Zelo nevsiljivo so dodajali tudi umetniške interpretacije nekaterih zbirk in s tem obogatili njihovo razlago, npr. pri kuhinjah in pri pogrinjkih ter prehranjevanju. Nedvomno mi je bila všeč tudi rešitev, kako so se na razstavah izognili tekstovnemu napadu na obiskovalce, še zmeraj pa omogočali ta radovednim, da so lahko izvedeli več. S preprosto umestitvijo “kotičkov za prenosne tekstovne vodiče” na začetku vsakega razstavnega prostora in s poudarjenimi temeljnimi trditvami in vprašanji na stenah tako v nemščini kot v angleščini, so dosegli izjemen učinek in zadostili potrebam večine obiskovalcev brez nepotrebnih velikih stroškov in odvečnega truda.

Tudi izbor začasnih razstav kaže na stopnjo drznosti in kreativnosti. Ob mojem obisku so gostili razstavo Shunga, japonske erotične umetnosti in 100 najboljših plakatov 15 iz Nemčije, Avstrije in Švice. Obe razstavi sta služili kot popestritev in dober prerez med nadstropji in različnimi temami.

Ker je muzej kar velik, imajo na ogled še veliko več, kot sem opisala, pogosto pa vnašajo igro med preteklostjo in sedanjostjo, ali ustvarjajo posebno razstavno sceno in prostor. S slednjim so se poigrali na razstavi kitajskega porcelana, kjer so predmete umestili v enormne leseno-steklene zabojnike, na katere so razstavni tekst zapisali kar z roko. Kot sem poskušala prikazati, znajo osvežiti in začiniti predstavljanje dediščine, zraven tega pa imajo tudi trgovino z na prste lepljivimi izdelki in prikupno kavarno, oboje le nekaj korakov stran od recepcije. Če seštejem vse, je MAK vreden obiska, še posebej ob torkih, ko so odprti vse do 22. ure in je vstop prost.

tim – Textile and Industry Museum Augsburg

Urška Purg

European cities are facing the downfall of industry for a while now. Causing the changes in society and people’s lives, it is becoming more and more important topic also for the museums. Museums try to save and preserve some remains of the fallen or transferred industry. Although, preservation and assuring the referential point in constantly changing times is an important role for museums, who wish to compensate the loss of industry and modernisation (Marquard 2001 in Zübe 1989 po Kaiser idr. 2014, 6), that is no longer enough for them. Museums are becoming the carriers of the changes as well, as Kaiser, Krankenhagen and Poehls place museums (2014, 6). This means, museums need to face their actions also in the present society and its needs, as well as in the future. There are more and more museums, who are doing their best to leave their footprints in this process. TIM is just one example, how once leading textile industry in Augsburg has managed to cope with their vanished era.

Placed in an old complex of former textile factory, State Textile and Industry Museum Augsburg tells a story of industrial importance of Augsburg in the textile field in the history. It is a specialized history museum, which pays a tribute to the once important and todays ruined bit of local textile industry.

I had an opportunity to visit the museum already three years ago, and with a help of a really good guided tour, it charmed me completely. It was nice to come back again after three years to see, how they are proceeding. Museum is placed in an old building with a subtle and clear museum design. The concept of the museum follows the chronological order, with an introduction of the textile production from the very beginning through raw materials with silkworms and origins, and so on, followed by the machine production, textile patterns and final products through time. The main story is accompanied by the parallel story in the separate thematic cubes, introducing the development of the textile industry in Augsburg. Both stories are very intuitively and neatly arranged. Through being a very structured museum, it is very clear for the visitors to follow the proposed storylines, with interesting blue interactive DIY islands with children’s tasks and games. Although, I appreciate there is not too much text, more text in English wouldn’t hurt. They offer guided tours in five languages though. However, for individual non-German speaking visitors, who wish merely to stroll around and discover the exhibition on their own, there is a gap. In addition, the staff addressing you in German no matter your questions are in English also doesn’t help much. There is demonstration of the machines by the former factory workers, which is impressive, it adds value to the whole concept and helps clarifying the picture, however it is available three times a day – if you are not aware of this, you can easily miss it.

20160623_181401

tim’s main entrance.

Nevertheless, to continue with the space itself – it breathes and it is not overcrowded with objects. They have managed to keep the feeling of the former factory and transform it in to a museum at the same time. There are also a lot of remarkable design ideas, which enable the display of the more sensitive objects, placed into drawers, with sensor lighting, that turns on, when the visitor approaches the showcase. Unfortunately, all the sensors did not work anymore.

During my first visit, I admired the most the idea of making the special Augsburg textile patterns available for the public with a help of technology. Tim keeps around 550 pattern books, which span the period of 1793 to 1993, and include approximately 1.3 million textile patterns. Since the books are old and sensitive museum objects, they need to be exhibited under extremely strict conditions, which are not very friendly to the visitors. At the same time, it is impossible to enable the overview of all of the patterns through opening the books on a random page, without the possibility to browse through the books (reasonably not allowed). Therefore, they came up with an idea of a museum catwalk with three giant central female dresses, equipped with computer connection to the scanned patterns from the books and the possibility of projection of the selected patterns to one of the two completely white dresses. Genius! It offered us children to play, and more serious design students to try out their combinations and ideas. However, at my second visit this no longer existed. The first giant dress remained as it was, made out of various patches of cloth, whereas the white two are now so to say – useless. One was just there, and the other had a too bright projection of a very short video clip about something. It was excessively bright and therefore, impossible to decipher the meaning of it. Without the computer stations with patterns, these three giants lose their meaning and work only as a middle filling of the room with books of patterns on the sides, which are excessively illuminated from the bottom up, making it impossible to watch the patterns in the dark showcases anyway.

The presented textile story is very well incorporated into the important historical events, with emphasis on their influences on the industry. It rounds the dramatic rise and fall of the textile industry during the 20th century, including the First and the Second World War. For this purpose, the complementary video content is carefully incorporated in a very subtle way, blending in with the grey info islands and showcases, enriching the story flow and adding the information value.

For those of us, who do not like to read too much anyway, the final exhibition segment was the most interesting one, presenting the selected pieces of fashion clothes, including the remarkable black wedding dress from 1909. The majority of presented dresses and swimsuits is ladies-wear, although some uniforms and gentlemen’s suits were not missing. Moreover, I must say, I wouldn’t mind to have a dress or two from the exhibition in my home closet. Whether I would manage to fit in, is another question; however, some pieces are really beautiful and timeless.

20160623_161112

A part of the permanent exhibition I really liked – presentation of fashin pieces, including the swimwear collection.

Permanent exhibition is concluded with a quick jump into present times with probably most popular room among the children, I imagine. A special grey cube includes space-like suite for steel workers, firefighters’ protective wear, wind-stopper test, carbon fibre products and other – to me – less appealing things with interactive elements.

Overall, museum offers a rounded story and illuminates an important piece of industrial history. Some relevant contemporary issues regarding this industry remain unspoken and can still be used in the temporary exhibitions, where the wonder and usefulness of the carbon fibre was presented at my visit. The museum is fresh and made with a thought on the ones, who like to discover things. However, what truly disappointed me is the prohibition of taking photos in today’s era?! I would fully understand the limitation of photographing with prohibition of flash usage, but the full stop? Their webpage says, it’s because of protecting the copyright – what copyrights? Or better, whose? It is a state museum, devoted to the people. And anyway, prohibiting the visitors from taking any photos in nowadays times is just a manifestation of not understanding, how the social web world is turning. Because of this demand, I am using the photos from three years ago, when no one prohibited me from taking any photos.

There has been a slick article exactly on this topic: Why is taking photos banned in museums.

To wrap it up, the museum is very contemporary in its storytelling, compared to other museums Augsburg has to offer, and it is worthwhile visiting. They even have a lovely museum shop at the entrance/ exit; with live on the spot sewing corner, many tim’s products and fair supply of thematic books for adults and children. In addition, their chic café/ restaurant fits perfectly to the ambient and rounds the museum experience with a tasty refreshment. Not to forget, how great the fact is, they have managed to name the tram station after the museum and a bus line as well. However, it still holds a broad space for improvements to develop into more tourist friendly destination. Especially, loosing that leftover of hierarchical demand of visitor’s gratefulness for being able to visit the museum, which completely mismatches their friendly webpage.

Finally yet importantly, I would like to take a quick look in Slovene museums and the industry topic. In Slovenia, there have been a few examples of facing the decomposing elements of the deindustrialization; only a few will be mentioned here, since this calls for a special post on its own. Years ago, Museum of Recent History Celje prepared a participatory project “Ne meč’te piskrov stran” referring to the public call to collect the Western-Emo enamel pots and use them in art interpretations, while enriching the museum collection with these missing elements. In Bela Krajina Museum, a temporary exhibition to celebrate the 60th anniversary of Beti Textile Company – the economic miracle of Yugoslavia (Brancelj Bednaršek 2016) is on a display this year. In Maribor, The Museum of National Liberation of Maribor is actively collecting the remains of the vanishing industries, preserving their spirit and (hi)stories, recently with emphasis on the Maribor’s textile industry, known as the Yugoslav Manchester.


Kaiser, Wolfram, Krankenhagen, Stefan in Poehls, Kerstin: Exhibiting Europe in Museums. Transnational Networks, Collections, Narratives, and Representations. New York in Oxford: Berghahn, 2014. (Volume 6, Museums and Collections).

Brancelj Bednaršek, Andreja: Predgovor/ Foreword. Beti: 60 let spominov. Beti (Metlika). Metlika: Belokranjski muzej, 2016. 10-13.

Muzej islamske umetnosti, Doha

Tina Palaić

Res je izjemna priložnost doživeti Doho, glavno mesto Katarja, in to prav v času hitrega razvoja celotnega Zalivskega območja. Nenehen napredek vključuje tudi impresivno kulturno ponudbo. Muzeji, ki so eni izmed tistih prostorov, kjer poteka proces konstruiranja katarske nacionalne identitete, pri tem niso izjema. V tem tekstu želim predstaviti Muzej islamske umetnosti, ki je v več pogledih izjemen muzej. Pred tem pa bom poskusila s kratkim uvodom približati kulturno sfero v Katarju.

Katar je majhna Zalivska država, ki je svojo neodvisnost od britanske nadvlade razglasila leta 1971. Država se izredno hitro razvija in spremembe v Dohi lahko mesečno opazujemo na vsakem koraku. Poleg številnih luksuznih hotelov, welness centrov, izvrstnih restavracij, nakupovalnih središč in arhitekturno zanimivih in precej nenavadnih stavb so v mestu tudi številne možnosti za nakupovanje na živahnih souqih in tržnicah, prav tako pa tudi za raziskovanje številnih muzejev in drugih kulturnih prostorov. Bogastvo Katarja še vedno temelji na nafti, vendar pa želi država zmanjšati svojo odvisnost od izvoza te dobrine in se vzpostaviti kot glavno regionalno in mednarodno kulturno in izobraževalno središče.

pogled-na-west-bay-2-poravnana

Moderne in nenavadne stavbe West Bay-a, enega od najbolj izstopajočih predelov Dohe.

Karen Exell, predavateljica na UCL Qatar, v svojem članku pojasnjuje, da sta zbiranje in razstavljanje (jaz bi dodala na način, ki se je uveljavil na Zahodu) v Katarju nekaj novega – ti praksi naj bi se pojavili v sredini 20. stoletja. Opredeljuje ju specifičen socio-kulturni kontekst. Prvič, Katarci so v svoji državi manjšina (predstavljajo približno 12 odstotkov celotne populacije; v letu 2016 po ocenah v državi živi 2,383,705 ljudi). Večino predstavljajo kvalificirani in nekvalificirani priseljeni delavci, ki imajo le status rezidentov. Drugič, izjemno hiter razvoj ter porast osebnega bogastva, ki sta povezana s prodajo nafte, sta spremenila njihov način življenja v le nekaj desetletjih. Posledično je nastalo precej privatnih zbirk, ki zbirateljem služijo pri vzpostavljanju njihovega odnosa do modernosti. Te zbirke prikazujejo predvsem tradicionalne načine življenja, skozi njih pa se izražata nostalgija za izgubljenimi časi in strah pred izgubo tradicionalnih vrednot. Eno izmed izjemnih privatnih zbirk si je mogoče ogledati v Muzeju Sheikha Faisala (odprt 1998).

Prvi muzej, osnovan po zahodnem modelu, je bil Katarski nacionalni muzej, odprt leta 1975 – kmalu po razglasitvi neodvisnosti. Trenutno je zaprt zaradi obnove; ponovno naj bi ga odprli leta 2018 (preverite arhitekturno zamisel francoskega arhitekta Jeana Nouvela za ta muzej). Več muzejev in galerij je bilo odprtih v zadnjih dveh desetletjih: Muzej islamske umetnosti (2008), Mathaf: Arabski muzej sodobne umetnosti (2010), Msheireb muzeji (2015), Al Riwaq Art Space (1998), galerija Al Markhiya (2008). Vstop v vse muzeje in galerije je prost. Osrednja organizacija za muzeje v Katarju je Qatar Museums (2005), ki je odgovorna za razvoj muzejev in umetnostnih galerij ter obnovo arheoloških najdišč. Poleg tega organizira in sponzorira različne kulturne dogodke.

museum-of-islamic-art

Muzej islamske umetnosti privablja številne obiskovalce predvsem čez vikend – ob petkih in sobotah.

mia

Muzej islamske umetnosti (MIA).

Muzej islamske umetnosti je postavljen na Corniche, zelo lepo obmorsko promenado, na umetnem otoku 60 metrov od obale. Oblikoval ga je znan kitajsko-ameriški arhitekt I. M. Pei, kar je vzbudilo veliko pozornosti in medijskega poročanja na Zahodu. Stavba resnično je veličastna. Gre za dober primer povezovanja z modernostjo, čeprav so naročniki pri njenem oblikovanju zahtevali močne povezave s preteklostjo. V muzejskem katalogu je opisano arhitektovo iskanje “bistva” islamske arhitekture – sam ga definira kot igro luči in senc, “kjer sončna svetloba oživi ogromne prostore in kjer ima geometrija osrednjo vlogo” (str. 26).

atrij-2

Prostoren atrij z velikim lestencem in okrasnim vzorcem na tleh, ki so ga navdihnili islamski geometrijski vzorci.

Zbirka muzeja ni obsežna – ali pa so kustosi izbrali manj predmetov za razstavo. Razstavne sobe so prostorne in prijetne; v vsaki je več stolov, kjer se je mogoče odpočiti. Da bi bil vsak predmet viden in cenjen, so s pomočjo osvetlitve – v sicer temnih sobah brez naravne luči – ustvarili vzdušje, v katerem prav vsak predmet izstopi. Na razstavi je mogoče videti predmete iz kovine, stekla in lesa, nakit, tekstil in kovance. Zelo očitno je, da je bila razstava pripravljena na podlagi tradicionalnega oblikovanja razstav na Zahodu – temelji na predpostavki, da predmet sam po sebi govori svojo zgodbo.

hunting-horn

Lovski rog iz Italije, verjetno iz Sicilije, med 11. in 12. stoletjem. Na razstavi je o predmetu na voljo le malo informacij.

Zbirka muzeja je zelo raznolika. Predmete so zbrali od Španije do osrednje Azije in Indije, časovno pa se umeščajo med 7. in 19. stoletje. Njihovo ozadje je tako sekularno kot religiozno. Na razstavi je mogoče prebrati, da zbirka muzeja “odraža raznolikost mnogih kultur in idej znotraj ene civilizacije”. Zame je to odlično stališče, a na razstavi sem res pogrešala kontekst, ki bi pojasnil zgodovinsko in geografsko ozadje razstavljenih predmetov. Prav tako sem si želela več informacij o vrednosti vsakega predmeta ter o njihovi selekciji.

astrolabi

Na fotografiji je zbirka astrolabov, znanstvenih instrumentov, ki so v islamskem svetu med drugim služili tudi za določanje časa in smeri molitve v smeri Meke.

lestenci

Islamska umetnost vključuje tudi steklene izdelke, kot sta ti krasni svetilki.

Ob tej izkušnji razstave sem se vprašala: kdo je muzejsko ciljno občinstvo? Kakšna je njegova povezava z lokalnim prebivalstvom – predvsem zato, ker je MIA muzej, oblikovan po zahodnem modelu? Seveda muzej izraža svojo odprtost za obiskovalce vseh starosti in različnih etničnih ozadij – predlagam, da preverite njihova spletna vodstva – a imam občutek, da glavni namen muzeja ni vključevanje in komunikacija z lokalnim občinstvom. Menim, da je bil njihov poglavitni cilj impresionirati Zahod – tako s samo arhitekturo kot sprejemljivo verzijo islamskega sveta. S tem, da na razstavi niso zagotovili nobenega konteksta, so iz muzejske interpretacije izključili kakršnekoli povezave s politiko. Na ta način muzej kaže, da je bil “islam nenehno tolerantna in napredna sila, ki je uresničevala, prilagajala in prenašala ideje znotraj in čez njegove meje” (muzejski katalog, str. 9). Ta navedba kaže, da je dediščina – kot zmeraj, a morda tukaj le nekoliko bolj očitno – politično orodje za poudarjanje izbranih interpretacij.

mia-park-china-festival-2016

Poleg MIA je MIA park, kjer je mogoče ves dan uživati v zelenju in prijetnih osvežilnih vetrcih, ki pihajo z morja. Na tej fotografiji je bazar v parku MIA, moderna verzija starejših souq tradicij (poteka vsako soboto).

7-sculpture

Velika skulptura, ki jo je oblikoval ameriški umetnik Richard Serra, je postavljena na koncu pristaniškega nasipa v MIA parku. Znana je po imenu skulptura ‘7’. Obeležuje duhovni in znanstveni pomen števila 7 v islamski kulturi. Postavljena je bila leta 2011.

mia-at-night

MIA ob sončnem zahodu.

Muzej prekinjenih vezi

Urška Purg

Si lahko predstavljate, da več kot pet minut stojite pred starim opekačem? Ali pa pred plišasto igračko gosenico s populjenimi nogami? Ali še bolje, si predstavljate, da vas nagovori in gane oguljen, breznosni, vrtni palček?

Naj zveni še tako nemogoče in dolgočasno, v Muzeju prekinjenih vezi se boste zalotili, da počnete natanko to. Ždeli boste pred neobičajnimi ali celo zelo običajnimi predmeti in po več minut vpijali neverjetne zgodbe, ki jih pripovedujejo. Nekateri to počno celo po več ur. Moram priznati, da je to edini muzej, v katerem sem bila dovolj motivirana, da sem prebrala skoraj ves razstavni tekst, četudi zelo dolg in to že drugič – z letom premora vmes. To sem počela kljub temu, da z eno pošteno nogo blodim med skupino ljudi, ki ne marajo branja tekstov na razstavah in v muzejih.

20160514_145300

One of the most quiet museums I’ve ever been to./ Najbolj tih muzej od vseh, v katerih sem bila.

Ne vem, če je potrebno sploh reči, da so stvaritelji tega muzeja zadeli v polno z izbiro tematike, saj so prekinjene vezi ena bolj univerzalnih in vsesplošnih na svetu – vsi jih imamo nekaj za sabo, takšnih ali drugačnih. Med obiskom se ne vzbujajo zgolj čustva, ampak tudi spomini na naše lastne potrgane vezi. In čeprav so v resnici podjetje, ki se zgolj imenuje muzej, se vanj zgrinjajo obiskovalci iz povsod in kot kaže, nikogar ne moti vstopnina. Za nameček so prejeli še slavno muzejsko nagrado sklada Kenneth Hudson za najbolj inovativen muzej v Evropi.

20160514_150125

Muzej so kar pretkano namestili v bivše zagrebško staromeščansko stavbo, katere ostanki vznikajo ponekod med razstavo, četudi je interier popolnoma bel, da predmeti še toliko bolj pridejo do izraza. S tem, ko so vsi prostori in podstavki in vse belo, so avtorji uspeli doseči ravno to – predmeti izstopajo iz prostora in vsak posebej izzivajo naše zanimanje. Rahlo galerijski način razstavljanja predmetov je po mojem mnenju prav primeren za sporočilo, ki so ga želeli prenesti na obiskovalce, saj skupaj z belino omogoči prerez stika z realnostjo in te – kot Alico, ki pada skozi deblo v Čudežno deželo – zaluča v nek paralelni prostor, kjer čas ni pomemben. Na neki točki sem se počutila resnično kot da stopam po čudežni deželi, kjer mi je dovoljeno kukati v najbolj intimne prostore slehernikov. Skratka vse te zgodbe, ki se skrivajo za vsakim predmetom, različne kot so, slej ko prej uspejo vplivati na vaša čustva. Nenadoma začnete skupaj z anonimnimi osebami, ki so zapisale svoje razhode, čutiti bolečino, zadovoljstvo, svobodo, žalost, … Kar je še bolj srhljivo – brez težav bi ena tistih zgodb in predmetov bila lahko tudi vaša. Sama sem zasledila, da se nenehno in nezavedno poigravam z mislijo, kaj bi pa jaz storila v nekaterih primerih.

20160514_142626

Nekatere zgodbe so iskreno žalostne in boleče, nekatere prepojene z jezo, druge so prav navihane in spet druge iščejo nek zaključek. Nekaj zgodb, četudi še tako kratkih, povzroči celo kurjo polt. V svoji človečnosti vas priklenejo nase, da počasi dihate z njimi. In ravno tukaj je ta fenomenalnost ideje, ki stoji za tem muzejem – to je muzej vseh nas. Ljudi, ki zjutraj kolesarimo v službo in si pri tem izmišljujemo izgovor za zamujanje. Vseh nas, ki med mešanjem brbotajoče kremne juhe sanjamo o tem in o onem. Vseh nas, ki smo imeli in imamo radi.

Četudi so predmeti še tako različni, sledijo nevidnemu redu, ki vas najprej popelje skozi zgodbe razhajanj mladih zaljubljencev, nakar sledite bolj resnim koncem preko varanja in odraslih razhodov, vse do bolečih prekinitev družinskih vezi med starši in potomci. Sprehod se zaključi z zrelimi (če si smem drzniti tako reči) razvezami zakonov in končanih partnerstev. Najbolj temne zgodbe so umeščene v ujemajoče razrut prostor, kjer iz ostankov sklepam, da je bila nekoč kopalnica. Med tem, ko je nekaterim scenografija tega prostora nadležna, je meni všeč ravno zaradi vzdušja, ki ga ustvarja. Vizualni vtis polomljenih belih ploščic je namreč kot nalašč za izraženo težo, ki jo nosijo predmeti v tem prostoru. V resnici bi še najbolj sodili v mračno, hladno in pajčevinasto klet, če bi jo muzej imel, saj nosijo zgodbe, ki bi si jih večina običajno želela skriti pred širnim svetom.

20160514_144641

Dovolila bi si reči, da to ni zgolj muzej, saj omogoča vsem, ki anonimno delijo svoje zgodbe preko predmetov, zaključek vezi in vzbuja upanje za prihodnost. Zraven tega je to en bolj tihih muzejev, kar sem jih kdaj obiskala, saj vsi obiskovalci berejo tekste, ne glede na njihovo dolžino. Vsak si želi vpogleda v čim več zgodb, obenem pa po obisku nadaljevati svoje življenje z boljšim občutkom o sebi. Na tem mestu skorajda lahko vežemo vzporednice z dvigajočim učinkom, ki spremlja gledanje resničnostnih šovov, kot so Keeping up with the Kardashians ali Big Brother, ki gledalce pustijo z občutkom normalnosti po koncu.

20160514_151346

S svojim drugim obiskom v tem muzeju sem bila zelo zadovoljna, čeprav moram izpostaviti nekaj nadležnih slabosti, ki bi jih z malo truda lahko izboljšali. Kljub njihovi neformalnosti v izražanju, ki je povsem primerna, bi nivo angleških tekstov lahko izboljšali – vsaj slovnične napake, ki jih celo jaz opazim, bi lahko eliminirali. Zelo sem si želela ogledati tudi nekaj videov, ki so jih vključili v postavitev, še posebej, ker je en v slovenščini. Vendar se kljub visokemu zanimanju nisem uspela prebiti čeznje, ker so imeli vsi napako v zvoku, zaradi česar so bili filmčki tako rekoč negledljivi. Prav ta specifični problem bi lahko, ali bolje rečeno, moral biti izboljšan, sicer bi bilo bolje, da videov sploh ne bi bilo. Nenazadnje ne bi škodilo niti to, če bi imeli po prostorih raztresenih nekoliko več sicer krasnih sedežev. Sploh, ker ob izhodu iz tega čustvenega popotovanja hrbtenica in noge nedvomno cenijo malo počitka. Na srečo ima muzej krasno in ljubko konceptualno kavarnico, kjer sem lahko odpočila svoja boleča vretenca, po tem, ko sem seveda preskenirala še resnično dobro premišljeno majhno muzejsko trgovinico.

20160514_150421

Vsemu navkljub sta tema muzeja in dejstvo, da imajo nenehne potujoče razstave, kjer vključujejo lokalno publiko, ter začasne razstave, kjer predstavljajo tekoče pereče družbene zadeve, tako popolni, da si lahko samo želim, da bi se tega spomnila sama. In še muzejskega dvojčka imajo v Los Angelesu.

Pokemania in the air

Urška Purg

It’s here and apparently it’s not going anywhere – Pokemon GO game, which flooded the world in a matter of days. It has managed to infiltrate into every place, even the cultural institutions, whether they like it or not. It has its pluses and minuses, among which not all are already known and are still emerging.

On its march, it did not forget to involve also the museums and galleries in any kind of manner – whether they host some newly self-employed little monsters or they offer PokeStop stations, where the players can refill for the hunt, or even call the wild Pokemons.

With the exception of a few museums and places of memory, like Auschwitz Memorial and Holocaust Museum Washington, majority of worldly known museums, such as MoMA, V&A, Museum of London, etc, accepted this special scavenger hunt game and the players with open arms. Even Slovene museums and galleries reacted to the new trend immediately; mostly by embracing the game and letting the potential audience know, they’re in it as well. They tried to tackle along, each in their own way.

There have already been a few articles, advising the museums, how to make the most out of it, even by investing in the game, boosting Pokemons, offering special Pokemon tours, etc. What is the least of the benefit museums could get out of this? By being a PokeStop, they at least attract the players, of broad age groups, although, surprisingly, the ones hanging out around the museums in Slovenia tend to be deep in their twenties. It does not necessarily mean those Pokémon seekers will ultimately enter the museums; however, they at least take a stop in front (in the worst-case scenario) and remember the name and the place. In Slovene case, that is already alot. Through this, maybe they will geolocate the museums in their mind maps, and just maybe, they will even return with a purpose of visiting one day. Although the last is a very idealistic scenario. To summarize, museums can suddenly get a large number of game enthusiasts in their yards, and it is up to their inventiveness, how they will react to that. How far should museums go with it, should be intertwined with their mission and vision.

Returning to the inappropriateness of the PokeStop though, what can museums do there? How can they influence the players and Niantic, to pull them out of this enchanted overlapping virtual-real world? Since the majority of the stops, glued on top of Niantic previous location game Ingress, tends to take place on the existing open air monuments, statues and cultural heritage spots, some of them might be inappropriate, in a way Auschwitz is. In Slovenia, players will suddenly get very familiar with all sorts of monuments, especially the ones from the period of WWII and post-WWII monuments and memorial boards, including the monument to victims of the WWII, which is supposed to be a place of respect, memory and peace. One can ask the holders of the game – Niantic – to remove the location, however at this point and with such a rush, the reply includes only a promise of taking the request in to a consideration as soon as they will manage.

Since this is by far the last such game, museums and other institutions will need to prepare themselves, in order to react properly to the world they will need to leave and fit in. Additionally, I can say from my own experience – being a total non-gamer – the game just sucks you in. If you don’t believe me, just try it out yourself. Moreover, it makes me wonder, what else the future will bring.

20160721_191514

Pokemon trainers in front of National Museum of Contemporary History Slovenia. / Trenerji Pokemonov pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije (foto: Monika Montanič).

 

 

Museum of Broken Relationships

Urška Purg

Can you imagine yourself standing in front of an used toaster for more than five minutes? Or in front of one legless caterpillar toy? Or even being addressed by a broken and dusty old garden gnome without a nose?
As impossible as this may seem, in Museum of Broken Relationships you will catch yourself doing exactly that – absorbing the most unusual objects and their even more appealing stories for minutes. Some do it for hours. This is the only museum that motivated me to read almost all of the texts they have next to the objects. No matter how long. Twice. With a year brake in between. In addition, I hate reading much text in museums.

I guess it’s almost obvious to say, they nailed it with the topic selection, since broken relationships are one of the most universal topics ever. Transnational, cross-border and relatable to anyone – after all, we all have a few broken relationships in our closets. It not only evokes our emotions, but also our memories and our own experiences from the past. Despite being a company, that named themselves a museum, visitors from all over the world are coming in masses and no one minds the entrance fee. They even got the Kenneth Hudson Award for the most innovative museum in Europe.

Museum is placed in a quite suitable building in Zagreb that once was an apartment. Some leftovers are still visible throughout the exhibition. To make as much emphasis on the objects as possible, entire interior is in white. By everything being white, it appeared to me that the objects come out of space. I find that perfect, since they launched me directly into another world. While strolling around the museum, this is exactly how I felt like – being in a parallel universe, or buried deep in the collection of one very diverse novel. It’s like going on an ultra-short roller coasters of emotional stories. In short, the personal stories behind the most random objects achieve luring out your emotions. You feel the pain, the happiness, the sorrow/ … of the people, who have sent their memories of their broken relationship to the museum. Moreover, easily, one of these objects could be yours. I caught myself repeatedly playing in my thoughts, what I would have done in a similar situation.

20160514_145300

One of the most quiet museums I’ve ever been to./ Najbolj tih muzej od vseh, v katerih sem bila.

Some stories are sad, some filled with anger, some witty and in need of a conclusion, and some truly painful. Some stories – no matter how short, even give you goose pops. From time to time, it feels like peeking through the private house’s window and pressing fast forward button to be able to follow the most exciting parts. This is where the smartness of the idea behind this museum pop-ups – this is a museum of all of us. Of all of us, who, while cycling to work on mornings try to come up with an excuse for being late. It’s a museum of people like you and me, who while steering the babbling pumpkin soup, are thinking about this and that. It’s a museum of people who used to loved and love.

The objects, as various as they are, seem to be following an invisible order – firstly you meet the stories of young(er) love’s ends. Then more serious follow through cheating and adult dispersals, to painful family broken relationships. The walk concludes with mature (if one could name them so) brake-ups and ended marriages. The darkest stories are placed into the most shattered part of the house, where the bathroom used to be, I imagen. Some find this annoying however; I like the setting and the atmosphere it creates. Those old damaged bathroom tiles are perfect for the weight of the stories the objects presented there reveal. They could even be placed into basement, if there would be one, since those are the stories majority wish to hide from the world. Yet, here they can be told here – from strangers for strangers.

20160514_145237

The heaviest stories in matching scenographic atmosphere./ Najtežje zgodbe v ujemajočem prostorskem predelu muzeja.

I would say this is not merely a museum. It allows people anonymously reaching a conclusion of their bonds in hope of moving on. I also found this museum one of the quietest ones, with everyone reading the texts, no matter how long. Everyone is trying to grasp the stories and after the visit, when leaving the museum, feel better about themselves. It almost gives a similar uplifting feeling like watching Keeping up with the Kardashians, or Big Brother show, where you feel normal after that.

20160514_144545

A confession room in the end of the museum for visitors’ inputs./ Spovednica na koncu muzeja je namenjena doprinosom obiskovalcev na temo razhajanj ali zgolj vtisov o muzeju in videnem.

I have been very happy with my second visit in Museum of Broken Relationships; however, I have stumbled upon some things that were slightly irritating. Despite all of its informality, which is warmly welcome because of the personal stories, English could be a bit better and according to the English grammar rules. I was also curious to watch the videos they have decided to include on a display. Despite being very interested, I could not bear watching them – the sound was disturbed and crumbly, which made it impossible to listen. That particular element could, or should really be improved. Alternatively, it should not be there at all. Finally, having more chairs around the place would not hurt. After stepping out of this special emotional zone, your spine and legs hurt. Fortunately, a cute museum cafe is there, where you can finally rest right after having a quick stop in a well thought through museum shop on your way out.

Overall, museum theme, and the fact they have constantly on-going travelling and temporary exhibitions, dealing with the most current social issues, is just so perfect I can only wish I had thought of it myself. And they even have a twin-brother in L.A.!

 

Chocolate. Who doesn’t like chocolate?

Urška Purg

But do you know, where it comes from? OK, but do you know, when did this sweet, pamperish brown thing come to Europe? And do you know, there is also a bitter side of chocolate?

There is a cute little temporary exhibition – coming to an end – in Museum of Recent History Celje exactly on this – chocolate! It covers the where from’s and how’s, also the first beginnings in Europe, the history of the cocoa tree, the first producers and products, and much more, neatly spiced up with history. They did not overlook the dark side of the chocolate industry over the years and the environmental and social questions it raises either.

20160331_123348.jpg

Milk chocolate wrapping produced by the Trappist monks, who first started to produce chocolate in Slovenia in Rajhenburg castle./ Ovitek rajhenburške mlečne čokolade izpod rok trapistov, ki so prvi v Sloveniji pričeli s proizvajanjem čokolade.

Smartly divided into four parts, it offers a light walk through, or a more detailed and educational impact, if desired. First part is slightly more dedicated to theory and informational part, nicely wrapped into giant packets of chocolates, which makes it pleasant to an eye. As a matter of fact, the entire exhibition design is pleasant to an eye and nose – the scent of chocolate surrounds you as entering the exhibition. Beware – it might awake the desire and cravings for … chocolate!
However, to continue with the exhibition division – the next part presents some national and local chocolate producers, nostalgic commercials and a large photo wall, which is supposed to invite the visitors to take selfies. Of course, also the selfie stick is there and some printed photos of smiling selfies, posted on museum’s Facebook – unfortunately not many. Maybe a photo wall with a hint of silliness would do the trick, but still it harms no one by being there.
I was particularly interested in the third part, where invited artists have interpreted chocolate in their own way. My attention was raised by Sweet dilemma by Suzana Švent – a set of figurines made out of chocolate with a help of balloons, placed on a mirror and there for the visitors to decide, whether they would like to enjoy the art, or rather the taste, while seeing themselves eating it. Apparently, there was no dilemma at all – the sculptures were long gone before I came.

20160331_123957

Sweet dilemma – solved./ Razrešena Sladka dilema.

The exhibition is concluded with a recipe room, where pre-gathered popular people’s recipes greeted me from the walls. Gathering the recipes was also used as a dissemination tool before the exhibition, which worked very well. Smart. The exhibition space unfortunately dictates the visitor to return the same way as coming in, and usually this is slightly inconvenient – especially, if the visitors are not motivated by any extra planned and placed scenographical nudges. However, in this case I realised how many things have I missed on my way in – the sayings, the UNRA package, which also contained chocolate, all those little details. Therefore, going in and out on the same path represents no problem at all.

It is a sweet, easy and pleasant exhibition for a nice afternoon leisure walk and a good introduction and motivation to stop for a cup of hot chocolate later in the nearest café. And since it’s closing in three days – the ones, who have not seen it yet – hurry up.

20160331_124510

UNRA package next to the legendary children’s chocolate Animal Kingdom – firstly made with only 2% cocoa, the rest was starch, sugar and butter./ UNRA paket, ob njem pa legendarno Živalsko kraljestvo, ki je na začetku vsebovalo zgolj 2% kakava, ostalo je bil škrob, sladkor in maslo.