Recenzija
Tina Palaić
Kot mlada muzealka na začetku svoje karierne poti se poskušam tako na področju teorije kot tudi strokovnega muzejskega dela ves čas izobraževati. Pred kratkim sem prebrala zelo uporabno knjigo, ki poskuša prečiti vrzel med teorijo in prakso v muzejih. Napisala sta jo priznana muzeologa in tudi praktika Peter van Mensch in Léontine Meijer-van Mensch, ki bralce pozivata k razvoju novih muzejskih praks, ki bodo vzpostavile in ohranjale muzeje v vlogi pomembnih družbenih institucij. Nove težnje v muzeologiji II (New Trends in Museology II, 2015) je druga izdaja njune knjige Nove težnje v muzeologiji (2011), vendar precej dopolnjena. Predstavila sta jo na mednarodni delavnici z istim naslovom v aprilu 2016 v Slovenskem etnografskem muzeju. Takrat sem ju tudi prvič osebno spoznala in bila navdušena nad njunim obsežnim znanjem ter poglobljenim razumevanjem sodobnih muzeoloških idej. Njuno izhodišče so trije stebri muzejskega profesionalizma: teorija, praksa in etika. Ti trije pojmi so rdeča nit knjige; prisotni so, ko govorita o muzejskih zbirkah, izobraževanju v muzejih, inkluziji in participaciji, perspektivah celostne / integrirane dediščine, evalvaciji in muzejski etiki.
Avtorja pričneta diskusijo z jedrom muzejske identitete – zbirko. Zanju ne predstavlja končnega rezultata muzejskega dela, temveč sredstvo, s katerim muzeji uresničujejo svojo družbeno vlogo. Zapišeta:
“Zbirka ustvarja idejo preteklosti (in sedanjosti) z namenom, da omogoči razpravo o njej v sedanjosti. Prav tako je darilo prihodnjim generacijam in v tem smislu lahko govorimo o transferju kulture tako sodobnim javnostim kot tudi prihodnjim družbam.” (str. 17)
Poudarjata, da gre pri dediščini za prenos kulture (na primer med generacijami) in da je odnos do dediščine vedno aktiven. Kot dediščino namreč razumemo tiste izbrane elemente kulture, ki podpirajo idejo o preteklosti, kot jo želimo oblikovati. Tako lahko dediščino razumemo kot sodoben kulturni produkt, ki se nanaša na preteklost. Ob razumevanju teh predpostavk je treba upoštevati dinamično naravo zbirk, katerih vrednotenja se spreminjajo s spremembami v družbi. Poleg inventarizacije, dokumentacije, konzerviranja in restavriranja sta strategiji razvoja zbirk tako zbiranje kot deakcesija – izločitev predmeta oziroma primerka iz zbirke. Avtorja deakcesijo definirata kot instrument strategije dinamičnega zbiranja; muzeji med sabo lahko na primer izmenjajo dele zbirk s predmeti višje vrednosti. Avtorja tako predlagata tesnejše sodelovanje med muzeji, s čimer lahko ti izgradijo bolj razločevalne profile.
V nadaljevanju predstavita dva izjemno pomembna koncepta: skrbništvo in delitev odgovornosti. Skrbništvo definirata kot deljeno lastništvo:
“Skrbništvo [potemtakem] daje prednost oblikam deljenega lastništva, pri čemer muzeji in izvorne / uporabniške skupnosti delijo odgovornost za ohranjanje predmetov kot žive dediščine, gre torej za obliko ohranjanja, pri kateri vrednost dediščine ne izključuje njene uporabe izven muzejskega konteksta.” (str. 20)
Kdo je tisti, ki odloča, kaj je dediščina in kaj naj bi ohranili? Katere zgodbe so slišane in kateri glasovi podrejeni, izključeni? Tako kot koncept skrbništva je tudi ideja delitve odgovornosti poskus prečenja vrzeli med avtoriziranim in podrejenimi dediščinskimi diskurzi. Procese vrednotenja in izbire dediščine osvobaja avtoritativnega diskurza dediščinskih strokovnjakov.
Naslednji navdihujoč koncept je dediščinska skupnost, ki ga je predstavil Svet Evrope v okviru Framework Convention on the Value of Cultural Heritage for Society leta 2005. Dediščinska skupnost je skupina ljudi, ki vrednoti specifične aspekte kulturne dediščine, ki jo želi v okviru javnega delovanja ohraniti in prenašati na naslednje generacije. Avtorja sta zapisala:
“Zanimivo je, da (pri opredelitvi dediščinske skupnosti, op.p.) ni nobene reference v zvezi s prostorom in teritorijem in ni reference v zvezi z lokalnim, regionalnim ali globalnim pomenom. Pozornosti vredna je prav tako odsotnost vnaprej definiranih družbenih parametrov, nacionalnih, etničnih, religioznih, profesionalnih ali razrednih. Dediščinska skupnost je tako lahko vzpostavljena onkraj teritorijev in družbenih skupin.” (str. 55)
Med konceptom dediščinske skupnosti in konceptom Dediščina 3.0 / Muzej 3.0 je jasna povezava. Ideja Dediščina 3.0 izhaja iz izraza Splet 3.0 (gre za tretjo generacijo spletnih storitev) in pomeni, da so podatkovne zbirke dediščinskih institucij med seboj povezane. Prav tako se ideja nanaša na sodelovanje na splošno, ki je lahko tematsko ali povezano s prostorom. Sama sem idejo Dediščina 3.0 takoj povezala s procesom deakcesije. Nadaljnje je ideja Dediščina 3.0 pomembna, saj se sledovi zgodovine in pripovedi hranijo v različnih dediščinskih ustanovah: muzejih, arhivih, knjižnicah, organizacijah za varovanje nepremične dediščine in varovanja narave, prav tako pa tudi v tistih, ki se ukvarjajo z nesnovno dediščino. Te institucije skupaj tvorijo spomin “prostora”. Če bi bile vse povezane s pomočjo ideje Dediščina 3.0, bi obiskovalci imeli priložnost bolje razumeti dediščino v vsej njeni kompleksnosti.
Nadaljnja obogatitev, ki izhaja iz interdisciplinarnosti, je razvidna iz diskusije avtorjev o izobraževanju in učenju v muzejih. Ko govorita o izobraževalnem obratu v muzejih, navajata številne avtorje, ki se naslanjajo na pedagoške teorije. Teoriji raznoterih inteligentnosti Howarda Gardnerja in izkustvenega učenja Davida Kolba sta izjemno uporabni pri razvoju muzejskih izobraževalnih / pedagoških programov. Resnično pomembno pa je razumevanje, da obiskovalci v muzeju ustvarjajo svoje lastne pomene in narative na podlagi svojih prejšnjih izkušenj, znanja, interesov, pričakovanj, namenov in ne nazadnje tudi njihovega fizičnega in duševnega stanja. Avtorja predstavita izkušnjo kot enega od vplivnejših konceptov v razvijanju sodobne muzejske prakse in spodbujata kustose, da izkušnjo personalizirajo.
“… obiskovalec želi smiselno osebno izkušnjo. Oblikovanje standardizirane izkušnje ni dovolj. Uporabniki želijo nadzorovati svojo lastno izkušnjo na način, da je ta zanje relevantna.” (str. 45)
Muzeji naj bi bili družbeno odgovorni z omogočanjem vključevanja posameznikov, delovanjem kot agenti družbene spremembe in moderiranjem občutljivih družbenih vprašanj. Kateri je tisti za muzeje specifičen način / produkt, ki družbeno odgovornost omogoča? Še več, kako pa lahko merimo kvaliteto in pomen tega produkta? Temu vprašanju je posvečeno celotno poglavje njune knjige in avtorja navedeta več pristopov in metod za evalvacijo različnih elementov muzejskega dela. Predstavita tudi model, ki sta ga razvila sama: gre za sistemski pristop k analizi muzejskega fenomena. Muzej razumeta kot sistem povezanih podsistemov: ohranjanje, raziskovanje, komunikacija so podsistemi, ki se delijo na še manjše podsisteme. Namen njunega modela je prepoznati elemente posameznega procesa in kaj je zanje potrebno ter identificirati, kako se ti elementi povezujejo s potrebami družbe. Evalvacija muzejskega dela in njegovih produktov je nujna posledica vpeljevanja etičnih principov v muzejsko delo. Avtorja predstavita profesionalno etiko muzejskih delavcev in številne pomembne etične koncepte: transparentnost, družbena odgovornost, moralno delovanje.
Knjiga nam ponudi izčrpen uvod v raznolike sodobne ideje o vlogi muzejev v današnji družbi. Kot zapišeta avtorja sama:
“Glede na internetno terminologijo je lahko najina knjiga razumljena kot portal. Najin namen je bil pokazati prakse in ideje, ki so relevantne za sodobni razvoj, in povezati tendence z namenom usmeriti vas k množici virov, ki reflektirajo današnji strokovni diskurz.” (str. 10)
Če želi bralec globlje razumeti opisane koncepte in ideje, mora poseči po drugih delih. K sreči sta avtorja pripravila tudi obsežno bibliografijo, ki lahko služi kot vir za nadaljnje raziskovanje sodobnih muzejskih praks. Veliko je dobre muzeološke literature – torej, ne odlašajte predolgo z branjem! 🙂
The book cover.
aMUSE(U)Ment 