Urška Purg
Evropska mesta se že nekaj časa soočajo s propadanjem industrije, kar povzroča spremembe v družbi in življenju ljudi, zaradi česar to postaja vse bolj in bolj pomembna tema tudi za muzeje. Veliko muzejev zato poskuša rešiti in ohraniti nekatere ostanke neobstoječe ali prenesene industrije. Čeprav je ohranjanje in zagotavljanje referenčne točke v nenehno spreminjajočih se časih pomembna vloga muzejev, ki želijo nadomestiti izgube industrije in modernizacije (Marquard 2001 Zübe 1989 PO Kaiser idr. 2014, 6), to ni več njihova zadostna funkcija. Muzeji niso le skrbniki dediščine, temveč postajajo tudi nosilci sprememb, kakor jih umeščajo Kaiser, Krankenhagen in Poehls (2014, 6). To pomeni, da morajo muzeji usmeriti svoje delovanje tudi v obstoječo sodobno družbo in njene potrebe, ter vzdrževati to držo tudi v prihodnosti. Obstaja vedno več muzejev, ki po svojih najboljših močeh delajo v smeri, da pustijo svoje odtise v tem procesu. Muzej tekstilne industrije – TIM je samo en primer, kako so pristopili k izginjanju nekoč vodilne tekstilne industrije v Augsburgu.
Nahajajoč se v starem kompleksu nekdanje tekstilne tovarne, državni Muzej tekstila in industrije Augsburg pripoveduje zgodbo o industrijskem pomen Augsburga na področju tekstila v zgodovini. Gre za specializirani muzej, ki se s svojim delom in obstojem klanja nekoč pomembnemu in danes neobstoječemu delu lokalne tekstilne industrije.
Muzej sem obiskala že pred tremi leti, ko me je s pomočjo resnično dobrega vodenega ogleda povsem očaral. Zato sem bila še posebej vesela vrnitve po treh letih, da vidim, kako nadaljujejo s svojim poslanstvom. Muzej se nahaja v nekdanjem tekstilnem kompleksu, v eni izmed industrijskih stavb, v katero so zaradi potreb muzeja posegli s prefinjenim in jasnim oblikovanjem, ki si nekdanjega izgleda industrijske arhitekture ni brezglavo podredilo. Koncept muzeja sledi kronološkemu vrstnemu redu, s predstavitvijo tekstilne proizvodnje od samega začetka preko surovin in njihovega izvora. Temu sledi strojna proizvodnja, tekstilni vzorci in pregled končnih izdelkov skozi čas. Glavna zgodba, ki jo muzej pripoveduje, je opremljena z vzporedno zgodbo v ločenih tematskih kotičkih, ki predstavljajo razvoj tekstilne industrije v Augsburgu. Obe zgodbi sta zelo intuitivno in jasno speljani. Prednost tega, da je muzej zelo strukturiran, je v jasnosti za obiskovalce, ki brez težav sledijo predlaganim zgodbam, z zanimivimi modrimi interaktivnimi DIY otoki, kjer so misije, naloge in igre za otroke (in igrive odrasle). Čeprav zelo cenim, da ni preveč besedil in teksta, več vsebine v angleščini ne bi škodovalo. Sicer nudijo vodene oglede v petih jezikih, vendar ostaja rahla vrzel in pomanjkljivost na tem področju predvsem za posamezne ne-nemško govoreče obiskovalce, ki imajo željo po samostojnem ogledu in odkrivanju razstave. Tudi vztrajanje osebja pri nemškem jeziku ne glede na nagovore v angleščini ne pomaga veliko. Dodana vrednost muzeja je v predstavitev delovanja strojev, ki jo opravljajo nekdanji zaposleni v tovarni. Demonstracija strojev je impresivna in neverjetno pomaga pri ilustraciji nekdanjega poteka dela, vendar je na voljo samo trikrat na dan – zato se je pred obiskom vredno pozanimati za ure demonstracij, da jih ne zamudite.
Glavni vhod v tim.
Dajmo se vrniti nazaj k prostoru samemu – diha in ni prenatrpan s predmeti. Uspeli so ohraniti občutek bivše tovarne in ga obenem preoblikovati v polno funkcionalen muzej. Vnesli so tudi veliko izjemnih oblikovalskih rešitev, ki omogočajo prikaz bolj občutljivih predmetov. Delikatnejše predmete so tako pospravili na varno v predalnike, opremljene z zaznavno razsvetljavo, ki se vklopi, ko obiskovalci predale odprejo, ali se približajo vitrini s pomembnim, a krhkim predmetom. Kljub zelo domiselnemu oblikovanju, na žalost vsi senzorji ob mojem drugem obisku niso več delovali.
Med svojim prvim obiskom sem najbolj občudovala, posebne tekstilne vzorce, po čemer je Augsburg slovel, ki so jih s pomočjo tehnologije dali na voljo ljudem. Tim hrani okoli 550 knjig vzorcev od leta 1793 do leta 1993, ki vključujejo približno 1,3 milijona tekstilnih vzorcev. Ker so te knjige že pošteno priletne in obenem občutljivi muzejski predmeti, so razstavljene pod zelo strogimi pogoji, ki niso najbolj prijazni za obiskovalce. Hkrati je onemogočen pregled vzorcev z listanjem knjig, kar je zaradi krhkosti povsem razumljivo. Zato so prišli na idejo o postavitvi muzejske modne piste s tremi velikanskimi osrednjimi ženskimi oblekami, ki so opremljene z računalniško povezavo do skeniranih vzorcev iz knjig in možnostjo projekcije izbranih vzorcev na eno od dveh popolnoma belih oblek. Genialno! To je omogočilo nam otrokom, da smo se igrali, bolj resnim študentom oblikovanja pa, da preizkusijo svoje kombinacije in zamisli. Vendar pa ob mojem drugem obisku to ni več delovalo. Prva velikanska obleka je ostala kot je bila, izdelana iz različnih kosov blaga, medtem ko sta bili beli dve zdaj tako rekoč – neuporabni. Ena je bila pač tam (brez omogočene individualne projekcije vzorcev), na drugi pa se je predvajal zelo kratek video posnetek o nečem nerazločnem, saj je bil preveč svetel, da bi lahko razvozlala njegov pomen. Brez računalniških postaj z vzorci ti trije velikani izgubijo svoj pomen in delujejo zgolj kot osrednje polnilo prostora s knjigami vzorcev v temnih vitrinah ob straneh, ki so pa preveč osvetljene od zunaj, zaradi česar je vzorce nemogoče občudovati.
Sicer pa je predstavljena tekstilna zgodba zelo dobro vključena v pomembne zgodovinske dogodke, s poudarkom na njihovih vplivih na industrijo. Zaokroži dramatičen vzpon in padec tekstilne industrije v času 20. stoletja, vključno s prvo in drugo svetovno vojno. V ta namen so dopolnjujoče video vsebine skrbno umestili v razstavo na zelo subtilen način, da se zlijejo z sivimi informacijskimi otočki in vitrinami, ter izboljšajo tok zgodbe in še povečajo informacijsko vrednost.
Za tiste, ki ne maramo preveč branja, je najbolj zanimiv zadnji razstavni segment, kjer predstavljajo izbrane kose modnih oblačil, vključno z nenavadno črno poročno obleko iz leta 1909. Večina predstavljenih oblek in kopalk so ženska oblačila, čeprav nekatere pomembne uniforme in obleke za gospode niso manjkale. Poleg tega moram reči, da ne bi imela prav nič proti, če bi kakšna razstavljena obleka ali dve končali v moji omari. Če bi se mi uspelo stisniti vanje, je drugo vprašanje, so pa nekateri kosi resnično lepi in brezčasni.
Del stalne razstave, ki mi je zelo všeč – predstavitev modnih kosov, vključno s kolekcijo kopalk.
Stalna razstava se zaključi s hitrim skokom v sedanjost z verjetno najbolj priljubljenim prostorom za otroke. Poseben siv razstavni kotiček vključuje astronavtom sorodno oblačilo za železarje, zaščitna oblačila za gasilce, preizkus oblačil, ki naj bi bila odporna na veter, izdelke iz ogljikovih vlaken in drugih, zame manj privlačnih stvari.
Na splošno muzej ponuja zaokroženo zgodbo in osvetljuje pomemben del industrijske zgodovine. Nekatera pomembna sodobna vprašanja v zvezi s to industrijo ostajajo sicer neizpostavljena, so pa uporabna podlaga za začasne razstave, kjer so ob mojem obisku predstavljali posebnost in uporabnost karbonskih vlaken. Muzej je svež in narejen z mislijo na tiste, ki radi odkrivajo in so aktivni. Resnično razočaranje zame je bila zgolj popolna prepoved fotografiranja – v današnjem času?! Povsem bi razumela omejitev fotografiranja na prepoved uporabe bliskavice, ampak popolno prepoved? Njihova spletna stran pravi, da je prepoved zaradi varstva avtorskih pravic – katerih avtorskih pravic? Ali bolje, čigavih? Gre za državni muzej, posvečen ljudem. Zatorej prepoved fotografiranja obiskovalcem dandanes razumem kot manifestacijo nerazumevanja, kako se vrti svet družbenih omrežij. Zaradi te zahteve uporabljam fotografije izpred treh let, ko mi fotografiranja nihče ni prepovedal.
Ravno pred kratkim je bil objavljen pronicljiv članek na temo, zakaj nekateri muzeji prepovedujejo fotografiranje.
Da zaključim s Timom: muzej je v svojem pripovedovanju zelo sodoben, v primerjavi z drugimi muzeji, ki jih ponuja Augsburg, in je nedvomno vreden ogleda. Imajo tudi krasno muzejsko trgovino na vhodu / izhodu s šivalnim kotičkom in prikazom šivanja v živo, na prodaj je veliko muzejskih izdelkov in poštena zaloga tematskih knjig za odrasle in otroke. Poleg tega se njihova šik kavarna – restavracija popolnoma prilega ambientu in zaokroži muzejsko izkušnjo z okusnim krepčilom. Ne smemo pozabiti, kako imenitno je, da so uspeli po muzeju poimenovati tramvaj postajališče in avtobusno linijo. Še zmeraj pa je veliko prostora za izboljšave, da se razvijejo v bolj turistično prijazno destinacijo. Še posebej bi priporočila izgubo preostanka hierarhično obarvanega pričakovanja od obiskovalcev, da naj bodo hvaležni za obisk muzeja, ki se v celoti ne ujema z njihovo simpatično in prijazno spletno stranjo.
Ob koncu pa še na hitro poglejmo, kaj se na temo industrije dogaja v slovenskih muzejih. V Sloveniji je kar nekaj primerov, ki se soočajo z razkrajajočimi elementi propadle ali propadajoče industrije. Tukaj bom izpostavila le nekatere, saj bi si ta tema zaslužila kar svojo objavo. Pred leti je Muzej novejše zgodovine Celje pripravil participativni projekt »Ne meč’te piskrov stran«, javno akcijo zbiranja emajliranih loncev Western-Emo, ki so jih uporabili v umetniški interpretaciji, in obenem z namenom bogatenja muzejske zbirke s temi manjkajočimi elementi. V Belokranjskem muzeju letos predstavljajo »gospodarski čudež Jugoslavije« (Brancelj Bednaršek 2016), začasno razstavo v počastitev 60-letnice delovanja tekstilnega podjetja Beti. Muzej narodne osvoboditve Maribor pa že leta aktivno zbira ostanke padlih industrij, s tem ohranja njihov duh in zgodovino ter zgodbe; v decembru pa odpirajo razstavo tekstilne industrije v Mariboru, znano kot Jugoslovanski Manchester.
Kaiser, Wolfram, Krankenhagen, Stefan in Poehls, Kerstin: Exhibiting Europe in Museums. Transnational Networks, Collections, Narratives, and Representations. New York in Oxford: Berghahn, 2014. (Volume 6, Museums and Collections).
Brancelj Bednaršek, Andreja: Predgovor/ Foreword. Beti: 60 let spominov. Beti (Metlika). Metlika: Belokranjski muzej, 2016. 10-13.
aMUSE(U)Ment 